Špela Čadež, animatorka svetovnega formata

Zrezek, ki se dimi v ponvi, živčen moški, ki čaka doma, in ženska, ki ve, da mora k njemu, vendar so ji sodelavci pripravili zabavo presenečenja za rojstni dan. Malo pred božičem je najnovejši animirani film Špele Čadež Steakhouse (Hiša zrezkov, op. a.), pretanjen prikaz toksičnega intimnega odnosa in subtilnega psihičnega nasilja, ki je nemalokrat še bolj uničujoče kot fizično, prejel nominacijo v kategoriji neodvisnih kratkih filmov na nagradah annie, vodilnih ameriških nagradah za animirani film. Film je bil doslej deležen že devetih nagrad in priznanj, med drugim posebne omembe na domači Animateki, uvrstil pa se je tudi v letošnji tekmovalni program največjega mednarodnega festivala kratkega filma v Clermont Ferrandu, kamor se vsako leto prijavi več kot 6000 filmov in kjer je nazadnje slavila Katarina Rešek - Kukla s Sestrami, kar je bil za slovenski kratki film izjemen uspeh.

Vse torej kaže, da bo Steakhouse vsaj dosegel, če ne celo presegel uspeh prejšnjih filmov Špele Čadež, Bolesa in Nočne ptice, ki sta jo ustoličila kot eno najboljših ustvarjalk animiranega filma na svetu in ji kot edini Slovenki priskrbela članstvo v Akademiji za filmsko umetnost in znanost, ki podeljuje oskarje – besedo ima pri kategorijah kratki animirani, celovečerni animirani in kratki igrani film, nazadnje pa je ocenjevala tudi kandidate za najboljši mednarodni igrani film.

Špela Čadež (1977) bi si kot briljantna režiserka animiranih filmov že davno zaslužila nagrado Prešernovega sklada, najvišjo domačo nagrado za ustvarjalnost; nedavno smo izvedeli, da jo bo v letu 2022 le dobila. Je pa ironično, da nagrada prihaja v času, ki je do slovenskih filmskih umetnikov izrazito neprijazen. Zajeten del leta 2020 je filmski sektor preživel v popolni blokadi, saj vlada nikakor ni dokončala postopka za sofinanciranje domače filmske produkcije. Konec leta 2021 je na podobno pot stopila RTV Slovenija, drugi najpomembnejši sofinancer slovenskega filma, in z blokado svojega razpisa za nekaj mesecev zaustavila produkcijo novonastajajočih igranih celovečercev. Nazadnje je generalni direktor RTV Slovenija film, ki mu je strokovna komisija namenila največ sredstev, gre za film Črna mati zemla Roka Bička, prejemnika nagrade Prešernovega sklada v letu 2020, osebno kaznoval in mu namenil zgolj drobiž.

Kot edina iz Slovenije ima besedo pri podeljevanju oskarjev – pri kratkih in celovečernih animiranih ter kratkih igranih filmih, letos pa je ocenjevala tudi kandidate za najboljši mednarodni igrani film.

Špela Čadež ni prepričana, da se odločevalci in podeljevalci sredstev zavedajo, kakšno škodo s tem povzročajo mednarodnemu ugledu slovenskega filma. Negativen odnos države do lastne filmske umetnosti zlahka zasenči vrhunski uspeh, kot ga je denimo dosegel njen Boles, ki je prejel okoli 50 mednarodnih nagrad in nominacij, bil je v tekmovalnem programu festivala avtorskega filma v Annecyju, nominiran za nagrado cartoon d’or, dobil je nagrado strokovne žirije zlati golob na festivalu v Leipzigu, nagrado za najboljši kratki film v španskem Valladolidu, pa še marsikaj. Njen drugi animirani film Nočna ptica je bil med drugim v tekmovalnem programu najpomembnejšega festivala neodvisnega filma Sundance, najnovejšiu Steakhouse pa v Locarnu. »Če potuješ po svetu in se pogovarjaš z drugimi ustvarjalci, beseda seveda hitro nanese na to, kako v tvoji državi poteka financiranje filmske industrije. Sploh zdaj, ko smo vsi usmerjeni k temu, da delamo čim več koprodukcij (tudi Steakhouse je slovensko-nemško-francoska koprodukcija, op. a.). Ko se razve, da država ne plačuje svojih obveznosti in da so zato slovenski producenti morali ustaviti projekte, obstaja tveganje, da bo neki tuj producent naslednjič rekel, ah, kaj bom pa sodeloval z neko Slovenijo, ki je že tako noro majhna in ima majhen proračun. Zavedati se moramo, da vsi skupaj vozimo en sam avtobus, ki se mu reče slovenski film,« meni.

Ključna financerja slovenskega filma se tega, kot kaže, ne zavedata. Ali pa se in filme ovirata nalašč. »Če ti nekdo eno leto zadržuje sredstva, to ni grozljiva stiska le zate, temveč tudi za ljudi, ki jih zaposluješ. Se pa ta nestabilnost vleče že leta, ni le posledica trenutne vlade. Vsa ta leta kričimo, opozarjamo na nehvaležno situacijo, kako jo spremeniti, pa ne ve nihče. Mislim tudi, da si slovenski film ne zasluži tako negativnega prizvoka, kot ga ima. Čudi me, zakaj se vsakemu zdi, da bi lahko naredil bolje – želela bi si, da bi vsakdo imel to možnost, da bi videl, kako težko je narediti dober film. In če si ga, ni nujno, da ti bo naslednji spet uspel. A je nujno, da rasteš in se učiš.«

Sama sicer sodi med svetle izjeme, ki, kot se reče v bombastičnem piarovskem jeziku, »nizajo uspešnico za uspešnico«. Ima izjemen občutek za to, kaj se bo dobro pretočilo v medij, ki ga obvlada, hkrati pa se animacije loteva s preciznim perfekcionizmom. Že za svoja študentska filma, Zasukanec in Ljubezen je bolezen, ki ju je ustvarila med študijem animacije na Akademiji medijskih umetnosti v nemškem Kölnu, je dobila 25 nagrad. Takrat se je prvič seznanila s festivalskim življenjem, mednarodnim svetom animiranega filma in avtorsko animacijo.

A ko se je po študiju vsa optimistična vrnila domov v Slovenijo in se želela prijaviti na javni razpis Slovenskega filmskega centra, da bi dobila sofinanciranje za svoj prvi avtorski projekt, je doživela hladen tuš. »V Nemčiji, pa tudi v številnih drugih evropskih državah, to, da si tako uspešen s svojimi študentskimi filmi, pomeni, da potem od filmskega centra avtomatsko dobiš določene subvencije in sredstva za snemanje prvenca. Meni pa so na Slovenskem filmskem centru dejali, da animirani filmi za odrasle ne zanimajo nikogar in da naj s svojim življenjem počnem kaj drugega,« se spominja. »Takrat sem ugotovila, da nagrade, potrditve in priznanja niso nobeno zagotovilo za nadaljnje delo. To me je zelo prizemljilo. Naučiš se, da se jih sicer razveseliš, toda boj ostaja.«

Življenje v tujini ni prišlo v poštev, saj je njen partner in sodelavec, igralec in scenarist Gregor Zorc, ki zdaj s pisanjem scenarijev pomembno sooblikuje vse njene animirane filme, vezan na slovensko govorno okolje. Tako je zavihala rokave. Dokler ni končno dobila sofinanciranja za prvi avtorski film, Boles, se je nekaj let preživljala z grafičnim oblikovanjem, ki ga je študirala pred odhodom v Köln. Znanje o študijah barv, risanju, slikanju, kiparjenju in podobno, ki ga je usvojila med študijem na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, ji tudi pri ustvarjanju animiranih filmov pride zelo prav – na animacijo pravzaprav gleda kot na področje, kjer se likovnost in film združita, to pa odpira neskončno možnosti za ustvarjanje.

Danes dokazuje, da je mogoče uspeti in cveteti tudi v okolju, ki novim ustvarjalnim izrazom ni naklonjeno. Animirani film je sicer po zaslugi festivala Animateka, ki k nam vsako leto pripelje najboljše iz svetovne produkcije, pridobil ugled, a še vedno se najde kdo, ki je prepričan, da je to žanr za otroke. Prav animirani filmi za otroke pa so tisti, ki Špele Čadež ne zanimajo preveč. »Zelo težko je narediti avtorski otroški film. Če bi že režirala animirani film za otroke, bi se zgledovala po recimo zgodbah Svetlane Makarovič, ki jih lahko bere tudi odrasel, a jih razume popolnoma drugače kot otrok. Vendar za to v industriji otroških filmov ni veliko prostora, sistem te sili v komercializacijo in na koncu ni več pomembno, kaj bo otrokom všeč, ampak kaj se bo dobro prodalo. Tudi pri nas je področje risank še precej nerazvito. Mislim, da bi morala imeti RTV Slovenija veliko večje ambicije glede vsebin, primernih za otroke, toda vse kaže, da je lažje kupiti neko licenco iz tujine.«

Čeprav bi si mnogi želeli videti njen celovečerec, marsikdaj namreč sliši, da so njeni filmi prekratki, pravi, da ji trenutne produkcijske razmere tega ne bi omogočale. »Moja produkcija je strašno dolga in ne predstavljam si, kako bi bilo to pri dolgem filmu. Če je ekipa večja, gre seveda hitreje, a mora biti tudi ustrezno izobražena, tako kot so trenutno ljudje, s katerimi delam. Trenutno ustvarjamo s tehniko, ki smo jo do neke mere izumili sami, je klasična, a hkrati precej eksperimentalna, tako da bi bilo težko nadzirati denimo deset postaj, kjer bi tekel ustvarjalni proces. Tehnika multiplan kolažne animacije omogoča, da lahko hitro kaj začaraš, laže je prestopiti mejo realnega prostora in vstopiti v bolj nadrealističen, sanjski prostor kot v lutkovnem filmu. Bolj se lahko igraš s tem, da prostor postane protagonist in ponuja več eksperimentalnih rešitev. V Nočni ptici smo na primer pod kamero postavili skledo za lazanjo in tako deformirali sliko. Zabavno je iskati takšne rešitve in delati tehniko kreativno; da nekaj naslikaš, potem pa še raziskuješ in kaj dodaš … vendar vse skupaj traja.«

»Če ti nekdo eno leto zadržuje sredstva, to ni grozljiva stiska le zate, temveč tudi za ljudi, ki jih zaposluješ. Se pa ta nestabilnost vleče že leta, ni le posledica trenutne vlade.«

Lažje bi delala celovečerec z lutkami, četudi pravi, da so budžeti, potrebni za en tovrsten film, za slovenske razmere nepredstavljivi. Krajši film v lutkah je pred štirimi leti že posnela za Netflix; šlo je za animirani promocijski film za znano televizijsko nadaljevanko Oranžna je nova črna. In kaj, če bi jo Netflix angažiral za snemanje nečesa daljšega – niso to sanje vsakega ustvarjalca? »Četudi so honorarji dobri, je Netflix ogromna mašinerija, znotraj katere ni tako sanjsko delati,« se nasmehne. »Odločevalcev je ogromno in nabere se toliko različnih pogledov na en sam izdelek, da je težko določiti, kaj je ustrezno in kaj ne. Vse ima svoje slabe in dobre plati. Takemu povabilu bi se definitivno odzvala, ker bi mi bil izziv, nisem pa prepričana, ali si ga zares želim. Včasih se ne zavedaš, kako dragocena je svoboda, ki jo imaš, če snemaš neodvisne avtorske kratke filme. Prav na podlagi projekta, ki sem ga delala za Netflix, sem se naučila, da čeprav smo skromno plačani, ne vem, ali to, da delaš z nekom, ki ti ves čas soli pamet, te ne spoštuje kot ustvarjalca in podobno, odtehta visoke honorarje. Iz te izkušnje sem šla pravzaprav veliko lažje v naslednji projekt in spomnila sem se, zakaj imam rada to, kar počnem.«

Animirani filmi za odrasle so ji izziv, ker lahko celo težke, kompleksne teme povzamejo na povsem drugačen način, kot to denimo počnejo igrani filmi. »Ta metafora, nekakšna likovna poezija, ki se ustvari na ta način, je tisto, kar me vleče v ta svet,« pravi. Boles preigrava čustva topline in drobne naklonjenosti, ki se rodijo med človekoma iz različnih družbenih razredov, Nočna ptica se na inovativen način, skozi lik jazbeca, ki se med nočno vožnjo omamlja z medenimi hruškami, loteva alkoholizma, v ospredju Steakhousa pa so manipulacije in toksična čustva v partnerskem odnosu, med človekoma, ki sta si zelo blizu in ki posrečeno nosita imeni iz skoraj ponarodele pesmi Zarjavele trobente, ki jo najbolje poznamo v izvedbi Zorana Predina, Liza in Franc. »Vse to so teme, o katerih se težko pogovarjamo, a ko si ljudje ogledajo tak film, to odpre nekaj v njih,« pravi. »Posebej na gostovanjih z Nočno ptico sem doživela, da so ljudje iz občinstva pristopili k meni s povsem osebnimi zgodbami. Od tega, da je kdo dejal, da je bil sam alkoholik in se je ponoči tako vozil domov, pa do tega, da je imel kdo alkoholizem v družini ... taki odzivi so me spodbudili, da še naprej iščem teme, ki so družbeno težje sprejemljive in se o njih ne znamo pogovarjati.«

Tudi v Steakhousu so gledalci, ki so film že videli na katerem od festivalov, našli marsikaj – nekatere je manipulativni Franc spomnil na kakšnega politika, druge na gospodovalno mater, ki se je ob večerih napila in ustrahovala družino. »To mi je dalo vedeti, da sem vzpostavila neko univerzalnost, lik kot metaforo za številne možne izkušnje. Vesela sem, če gledalcu omogočim, da njegova osebna zgodba pride v ospredje, četudi je film v resnici o nečem tretjem,« je zadovoljna režiserka.

In ko smo že pri osebnem – pri zbiranju gradiva za filme vedno vsaj delno izhaja tudi iz osebnih izkušenj. »Težko bi na primer naredila animirani film o begunski problematiki, ker dogajanje pač opazujem od daleč, s toplega kavča, in ne vem, kaj pomeni biti mati na Dragonji z deklico na rami. Ne bi se mi zdelo pristno, če bi izkoristila to tematiko. Mislim, da mora vsak ustvarjalec najti nekaj, kar mu je osebno blizu, in izhajati od tam – in jaz sem avtorica, ki najraje črpa iz svojega bazena.«