Sladičeva pica

zelo za

Dolina miru.

Leta 1973, ko v dvoranah vrtijo Ameriške grafite, film o dozorevanju in zaljubljanju, ko Don DeLillo objavi Great Jones Street, roman o rockerju, ki hoče zbežati slavi, ko televizijska mreža PBS prikaže American Family, prvi resničnostni šov v zgodovini, in ko so pred bencinskimi črpalkami tako dolge vrste (»To je konec sveta!«), da Bowiejev štikel Life on Mars? zveni kot obljuba utopije, alternative tuzemskemu kapitalizmu, se v San Fernando Valleyju, »predmestju« Hollywooda, zgodi nekaj transformativnega: Gary Valentine, ki ga igra Cooper Hoffman, sin pokojnega Philipa Seymourja Hoffmana, zagleda Alano Kane, ki jo igra Alana Haim, rock zvezdnica, članica benda Haim (Anderson je posnel številne njihove spote). Takoj plane – začne jo osvajati, zapeljevati, pecati. Nezadržno. Ne pusti je mimo. “Kako to, da te še nisem nikoli videl?” Ne, noče je zamuditi. Le malo manjka, pa bi Sonny & Cher stopila izza zavese in zapela But You’re Mine. Alana, ki ga ne jemlje resno, dahne: »Saj se me sploh ne boš zapomnil.« Gary, ki ni zaman Valentine, odvrne: »Ne izgovarjaj se na čas.« In čas je tu res relativen: Alana jih šteje 25 (morda celo 28), Gary pa le 15. Njej se zdi, da jih šteje šele 12, toda obnaša se tako, kot da jih je pravkar dopolnil 30. Zna narediti vtis, zelo je podjeten, prepričan, da je kul, ekstremno samozavesten, gostobeseden, zabaven in bister, po malem hustler, po malem showman, po malem krošnjar, po malem sanjač (»V sodobnih filmih je preveč realnosti«), eksponat nove narcistične »me« dekade.

Še nedavno je bil »otroški« televizijski zvezdnik, zato se nenehno »prodaja« – in zato nenehno zapeljuje. Prvič je zaljubljen – prej je bil zaljubljen le vase. Buckast je, brez glamurja, poln pubertetniških mozoljev (danes bi bil verjetno incel, »prostovoljni celibatnež«, prepričan, da zaradi svojega fizičnega izgleda ni sposoben romantične ljubezni, kaj šele konsenzualnega seksa). Alana, ki asistira nekemu fotografu, rutinskemu spolnemu nadlegovalcu, je precej bolj zadržana – nikoli ne bo filmska zvezda, takšnih, kot je Gary (ki prav tako ne bo nikoli filmski zvezdnik), je videla in doživela veliko. In ni se premaknila. Nihče ni bil »tisto«. Vsi so jo le izkoristili, užalili, ponižali. Morda je prav zaradi njih obtičala v tej jebeni Dolini (kjer so se dogajali tudi nekateri prejšnji Andersonovi filmi, recimo Vroče noči, Magnolija in Pijana ljubezen). V Garyju ne vidi izpolnitve svojih sanj, še manj lifta v prihodnost, a se vda in shodi z njim – medtem ko čaka, da se zgodi kaj večjega in usodnejšega. Ne da je edini. Ali zadnji. Toda vsi, ki stopijo v njeno življenje, so toksični, obsedeni s svojo spolno vzvišenostjo in privilegiranostjo, zreli za klofuto gibanja #MeToo. Igralci – zapiti holivudski blefer Jack Holden (Sean Penn), Jon Peters (Bradley Cooper), lunatični holivudski »shampoo«, novi fukač Barbre Straj-send, hipijevski oče Leonarda DiCapria ipd. – so pač tu, v Dolini, predverju Hollywooda (in filma Bilo je nekoč v Hollywoodu), tako neizogibni, kot je neizogiben kapitalizem.

Gary dela vse, da bi mu uspelo, da bi se torej prebil in preskočil Dolino – trgovati začne celo z vodnimi posteljami (preden ne začne tržiti fliperjev). Nenehno se samoizumlja. Še vedno hodi na avdicije. Alana pa je od svojih avdicij že tako utrujena, da misli, da je Gary največ, kar lahko dobi. Odraščanje in zaljubljanje v Dolini je komplicirano – tisti v Dolini namreč čutijo represivni pritisk Hollywooda, ki od njih terja, da uspejo, da pozabijo čas, da ostanejo vedno mladi, da mislijo le nase, da so stalno vzburjeni. Če se ne komodificirajo, imajo občutek, da sploh niso vredni pozornosti, afekcije – ljubezni. Tu, v strašni senci prenapetega Hollywooda, nihče nikoli ne dozori. »Še meni se zdi čudno, da se družim z Garyjem in njegovimi petnajstletnimi prijatelji,« pravi Alana. Z Garyjem se včasih izgubita, a se ponovno najdeta. In spet izgubita. In ponovno najdeta. Včasih pod reklamnim panojem za bondiado Live and Let Die. Magnetna sta – in nalezljiva. Danes bi bila trač in škandal – leta 1973 sta spektakel. CinemaScope, ustvarjen za razkošne mjuzikle in biblične epopeje, se kar prilepi nanju. Gledal bi ju v vseh filmih. Ja, Licorice Pizza je ljubezenska zgodba, posneta v CinemaScopu – ničesar noče zamuditi, še manj zmanjšati ali poenostaviti. (kino)