Matrica: Obuditev

Z njo ali brez nje.

Za začetek, v Obuditvi, nadaljevanju – ali pa rebootu – prvih treh Matric, je vse, kar je definiralo Matrice: obe tabletki, modra in rdeča (»One pill makes you larger, and one pill makes you small,« poje Grace Slick, ko v štiklu White Rabbit opeva Carrollovo/Aličino »čudežno deželo«, no, simulacijo), vzporedni svetovi, tekanje po stenah, seganje v tekoča zrcala, agenti s sončnimi očali, bežanje pred specialci, eksplozivni pregoni, bullet time, strmoglavljanje v globino in matrico, ponovno rojevanje za kuliso (v »resnici«), črna mačka in podobni déjà vuji (ki se »zgodijo, ko v matrici kaj spremenijo«, slišimo v prvi Matrici), neonski noir, Zion in tako dalje. Poleg tega je tudi vse polno flešbekov iz prvih treh Matric. Rečete lahko: zgodovina se ne ponavlja, le nostalgija, ta veliki antidepresiv!

Toda vse to je nekako nastavljeno, tako da se vsiljuje občutek, kot da je vse to, ves ta epski déjà vu, tu le zato, da feni ne bi bili jezni in užaljeni – in da filma ne bi protestno, viralno skenslali. Dalje, Obuditev je metafilm, poln metatrenutkov – liki se zavedajo, da nastopajo v sequelu (magari rebootu), debatirajo o bullet timu oz. bullet-timu (kot da je zunajfilmska refleksija del znotrajfilmskega vesolja), Thomas Anderson (Keanu Reeves), alias Neo, genialni, nagrajeni, osamljeni, amnezični dizajner računalniških igric, ki ne verjame v svet rdeče tabletke (modre tabletke in psihiater mu pomagajo, da »pozabi«), pa je pred dvajsetimi leti izdelal trilogijo Matrica (zgodbo o vrtoglavi vojni med ljudmi in stroji), ki je postala orjaški hit in kult. Arogantni, pohlepni šefi podjetja, ki je v lasti studia Warner, sicer lastnika filmske Matrice, terjajo, da izdela sequel – Matrix 4. Toda občutek imate, da so vsi ti postpostmoderni metatrenutki – nekateri strašni, morbidni, celo unheimliche – tu le zato, da bi film – sicer briljantni remiks žanra, tehnologije in postresničnega, postbinarnega zeitgeista – lažje izrazil distanco in prezir do korporativne logike, blockbusterske sprogramiranosti in studijske robotske arogance: Andersonu namreč cinični šef reče, da bodo sequel Matrice izdelali z njim ali brez njega.

Tudi Lana Wachowski je sequel posnela zato, da ga ne bi kdo drug. Ali bolje rečeno: posnela ga je zato, da ga studio Warner ne bi posnel brez nje. A posnela ga je s prezirom do korporativnega izsiljevanja, franšiznega diktata, kapitalistične obsedenosti z nadaljevanji in studijskega »objektiviranja« umetnosti: Matrica je »transpolitika« ... »kriptofašizem« ... »metafora za kapitalistično izkoriščanje«, slišimo. Razlog več, da so tudi sami liki sequels (agenta Smitha ne igra Hugo Weaving, temveč Jonathan Groff), celo prequels (Morpheusa ne igra Laurence Fishburne, temveč mlajši Yahya Abdul-Mateen II). In končno: to, kar ostane (to, kar je pravi glitch tega filma), je ljubezenska zgodba. Anderson v kavarni videva Tiffany (Carrie-Anne Moss). Občutek ima, da jo je že srečal. A je poročena s toksičnim tipom – ime mu je Chad. Tudi otroka ima – zoprna. Anderson, ki se zaveda, da je izbira le iluzija, vendarle vzame rdečo tabletko (če bi bilo v njem kaj Žižka, bi zahteval tretjo tabletko), postane Neo in uzre resnico – Tiffany/Trinity je ujetnica zakona. Nič čudnega, da je v tretji Matrici na koncu umrla – ženska umre, ko se poroči in »ujame«. Neo jo hoče osvoboditi, toda – kaj če je z jebenim Chadom v resnici srečna?

Obuditev pokaže, kako zapletena je ljubezen in koliko vojn morata dobiti ljubimca, da bi prišla skupaj – ljubezen ne terja le dela, garanja, razbijanja zrcal, prebijanja sten, rušenja zidov in bežanja pred »bivšimi«, temveč tudi bullet time, izgubo razlikovanja med realnostjo in fikcijo in zbujanje iz sanj v sanje. Ne spreglejte: v tej lažni »realnosti«, produktu modre tabletke, je nekaj pretiranega, artificielnega, sfejkanega, vznemirljivega – in mar ni tudi v ljubezni nekaj čudno utopičnega, pretiranega in vznemirljivega? Se vam zdi ljubezen nekaj, zaradi česar stvari vidite takšne, kot so? Kaj če je le ekstaza simulacije, le produkt modre tabletke, potemtakem nekaj, kar je na baterijah? Ironija je le v tem, da ni ljubezen zaradi tega nič manj prava – in nič manj resnična. Vsak zaljubljenec itak ve to, kar ve vsako stranišče: da je lažje pokopati realnost, kot se znebiti sanj. (kino & HBO Max)