Paula Hawkins: Ogenj, ki že dolgo tli

+ + + +

Maščevanje s pretečenim rokom

Britanska pisateljica Paula Hawkins je že s prvim romanom, jako prodajano in prevajano kriminalko Dekle na vlaku, zadela pravo struno in potem nanjo zabrenkala še enkrat v romanu Pod gladino; gre za prepoznavno pisavo, ki ob zapleteni in preobratov polni zgodbi, saj je storilec pogosto tudi mojster prikrivanja in zvijačen ter dobro razvit morilski um, postavlja pred bralca kopico nekredibilnih prič in pripovedovalcev. Nikogar ni, ki ne bi bil sumljiv, nikogar, ki ne bi imel motiva – in tisti, ki ga nimajo, ga zgolj uspešno prikrivajo, ali pa se jih temeljita preiskava še ni dotaknila –, večina pa jih zase ne ve čisto zares, kaj je dejansko bilo in kaj se jim je pritaknilo ali kaj so si napačno razlagali. Tokrat se zadeva zaplete še za en obrat, saj dobronamerni, vendar zato nič manj maščevalni podtikajo dokaze, da bi razbremenili krivce, ki jih imajo za pravičniške vigilante, s tem pa obremenjujejo druge in temeljno premešajo kriminalistične postopke. Zgodba tako teče na več ravneh, na katerih beži in se izmika bralcu, ki bi morda hotel v skladu s tradicionalno detektivko kakorkoli sodelovati pri reševanju enigme krvoprelitja.

Krvi tokrat ne manjka, na oblačilih, na tleh barke, v kateri najdejo ciničnega in striparsko nadarjenega mladeniča, ki ga je malo pred tem zapustila divja in ne čisto uravnovešena ljubica za eno noč; ta ima tudi sicer težave z brzdanjem jeze, na zabavi je nekoga z viličko skozi dlan, občasno jo zapušča spomin, na vsakem koraku dela kažin in se potem hodi opravičevat vsem po vrsti, pri tem se naliva in ima nebrzdan spolni apetit – je skratka preveč očitno nastavljena za krivko, da bi verjeli tej prvi zaslepitvi. Vendar je kljub njeni nekredibilnosti in napačnemu vedenju na vsakem koraku niti drugi ne odnesejo dosti bolje: kršijo prepovedi, ne vedno sodne ali zakonske, včasih tudi lastne, prikrivajo marsikaj sebi in drugim, kriminalistom seveda še prav posebej.

Vendar se zdi, da Paula Hawkins ne gradi toliko na tekmi med zločinskim in zasledovalskim oziroma (zločin) rekonstrukcijskim umom, temveč je v Ognju, ki že dolgo tli – vemo, da gre za stare zamere in sovraštvo in razloge za umor iz davnine – prav tezna pri prikazu travme. Ena od nastopajočih v knjigi je denimo napisala memoare o ugrabitvi, ki je pokončala njeno prijateljico, dala to prebrati lokalnemu piscu, ta pa je v času pisateljske in zakonske krize ter prebolevanja sinove smrti napisal uspešnico Tista, ki je ušla. Potem so vpletene tudi na smrt sprte sestre, možaki prikrivajo obiske v bližini kraja zločina in podobno – čeprav avtorica zgodbo razplasti in zapleta, se njene pretežno junakinje pri tem bolj ukvarjajo z notranjimi svetovi in nekdanjimi ranami, večinoma notranjimi, čeprav kakšna tudi šepa zaradi preteklih nesreč.

Ogenj, ki že dolgo tli – s podnaslovom, da preteklosti ne moreš ubežati – je spretno spisano čtivo o mrtvih, ki pritiskajo na pleča živih, pa tudi o ženskah, ki jih je življenje odložilo na stranski tir in s tega načrtujejo smele akcije in maščevanje.