Robert Castel, Karel Bleiweis: Psihiatrični red. Blaznice 

+ + + +

Sodobni sociolog o francoskih zakonih od 1790 do 1838 s poanto jemanja svobode blaznim in slovenski zdravnik v knjižici iz 1878 o delovanju blaznic na Slovenskem.

Na videz enostavno: blaznim se pomaga tako, da se izločijo iz družbe in zdravijo v posebnih bolnišnicah. Toda kako določiti, kdo je blazen? V Franciji tiste dobe so se množile zasebne norišnice, v katere so na zahtevo družin, ki so se hotele znebiti kakšnega svojega člana, pospravili odtujenega; domači so kajpak lepo plačevali za njegov azil. Jasno, nastala je dilema, kdo naj odloča. – Sodnik ali izvedenec? Zmagal je slednji, a med neozdravljive so vtaknili tudi številne neukročene ženske, ki so se vdajale seksualnosti.

Slovenski primer se zdi idiličen. Bleiweis svojo blaznico opiše kot kraj, kjer blazni najdejo mir, mnogi jo tudi zapustijo ozdravljeni. Kot liberalec jim poleg dela: šivanje, mizarjenje, kmečka dela za kmete etc., prireja tudi plese, ponudi biljard, kegljanje, kartanje in celo kozarček vina. A obenem zabeleži posebni problem možaka, ki je deloval povsem razumno, razen kadar je bil z ženo. Ko je ta umrla, so ga brez težav lahko vrnili v domače okolje. Iz tega sicer ne izpelje, da se blaznost poraja v družinskih odnosih, je pa zagovornik prestavitve nekaterih blaznih v kolonije in k posameznim družinam, kjer povsem dobro funkcionirajo.

Psihiatrija je često ravnala kot politična sila: v Sovjetski zvezi so poslali v norišnico pesnika Brodskega, kasnejšega nobelovca, v ZDA pa so pred abolicijo opisovali primere odklona od družbenega reda – posebno motnjo, ki sili sužnje k pobegu.

Knjiga, ki pa ni pisana kot esej, marveč kot znanstvena študija.