Stripar in glasbenik, ki prepleta glasbo in besedo

Bilo je nekoč v Poljanski dolini. Italijansko ozemlje in ozemlje Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je ločevala rapalska meja. Na slovenski strani so mejo stražili srbski graničarji, na italijanski pripadniki obmejne straže Guardia alla frontiera. Ilegalno prečkanje meje si lahko plačal z življenjem, toda to ni ustavilo »švercarjev«, tako imenovanih kontrabantarjev, ki so čez mejo tihotapili sladkor, kavo, jajca, vžigalice, les in druge dobrine; te so na italijanski strani lahko prodali za nekajkrat višjo ceno in tako nekoliko omilili lastno revščino ali poplačali dolgove. Zgodbo nekaterih med njimi je stripar in glasbenik mlajše generacije Martin Ramoveš (1989), doma iz Poljanske doline, popisal v svojem najnovejšem stripu Kontrabantarji.

S takratnim dogajanjem okoli kontrabantarjev je bil povezan tudi njegov praded, idejo za strip na to temo pa je ustvarjalcu dal njegov oče, nagrajeni pesnik Janez Ramoveš – avtor edinstvenih pesmi v poljanskem narečju, ki jih Martinova mama, Uršula Ramoveš, prepeva z zasedbo Fantje z Jazbecove grape. Janez Ramoveš je tudi sodeloval pri pisanju scenarija za strip. »Zgodba mojega pradeda je vplivala na očeta, on pa name oziroma na ta strip,« pravi Martin Ramoveš. »Zgodbe, povezane z rapalsko mejo in legendami, ki se okoli nje spletajo, so do neke mere še vedno blizu domačinom Poljanske doline. Oče mi je vrgel kosti za glodanje, jaz pa sem jih zagrabil in obdelal v stripu.«

Tak je nasploh njegov način delovanja – nekaj mu intuitivno vzbudi zanimanje, mu »klikne«; potem se v zadevo poglobi, jo pregnete in obdela v stripu. Pred Kontrabantarji se je lotil zgodbe skoraj pozabljenega satiričnega pesnika Ivana Roba, ki je živel v prvi polovici dvajsetega stoletja. Pritegnila so ga njegova besedila, pa tudi življenjska zgodba – vse življenje je bil neprilagojen, ni se uklanjal avtoritetam in oblasti, nazadnje je bil leta 1943 ustreljen kot talec. Nastal je strip Rob: zbadljivi poet v stripu in glasbi (2019), stripovska biografija, ki besedila Robovih pesmi prepleta z dogodki iz njegovega življenja.

Še pred tem je ustvarjal hibride stripa in poezije: podpisan je pod stripovska albuma Nesojeni kavboji in Astronomi. Ker je hkrati glasbenik, kantavtor (glede na družinsko ozadje nič čudnega), obenem pa striparski in risarski entuziast, ki je doštudiral likovno pedagogiko, nas ne bi smelo presenetiti, da se je najprej našel v spoju risbe in poezije. »Ko sem v zadnjih letnikih študija s pomočjo profesorja Andreja Brumna Čopa prišel do lastnega izraza, sta bili zame risba in poezija ista stvar, ker tako v liniji kot v verzu sledim ritmu. Vendar pa me je z leti vedno bolj vlekla tudi pripovedna plat stripa, ki jo razvijam zdaj.« Prav s Kontrabantarji je odkril stilsko najustreznejši slog zase – obdobje prve polovice dvajsetega stoletja mu likovno najbolj leži, obenem pa mu je všeč, da strip prepleta zgodovinsko in fiktivno, tako da lahko vanj vstopi tudi bolj poetični element in odpre prazne prostore, ki jih med branjem zapolni vsak bralec sam.

Kot otrok je bral vse, kar je bilo mogoče od stripov dobiti na našem tržišču. Od bolj komercialne Miki Miške do Alana Forda, ki je nekaj časa izhajal tudi v slovenščini, v prevodu Branka Gradišnika, pa do kultnih, a cenenih stripov Blek in Komandant Mark, ki so, kot pravi, »izhajali v borni slovenščini s premnogimi slovničnimi napakami«. Bil je precej samotarski otrok, ki je prosti čas preživljal doma; ker so ga računalniške igre zaobšle, so stripi postali njegova uteha. V njegovih srednješolskih letih se je v Ljubljani že odprla Strip.art.nica Buch, tja je hodil na predstavitve stripov, spremljal je Tomaža Lavriča in Zorana Smiljanića v tedniku, ki ga pravkar prebirate. Vse našteto ga je izoblikovalo in spodbudilo njegovo ljubezen do risbe, ves čas je čutil, da to ni hobi, temveč nekaj, kar bi v življenju rad počel profesionalno. Zato je bil navdušen, ko je spoznal striparja Iztoka Sitarja, ravno tako iz Poljanske doline; zdelo se mu je neverjetno, da tako blizu njega stanuje človek, ki dejansko živi od stripa. A zdaj je tudi sam na dobri poti, in četudi mora še vedno delati več stvari hkrati, pravi, »da gre za to, da iz svoje situacije potegneš maksimum, ne da se sprašuješ, kako bi bilo, če bi imel ves čas in sredstva na svetu«.

Pa glasba? Ta ga ves čas spremlja, seveda. Odkar je kot najstnik zaigral prve akorde na kitari, je postala nekakšen njegov vseživljenjski filter, notranja nuja. Sodeluje v dveh zasedbah: Marin Ramoveš trio, ki ga je ustanovil že leta 2007 in s katerim je izdal večino glasbenih albumov, ter v duetu z Miho Eričem, virtuozom na ustni harmoniki. Občasno nastopa tudi s kantavtorjem Luko Gluvićem, s katerim avtorske pesmi prepletata s prevodi pesmi Townesa Van Zandta. Pri glasbi mu je všeč predvsem to, da presega besede. Marsikaj lahko poveš, ne da bi se ti bilo treba zares pogovarjati. »Tako odpade veliko vsakodnevnih banalnosti, izraz pa se povzdigne na neko drugo raven.«