»Žal mi je, da ne morem Sloveniji pomagati, hkrati pa sem vesel, da s to oblastjo nimam nič«

Aleksander Čeferin je slovenski državljan, ki v mednarodni skupnosti zaseda najvišji položaj. Od leta 2016 je predsednik Uefe, Združenja evropskih nogometnih zvez, kar pomeni, da je vodja najbolj priljubljenega evropskega športa. Pri tem ne gre le za formalno vlogo, saj je Čeferin na tem položaju tudi zelo uspešen. Ni športnega komentatorja, ki mu ne bi priznaval velikih zaslug za rešitev nogometne zveze iz blata korupcijskih škandalov, ki so jo pretresali pred njegovo izvolitvijo. Lani pa je predvsem zaradi svojega angažiranja ob začetku epidemije postal tudi najpopularnejši potencialni politik v Sloveniji. Čeferin, ki je napovedal, da se bo leta 2023 potegoval za nov štiriletni mandat na čelu Uefe, se sicer v domačo politiko tako kmalu ne bo vrnil. Je pa v tem intervjuju napovedal, da tokrat ne bo ostal politično nevtralen.

Če bi vesoljci videli nogomet, bi verjetno rekli, da je to ena najbolj neumnih stvari, kar jih obstaja. Skupina ljudi, ki lovi žogo. Kaj vas tako navdušuje nad tem športom? 

Neumen ali ne, kakor za koga. Sam mislim, da bi bili tudi vesoljci navdušeni nad tem športom. Nogomet je vsak dan bolj priljubljen po vsem svetu. Finale evropskega prvenstva je letos v ZDA gledalo več ljudi kot finale NBA. To je pomemben podatek, ki priča o tem, kaj nogomet pomeni celo v ZDA, kjer ga pred desetimi leti skorajda niso spremljali.

Zakaj je nogomet tako priljubljen?

Pomemben razlog je, da za igranje nogometa ne potrebuješ nobene posebne infrastrukture ali sredstev. Vsak ga lahko igra. V revnih državah postavijo dva kamna in brcajo gume. Nogomet je zato lahko zelo demokratičen, egalitaren šport pri rezultatih. Je edini šport na svetu, kjer lahko revna, manjša ekipa premaga večjo, bogatejšo. Mura, katere proračun znaša okoli dva milijona evrov je pravkar premagala Tottenham, katerega letni proračun znaša 300 milijonov funtov. Pri košarki lahko preideš v vodstvo, če imaš srečo, zmagaš pa težko, če si slabši ali manjši. Nogomet pa je šport, kjer je vse odvisno od enega trenutka – načeloma pri njem ni veliko golov. Šerif iz Tiraspola je premagal Real Madrid v Madridu.

Je nogomet kot šport atraktiven tudi zaradi naraščanja razlik med bogatimi in revnimi? 

Mislim, da je. To se je videlo tudi pri superligi. Nogometa nam nihče ne more vzeti, pravijo navijači. V tem pogledu mnogi tudi pretiravajo, predsednik nekega angleškega kluba mi je dejal: Naši navijači želijo najcenejše karte in najdražje igralce. To vedno ne gre skupaj, ampak načeloma je nogomet neka prav nenavadna igra.

Nogomet je lahko za mnoge, recimo za otroke iz socialno deprivilegiranih območij, prava odrešitev. Kakšne so še te spodbudne zgodbe? 

V begunskem taborišču Zatari v Jordaniji, kjer je 80 tisoč beguncev, je veliko otrok iz Sirije, ki so izgubili starše. Tam je za otroke fundacija Uefe postavila dve igrišči. Ne morete si misliti, kako so srečni tisti trenutek, ko so na igrišču – punčke in fantki. Spremenijo se. V Uefi se poleg tega veliko ukvarjamo tudi z invalidi.

V Kazahstanu sem spremljal ekipe slepih nogometašev. Tudi sam sem poskušal igrati slepi nogomet, žoge seveda niti zadel nisem, slepi tekmovalci, ki znajo izostriti ostale čute, pa so znali zelo dobro streljati na gol. Podpiramo tudi ekipe otrok z Downovim sindromom, otroke, ki so onkološki bolniki, poskušamo z nogometom za kak trenutek osrečiti, teh zgodb je veliko.

Obstaja pa tudi temna stran. Ko ste bili izvoljeni na čelo Uefe, ste tudi sami posebej poudarili rasizem in nestrpnost. V Sloveniji imamo včasih vtis, da je nogomet ena od žariščnih točk rasističnih gibanj. Kako razširjen je ta problem po svetu? 

Nogomet vzbuja zelo veliko pozornost, veliko ljudi ga spremlja. Rasiste ali neonaciste po naših ugotovitvah šport ne zanima, ampak izkoriščajo pozornost, da pokažejo svojo ideologijo. Niso ljubitelji nogometa. A nekdo, ki želi, da ga bo gledal ves svet, ne bo šel na tekmo balinarskega društva. Ali pa recimo na odbojko. Pri Uefi ocenjujemo, da je razen v res izjemnih primerih nestrpnih manj kot eden odstotek gledalcev. Zlorabo nogometne tekme v te namene pa je zelo težko preprečevati ali nadzorovati. Mi lahko kaznujemo klube, reprezentance in nacionalne zveze, a tukaj bi nam morale pomagati tudi države. Številne države pa po naši oceni na tem področju ne naredijo dovolj.

Je ena od teh tudi Madžarska, kjer je nogomet postal eden temeljev populistične oblasti? 

Po eni strani je zelo dobro, da madžarske oblasti toliko vlagajo v infrastrukturo, je pa tudi res, da imajo tam zelo velike probleme z navijači in da pri njih praktično ne mine tekma državne reprezentance, na kateri ne bi bilo kakšnega izpada. Težave z Madžarsko smo imeli na evropskem prvenstvu, pa letos na tekmi z Anglijo. Država bi tukaj morala narediti več.

Problem, kot ga sam vidim, je, da v številnih situacijah vrednote niso pomembne. Pomembno je le to, ali si naš ali njihov. Najpomembnejši je trenutni, osebni interes.

In kako kooperativna je Madžarska?

Nacionalna zveza se izjemno trudi, eden mojih podpredsednikov je predsednik madžarske nogometne zveze, in je obupan. Če država ne bo bolj pomagala, ne vem, kaj lahko še storimo, mi pravi. Kaznovana je namreč vedno nogometna zveza. Pogosto nam očitajo, da za kazen zapiramo stadione, zaradi česar trpi večina zaradi manjšine, zaradi petih, desetih odstotkov navijačev, ki se ne držijo pravil. Je pa to mogoče edini način kaznovanja, s katerim želimo spodbuditi ostale gledalce, da sami izločajo nestrpne posameznike.

Kako pa je z ženskim nogometom, kdaj bomo v tem športu priča dejanski enakopravnosti? 

Ženski nogomet raste. Finale ženske lige prvakov je razprodan, za naslednjo žensko evropsko ligo, ki bo v Veliki Britaniji, smo do danes prodali že 700 tisoč kart. V preteklosti smo z vsakim ženskim evropskim prvenstvom imeli 25 milijonov evrov izgube, sedaj smo približno na ničli, v Angliji pa bomo že imeli dobiček. Je pa moški nogomet, kjer imamo 700 milijonov evrov plusa, seveda neprimerljivo večji. In še to. Smo prva športna organizacija na svetu, ki je dobila uradni certifikat, ki dokazuje, da moške in ženske plačujemo enako. Na eni od tiskovnih konferenc, kjer je bilo kakšnih 50 novinarjev, me je eden od njih vprašal, koliko žensk imamo v izvršnem odboru. Sem rekel, da dve, koliko pa je tukaj žensk v sobi, sem ga vprašal jaz. Bila je ena sama novinarka in 49 novinarjev.

Eden največjih dogodkov tega leta je bil poskus ustanovitve superlige. Odločilni udarec temu poskusu so verjetno dali prav angleški navijači, ki so se postavili na vašo stran. Drži? 

Absolutno. Ko so nekateri veliki klubi želeli ustanoviti svojo ligo, je bil to za nas velik šok. Morali smo se kar se da hitro odzvati. Vedel sem, da lahko zanetimo ogenj tudi pri navijačih, nisem pa si mislil, da bodo odzivi tako močni. Ker ko so se odzvali navijači, so se odzvali tudi politiki in spopad je bil dobljen.

So se navijači uprli elitizmu? Je v tem mogoče videti kaj večjega, recimo odgovor na kakšne širše družbenopolitične razmere? 

Ljudje vse težje prenašajo, da manj kot en odstotek ljudi obvladuje ves svet in da obstajajo posamezniki, ki lahko kupijo vse, kar želijo. V tem smislu je bil odziv navijačev revolucionaren. Njihovo sporočilo je bilo: O ne, vsega pa ne morete kupiti. Nogometa nam ne morete vzeti. Zame je bilo to več kot nogometno vprašanje.

Zakaj pa je podpora iz terena prišla predvsem iz Velike Britanije? Kje so bili na primer italijanski navijači, ko pa je eden idejnih vodja superlige prav iz Italije? 

Italijanski navijači se niso aktivirali, ker je pri njih kultura malce drugačna. Nekako potrebujejo več časa. Nemški pa se niso, ker se tudi nemški klubi superligi niso hoteli priključiti. Bayern in Borussio so k superligi povabili, a sta oba kluba sodelovanje odklonila, ker po njihovem mnenju to ne bi bilo dobro za nogomet. Sedaj pa seveda dejansko vsi vidijo, da je takšna liga nesmiselna. Nedavno je denimo Tottenham izgubil proti Muri, Šerif je premagal Real Madrid in mnogi so pri tem spoznali, da prav pri nogometu ni smisel v superligi, ampak morda v tem, da obstaja vedno upanje, da bo David premagal Goljata. Z drugimi besedami, superliga bi bila neskončno dolgočasna.

Je pri propadu ideje o superligi mogoče videti neko upanje za prihodnost? 

Da, pozitivna energija je očitna, večje vprašanje pa je, kako jo usmeriti. Zdi se mi, da je danes na svetu zelo veliko upravičene jeze, ki pa je usmerjena na vse strani in je zelo razpršena. Pravo politično vprašanje je, kako to jezo pri ljudeh usmeriti v pravilno smer. Pri superligi se je recimo pojavil skupni cilj, zato je bilo mogoče premikati gore. Ampak če je ta velika energija lahko pozitivna, je hkrati tudi zelo nepredvidljiva. Leta 2019 smo imeli finale lige prvakov v Madridu. Pisal mi je neki Trevor, navijač Tottenhama, češ da z očetom ne more do kart, zato smo mu karte uredili zastonj. Tisti večer, ko je v javnost prišla informacija o superligi, sem dobil njegov mejl, v katerem je zapisal, izkazali ste se, gremo na ulice, vse bomo požgali, če je treba, samo povejte. Kasneje smo tudi mi imeli sestanek z angleškimi navijači, kjer smo videli, da je treba biti previden. Že kaj kmalu smo dobili komentarje, češ, mi smo vam pomagali, kaj boste pa vi naredili za nas. Vi ste pomagali nogometu, ne meni ali nam, je bil moj odgovor.

Denar za Uefo prihaja od sponzorjev. Mnogi od njih si želijo tako tudi popraviti ime, drugi prihajajo iz držav, kjer kršijo človekove pravice. Ste kdaj kakšnega sponzorja zavrnili? 

Pri takšnih sodbah moramo biti pazljivi. Tudi v Evropi imamo veliko držav, ki jim človekove pravice niso primarna skrb. Ne bi jih zdaj našteval, da se ne bomo preveč približali koncu tega pogovora. Ampak ta debata o etični kakovosti sponzorjev je zame populistična. Eden od naših sponzorjev nam je recimo pred časom očital, češ da nas v veliki meri podpirajo kitajske in ruske multinacionalke, teden dni prej pa sem po naključju bral knjigo o tem sponzorju in njegovem kršenju človekovih pravic. Najpomembneje je, da se sredstva, ki jih dobimo, pravilno uporabijo. Imamo zelo veliko denarja, ampak to bi bilo slabo le, če bi si ta denar razdelili v naše žepe.

Kdo pa so vaši največji sponzorji? 

Ne bi rad kateregakoli poimensko izpostavljal, so iz vsega sveta. Raste predvsem azijski trg, pa tudi ameriški.

Letos ste med evropskim prvenstvom prepovedali, da bi stadion v Münchnu zaradi madžarskega kršenja pravic skupnosti LGBT osvetlili v mavričnih barvah, češ da se v politiko ne vpletate. Hkrati pa ste dovolili, da imajo navijači mavrične zastavice. Ali to pomeni, da ste bili pri osvetlitvi stadiona v dilemi in je bila odločitev za vas težka? 

Ne. Glede stadiona sem se odločil zelo hitro in zlahka. Dobili smo pismo münchenskega župana, naj to naredimo kot protest proti madžarski vladi, še pred tem pa so pismo objavili v časopisih. To je značilen politikantski poseg politike, čemur mi po statutu ne smemo slediti. Mi ne smemo protestirati proti vladam. Hkrati pa je tudi naše stališče do pravic LGBT jasno, zaradi česar nismo kaznovali mavričnih trakov, ki so jih nosili nogometaši ali pa zastav. Če bi nam župan napisal vljudno pismo, v katerem bi nekaj takšnega predlagal, bi o tem še lahko razmišljali. Če pa to od nas zahtevajo javno, je takšno vmešavanje nedopustno, ob tem da seveda kakršenkoli naš ukrep ne more biti protest proti določeni vladi.

V drugih primerih pa vam je seveda javna podpora politikov – vodij institucij EU v primeru superlige – prišla prav, mar ne? 

Drži, a to sta dve različni stvari. V tem primeru ni šlo za podporo politike meni, ampak za podporo politike evropskemu modelu športa, gre za podporo otrokom, ki tukaj v Grosuplju igrajo nogomet, in gre za to, da imamo v Evropi nekatere vrednote, ki jih podpiramo. Institucij EU nisem prosil za nobeno podporo.

Slovenska oblast je z menoj na bojni nogi. To je žalostno. Žal mi je, da ne morem Sloveniji pomagati, hkrati pa sem vesel, da s to oblastjo nimam nič.

Projekt superlige je očitno nastal zaradi gospodarske krize v času epidemije, ki je prizadela bogate klube. Je ideja superlige, ki bi bila organizirana ločeno od Uefe, zdaj dokončno mrtva? 

Nedavno sem izvedel, da so se ti superklubi o tem svojem projektu začeli pogovarjati že pred tremi leti. Torej že pred epidemijo. Dejstvo je, da je največje klube epidemija morda prizadela celo manj kot manjše, ker največji dobijo veliko TV-pravic, veliko dobijo od sponzorjev, mali pa živijo predvsem od gledalcev. Do projekta superlige je prišlo vsaj pri nekaterih klubih zaradi nekompetentnega vodenja. V teh klubih so v imenu zmag zaobšli osnovna poslovna pravila, kupovali so igralce za 30, 50 milijonov evrov, igralce, ki so zaslužili po nekaj milijonov evrov neto na mesec. Ekonomsko takšnih plač ni mogoče upravičiti, četudi prodaš vse karte in vse televizijske pravice. Tak model ne more delovati. Ampak oni so hoteli zmagati, ker so navajeni, da dobijo vse, kar hočejo.

Kdaj pa boste v Uefi uvedli tako imenovan davek na luksuz, kdaj boste torej omejili izdatke klubov za plače igralcev? 

Verjetno marca prihodnje leto, kar pomeni, da bodo nova pravila že veljala za naslednjo sezono. Smo tik pred uskladitvijo pravil, to je, koliko odstotkov prihodka lahko neki klub porabi za plače. To je seveda ukrep, ki bo pomagal Uefi oziroma nogometu, saj bomo s tem zagotavljali vsem klubom, da lahko zmagujejo. Ker če bodo na naših tekmovanjih vsako leto zmagovali eni in isti trije klubi, bomo s tem začeli izgubljati gledalce. Za Uefo je vsakič, ko zmaga majhen klub, to zgodba, ki jo je treba promovirati.

Kakšno pa je vaše mnenje o slovenski ureditvi nogometa? 

Slovenski nogomet deluje na zelo majhnem tržišču, zaradi česar posamezni klubi ne morejo iztržiti veliko od televizijskih pravic, malo je tudi sponzorstva. Za Slovenijo bi bila v prihodnosti rešitev morda kakšna regionalna liga.

Na kateri od tekem, ki ste jih organizirali v zadnjem letu in pol, pa je prišlo do največjega izbruha virusa? Torej zaradi tekme in tudi druženja po tekmi? 

Podatki so takšni: v Nemčiji smo imeli med evropskim prvenstvom 51 tisoč gledalcev, pet jih je bilo pozitivnih. V Veliki Britaniji pa naj bi se okužilo 2000 škotskih navijačev. A na stadionu jih je bilo 4000, vsi so bili testirani, cepljeni ali oboje, 20 tisoč pa jih je bilo po gostilnah. Zdrava pamet pove, kje je bila večja možnost, da se okužiš. Ker pri vstopu v gostilne posebnih omejitev ni bilo.

Janša vam je na začetku epidemije očital, da ste predvsem v Uefi krivi za izbruh virusa v Evropi. 

To je bil očitek, ki je značilen za to ceneno slovensko politično sceno. Morda je tedaj lahko kje bil kak problem, a nihče ni razglasil epidemije. Obisk stadiona dovolijo lokalne politične oblasti in ne jaz. To bi seveda premier moral vedeti, najbrž tudi ve, verjetno pa tega ne vedo številni, ki berejo njegove manipulativne izjave na družbenih omrežjih.

Po nekaterih javnomnenjskih raziskavah bi s svojo stranko lahko pritegnili polovico volivcev levih strank v Sloveniji. Kljub temu ponavljate, da v bližnji prihodnosti v slovensko politiko ne greste. Ali res lahko zavrnete tako močan klic domovine? 

Ne vem, sem pa sam prepričan, da moram še veliko postoriti v Uefi. Čutim torej obveznosti tudi do naših nacionalnih zvez, ki so mi dale stoodstotno podporo. In mislim, da lahko tudi s tem – ob normalni oblasti v Sloveniji – s tega svojega položaja domovini veliko pomagam.

Prihaja supervolilno leto, imeli bomo državnozborske, lokalne in predsedniške volitve. Kako boste pri tem sodelovali? Boste vsaj koga podprli? Vaš kolega Tomaž Vesel, predsednik računskega sodišča, se je pridružil gibanju Bodi sprememba. Podpirate takšne pobude? 

Kot državljan Slovenije bom, ko bo prišel čas, o tem prav gotovo kaj povedal. Sam mislim, da moramo na volitve. Tudi sam bom tokrat šel. Še pred tem se sicer moram posipati s pepelom, ker se zadnjih treh volitev nisem udeležil.

Kako pa to?

Ne vem. Žal mi je, da je bilo tako, nekako nisem imel časa, čeprav moram seveda priznati, da bi si čas vzel, če bi bil prepričan, koga voliti. Danes pa vem, da moramo vsi na volitve v čim večjem številu, in če povem zelo konkretno: voliti moramo proti sovraštvu, proti nestrpnosti, proti deljenju, proti politikantstvu.

Potrebovali bi čim bolj birokratsko vlado, ki se ne bi ukvarjala z opazovanjem, prisluškovanjem ali pa z ustvarjanjem konfliktov s Kitajsko.

Vi ste politični kapital dobili ob nabavi opreme. Tedaj ste v praksi lahko videli, kako deluje državna administracija. Lahko opišete to izkušnjo? 

V nabavo zaščitne opreme sem bil vpleten na dva načina. Urejeval sem donacije medicinske zaščitne opreme, ki so jo na moj poziv prijatelji, ki sem jih spoznal ob delu v Uefi, želeli podariti Sloveniji. Slovenski državni organi so se v tem primeru odzvali razmeroma počasi in z veliko pogovarjanja se je stvar vsaj speljala do konca. Ker smo po tem v Sloveniji še kar naprej imeli težave z dobavo opreme, sem nekatere poslovneže prosil še, ali bi nam lahko kaj zaščitne opreme prodali. Tukaj pa se je vse zaustavilo. Težko sem bolj konkreten, a pri tem ni bilo jasno, kdo pije in kdo plača, s kom naj se človek pogovarja, ni bilo odzivov, podjetja so ponudbe poslala Sloveniji, a odgovora ni bilo, in podobno. Potem so me ponudniki opozarjali, da opreme za Slovenijo ne morejo več zadrževati, in tako naprej. Po vseh teh izkušnjah s posamezniki, ki so bili tedaj na vladi odgovorni za nabave, sem vesel, da do sklenitve posla ni prišlo, ker ne vem, kako bi se na koncu še sam osramotil, ali bi mi kaj podtaknili in podobno.

Sloveniji ste zagotovili donacije medicinske opreme in se hkrati zapletli v konflikt z Janšo. 

Ja, tedaj sem tudi povedal, da ta vlada z državljani govori omalovažujoče, kar je bil povod za vse izbruhe jeze predsednika vlade, ki so sledili.

Opremo bi tedaj Sloveniji lahko prodalo kitajsko podjetje Alibaba, zvezo pa ste uredili prek njenega ustanovitelja, Jacka Maa. Ma, ki je kasneje kritiziral kitajske finančne oblasti, je nato izginil iz javnosti. Kaj se je z njim zgodilo? Ste bili, ste z njim v stiku? 

Ja, sva bila v stiku, ni zaprt ali kaj takšnega. Pred kakšnim mesecem je bil tudi v Evropi. Ko sem bral, da je izginil, sem ga po telefonu vprašal, ali je z njim vse v redu, in ko mi je odgovoril, da je, da igra golf, je bilo to zame dovolj. Poskušal sem biti prijateljski, da sem se nanj spomnil tudi, ko ima sam težave, ne pa, da ga pokličem le, ko v Sloveniji potrebujemo maske.

Na tem položaju imate veliko stikov z največjimi svetovnimi podjetji. Ko ste pred leti zasedli ta položaj, so mnogi opozarjali, da je to za Slovenijo eden najpomembnejših položajev. So se prek vas spletli kakšni posli, pomembni za državo? 

Iz vlade ali posameznih ministrstev nekih posebnih prošenj za sodelovanje doslej nisem dobil. Kako je v resnici videti naš odnos, kaže ravno primer superlige. Superliga je namreč na sodišče EU vložila tožbo proti nam, proti Uefi. Pri tem nas je podprlo 16 držav EU, kar je bilo izjemno. Doslej se je enkrat v preteklosti ob takšnih sporih zgodilo, da je ena od strani dobila podporo štirih držav, tukaj pa se je na našo stran postavilo 16 držav. Podpora je bila torej izjemna, ampak med njimi ni bilo Slovenije.

Kaj v tem primeru pomeni podpora? 

Ko pride do pravnega spora med dvema organizacijama na področju, ki sodi pod pravni red EU, Sodišče Evropske unije vsem državam EU pošlje pismo z vprašanjem, ali se bodo s svojim argumentom pridružile eni od strank v postopku. V tem primeru je prišlo do spora med družbo European Superleague in Uefo. Mi smo tako dobili podporo Španije, Italije, Francije, Madžarske, Hrvaške … Tudi drugi so nas podprli, v Nemčiji je recimo prav tedaj prišlo do menjave vlad in ni bilo jasno, kdo naj bi se pod odgovor podpisal. Slovenija pa dejansko podpore ni poslala, kar pomeni, da jo je odklonila.

No, Slovenija je očitno le molčala.

Ne, postavljen je bil rok, do katerega je bilo treba poslati podporo. Kdor tega ni storil, se razume, podporo odklanja. In tega si ne morem razložiti drugače, kot da je podpora izostala zaradi mene. To pomeni, da Sloveniji ni pomemben evropski model športa, ni pomemben nogomet, ni ji pomemben šport kot šport, ne otroci, ki se s športom ukvarjajo, pomembno je predvsem, kdo koga v Sloveniji ne mara ali mara. V tem pogledu seveda tudi sam nisem dobil nobenega posebnega povpraševanja od vlade, ker me člani vlade očitno ne marajo. In če bi me kdo prosil za pomoč, bi lahko ta pri predsedniku vlade ali pri nekaterih ključnih ministrih padel v nemilost. Tako preprosto žalostna je ta situacija.

Pa bi kje lahko pomagali?

Lahko bi. Pogosto si sicer ljudje napačno predstavljajo, kako. Dobivam pisma iz Slovenije, ko kdo naredi poseben šampon za lase in me potem prosi, ali ga lahko povežem s podjetjem Johnson & Johnson, da bi ga tam izdelovali. Meni je v takšnih primerih malce neprijetno posredovati. V nekaterih primerih pa bi lahko. Ravno ko je Adria propadala, so v mojem izvršnem odboru sedeli štirje milijarderji. Eden izmed njih je bil tudi predsednik nadzornega sveta Quatar Airways, ki se je v preteklosti že zanimal za Adrio. Glede tega pa me recimo nihče ni nič vprašal.

Kakšna je danes oblast v Sloveniji? 

Problem, kot ga sam vidim, je, da v številnih situacijah vrednote niso pomembne. Pomembno je le to, ali si naš ali njihov. Najpomembnejši je trenutni, osebni interes. Vem, da državi to izjemno škoduje, hkrati pa čutim tudi nekakšno olajšanje, da me ta vlada ignorira in da z njo nisem povezan. S takšnimi ljudmi, da bo jasno, ki so zdaj na oblasti, ne želim biti povezan. Žalostno je tudi, da je recimo Slovenija predsedovala EU, pa ni podprla Uefe pri boju proti superligi, ker je to za slovenski šport zelo pomembno.

Je vaš odnos z drugimi visokimi političnimi predstavniki boljši? 

Pred kratkim so v moj kabinet klicali iz kabineta francoskega predsednika Macrona. Sporočili so mi, da začenjajo predsedovati Evropski uniji in da se želijo januarja z menoj sestati. Zakaj? Zato da bi naredili kaj skupaj, so mi sporočili. V tej primerjavi je pri nas stanje precej patološko. Slovenska oblast je z menoj na bojni nogi. To je žalostno. Žal mi je, da ne morem Sloveniji pomagati, hkrati pa sem vesel, da s to oblastjo nimam nič. To, da nas niso podprli, pove vse o njih in nič o nas.

Ko ste prevzeli Uefo, je bila ta na podobnem moralnem dnu, kot je Slovenija danes. Kako bi se lotili Slovenije kot predsednik vlade? 

Mislim, da nam je danes vsem precej jasno, da je naša država bolj skorumpirana, kot smo si vsi mislili.

In kako bi vi ta problem rešili? 

Predvsem bi morali v politiko vstopiti ljudje, ki so razmeroma neodvisni in ki tam ne želijo ostati do konca življenja. Sicer eno leto delaš nekaj dobrega, potem pa se tri leta predvsem pripravljaš na volitve in se ukvarjaš z blatenjem svojih nasprotnikov. Na takšnem položaju mora biti nekdo, ki bo nekaj tvegal, nekdo, ki mu ni samo do tega, da za ceno popolne demontaže neodvisnih institucij ostane na oblasti. Ko sem sam prišel na Uefo, sem kot prvi uvedel omejitev mandatov. To je recimo signal, da te bodo tudi drugi upoštevali, ko boš kaj takšnega zahteval od njih. Pri nas pa je zaradi tega ustvarjanja agresivnega, primitivnega ali žaljivega vzdušja postalo že skorajda zavržno biti politik, kar prej ko ne vodi k negativni selekciji.

Vaš prijatelj Vesel, pa tudi Robert Golob, s katerim sta se oba povezala, vidita rešitev v krepitvi neodvisnih institucij. Njune ideje gredo nekako v smeri, da bi politiko zaprli v parlament. Recimo tudi tako, da bi povečali pristojnosti predsednika države. Vam je to blizu? 

S temi predlogi se strinjam. Če bi imel predsednik republike, ki je neposredno izvoljen, več pooblastil, bi se lahko izognili najrazličnejšim strankarskim manipulacijam ali različnim koalicijam zaradi osebnega interesa. Bi si pa v tem primeru predsednik države seveda moral upati zaupana mu pooblastila tudi uporabiti.

Včasih si obupan, ko vidiš, kako daleč lahko vse gre, kako daleč nas lahko zapelje to politično preigravanje. Zato pa menim, da bi potrebovali vlado, ki bi bila nizkega profila. ne potrebujemo ljudi, ki si predstavljajo, da so voditelji ZDA in Rusije hkrati.

Zdaj sicer govoriva o upanju za naprej, a če smo dobili tretjo Janševo vlado, lahko še četrto. Vas kdaj prevzame obup? 

Ja, včasih si obupan, ko vidiš, kako daleč lahko vse gre, kako daleč nas lahko zapelje to politično preigravanje. Zato pa menim, da bi potrebovali vlado, ki bi bila nizkega profila. Ne potrebujemo ljudi, ki si predstavljajo, da so voditelji ZDA in Rusije hkrati. Potrebovali bi čim bolj birokratsko vlado, ki se ne bi ukvarjala z opazovanjem, prisluškovanjem ali pa z ustvarjanjem konfliktov s Kitajsko.

Druga beseda za to je depolitizacija. 

Se strinjam, potrebujemo bolj strokovno in seveda umirjeno vodstvo.

So vas v zadnjem vaši sogovorniki na sestankih, ki ste jih imeli po Evropi med našim predsedovanjem, kaj spraševali o Sloveniji?

So. Dobil sem kar nekaj začudenih vprašanj o tem, kaj se dogaja pri nas.

In kaj ste jim odgovorili? 

Držim se pravila, da v tujini o Sloveniji ne govorim negativno. Če pa kdo že želi pojasnilo, odgovorim, da takšni, ki v Sloveniji generirajo sovraštvo, pri nas nimajo 50-odstotne podpore. Pojasnjujem, da so to strankarske igre in da načeloma v Sloveniji ne podpiramo nestrpnosti. Številni, ki me potem obiščejo, so na koncu seveda navdušeni nad našo državo. Jih pa tudi razumem, če mi rečejo, da bodo recimo s kakšnimi investicijami, glede na politične razmere, še malo počakali.

POVEZANI ČLANKI:

• Slovenija zaradi Čeferina ni podprla Uefe