Demokracija ni za mevže

Janko Lorenci

7. 1. 2022  |  Mladina 1  |  Kolumna

Janša je nacionalni tv podaril novoletni intervju, seveda pa ga je spraševal Jože Možina, znani propagator SDS. Opozicijo je manj mehko spraševala Lidija Hren, vidno trpeča ob vsaki slabi besedi o zdajšnji oblasti.

Oba intervjuja govorita, da je nacionalka že na pol pod komando SDS. Stanje je podobno kot na policiji – vrh je politično okupiran in preureja vse pod seboj. Namen je jasen: nacionalko spremeniti v politično trobilo janšizma, morda ustanoviti levi in desni informativni program, vsekakor pa jo vsaj utišati. Vse to vodi v fatalno hiranje naše javne tv. Privijanje te je del strategije, s katero si oblast sistematično podreja ali skuša ohromiti različne nadzorne točke, od tožilstva prek davkarije do medijev. V bistvu gre za plazeči se, tihi državni udar.

Najbolj na udaru je informativni program. Zdaj je prehodno obdobje, program se spreminja, a še ni docela predelan. Vrhovni šef Whatmough je politični podtaknjenec, programski svet je protizakonito trdno v rokah zvestih privržencev oblasti. Stanje duha v kolektivu je moreče, negotovost velika, ljudje se bojijo govoriti. Odgovorna urednica Jadranka Rebernik se pretvarja, da je še novinarka, ne pa orodje. To je znamenito počasno kuhanje žabe, da ne izbruhne upor. Ko bo žaba dovolj zmehčana in utrujena, bo prišel mesar brez maske in predelovanje se bo pospešilo. Načrtuje se prihod kvazinovinarjev z Nove tv in Planeta, na zaslonih se bodo pojavili novi obrazi, nekatere oddaje bodo izginile, druge, oblasti ljube, se bodo pojavile na novo. Gazi se po eni od vrhovnih zapovedi vsakega resnega medija – po stalnosti, predvidljivosti, ritualnosti, in to kadrovski, terminski, politični … Gazi se, da bi nacionalka postala medijsko žarišče janšizma, a tudi zaradi revnega obrtniškega znanja novih komandirjev.

Posledice: upadanje profesionalnosti in kakovosti ter drugačna politična drža. Temu bo neizbežno sledil beg gledalcev. Ko bo povsem očitno, da je nacionalka okupirana, lahko beg dobi silovit in nepovraten pospešek. Morda bo sprožen tudi izrecen gledalski bojkot nacionalke.

Skratka, novo stanje je za javno tv eksistenčna grožnja. Odpor kolektiva je glede na to šibek. Nekaj ga je sicer bilo; velikanska večina novinarjev se je izrekla proti vsiljenim programskim spremembam, a s tem se je vidni odpor za zdaj končal. Upirati se ni lahko; tv je hierarhija, vodstvo in uredniki imajo v rokah vse, program, nastopajoče, vsebino, termine, vsakega neljubega posameznika lahko onemogočijo in postavijo na slepi tir.

Vendar je težko verjeti, da bo kolektiv ostal tih in miren. Velika večina se zaveda, da je ustanova ogrožena. Mnogi čutijo lomastenje z vrha kot osebno in poklicno ponižanje. Vedno slabša gledanost ogroža vse, ne samo novinarje.

Pomembno je, da je odpor viden in se pošteno dotakne javnosti. Če se ne bo zganil nacionalkin kolektiv, se ne bo zganila niti javnost, poglavitni zaveznik. S protesti in opozorili se je mogoče obrniti na domače in tuje točke, na sodstvo, univerzo, sindikate, civilno družbo, stranke, druge medije, ki so, razen Janševih trobil, vsi pod pritiskom. Pomagalo bi že, da se javno oglasijo posamezniki, in menda se bo v taki stiski ja našel kak tv žvižgač. Seveda pa bo odpor učinkovitejši, če bo množičen in če bodo zraven vsi deli nacionalke. Po informativnem programu bodo na vrsti tudi oni, vsi bodo postali bolj domačijski, bolj zabavljaški, bolj pobožnjakarski, bolj polni lažnega janševskega patriotizma. Tudi radio čaka z odlogom enaka usoda. Vsi bodo skuhani, začinjeni in postreženi. A gostov bo malo.

Televizijski kolektiv je pisana in notranje dokaj razdrobljena, včasih sprta druščina. Toda zdaj gre za večje stvari in skupno nevarnost, zdaj gre pozabiti na spore in ustanoviti fronto za preživetje. Pomemben je tudi čas: če odpora ne bo zdaj, sredi predelovanja in pred volitvami, se bosta fatalizem in ponižnost kolektiva nadaljevala tudi pod drugimi oblastmi, nacionalka pa bo hirala naprej.

V tem primeru bo ostal nerešen problem notranjih kolaborantov. To so speči agenti janšizma, ki se praviloma dvignejo v ospredje, ko je na oblasti Janša, ko ni, pa se potuhnejo. In preživijo, ker je nacionalka vedno enačila vso politiko, tudi tisto, ki ji zdaj zavija vrat. Kolaboranti so v izraziti manjšini, a v krizah odločilni: udar brez njih ne bi mogel uspeti. So orodje zunanjega naskoka in dajejo mu kritje, videz legitimnosti – glejte, ljudje, saj zadeve vodijo notranji kadri (Rebernik, Areh, Zadravec … ). Izraz kolaboranti je hud, vendar upravičen. Kajti Janša v tem mandatu mrcvari državo, institucije in tudi RTV tako zelo očitno, da niso tisti, ki aktivno sodelujejo pri njenem predelovanju, nič drugega kot izdajalci profesije in lastne ustanove. Bi to utegnila priznati celo Rosvita Pesek?

Dogajanje dokazuje, da bo oblast, če dobi še en mandat, javno tv dokončno spremenila v svoj propagandni servis in ji vzela smisel obstoja. Mrcvarjenemu kolektivu dejstva, razum, preživetveni nagon in poklicna ter osebna čast govorijo, da je treba do volitev zdržati, se upirati, sabotirati predelovanje, potem pa novi, nejanševski oblasti ob pomoči javnosti brez odlašanja vsiliti nov zakon o RTV, tak, ki bo vso politiko odstranil iz ustanove. To je nujno za ozdravljenje, saj je dolgotrajna prisotnost politike v nacionalki sčasoma vse v njej spačila, dvigala na uredniški vrh povprečneže, dušila novinarsko profesionalnost in trud za raziskovanje ter lastne zgodbe, lastno, avtonomno presojanje družbe in politike pa nadomestila z berglo uravnoteževanja.

Ne bodimo mevže, televizijci, za vas in nas gre. Kmalu bodo volitve in more te oblasti bo konec. Pomembno je tudi, da so kolaboranti manjšina, tiha večina pa bi rada delala profesionalno, se šla zgolj novinarstvo, zavezano samo javnosti.