Dušan Merc: Črna maska

+ + +

Polje, kdo bo tebe ljubil?

Domači avtor Dušan Merc (1952) je pisec širokega in strastnega pripovednega zamaha, to dokazuje v obsežnih romanih o izobčencih in obstrancih, o tistih na robu zakona in proti postavam, o žrtvah in rabljih – tudi v najnovejšem Črna maska, »fragmenti iz življenja Marija Kogoja«. Osredišča se okoli neločljivega prepleta genialnosti in norosti skladatelja Črnih mask, opere na besedilo Leonida Andrejeva.

Roman je spisan v modernističnem slogu, s prepletanjem in preskoki med časi, ki so v pretežno hospitaliziranem Kogoju stisnjeni v en sam večni zdaj s ponovitvami – tudi kliničnimi – in variacijami, s tesnim, pretesnim prepletom norosti, bolesti in vizij. Vse je povedano skozi optiko stranske osebe, pričevalca Polikarpa, ki je spremljal skladateljevo zdravljenje in ga bil zraven deležen tudi sam. Gre seveda za neverodostojnega pripovedovalca, za človeka na psihiatričnem remontu, kar bi vedeli tudi brez njegovega priznanja že po načinu organiziranja gradiva.

Merc je pri pisanju uporabil preverljive podatke iz Kogojevega življenjepisa, v katerem zavzema osrednje mesto dve desetletji in pol trajajoče bivanje na psihiatriji v Polju. Glavni Marijev sogovornik je zato primarij Kanoni; ta je v psihiatrični ustanovi živel z družino, kot nekakšen predhodnik antipsihiatrije in dezinstitucionalizacije. Kanoni, partizan in partijec, trpežno posluša v valovih prihajajoče blodnje in aktualistične preslikave najbolj znanega skladateljevega dela na stanje zunaj, v tako imenovano normalo. Ta je seveda obremenjena s simbolnim padcem in spremembo gospodarja Angelskega gradu, ki ga v fantazijski drami Črne maske zavzamejo preoblečeni povabljeni in zgodi se vrsta izdaj in zamenjav.

Občutljivi Kogoj vse aplicira na spremenljivo realnost, tudi na svoje bivanje v bližini Turjaka v času kapitulacije Italije in krvav vojaški prevzem nadzora nad postojanko. Kogojeva psiha je pomnožena, fluidna, negotova, tako se ima včasih za umrlega brata Jurija, drugič za plemiča. Roman je niz dolgih pogovorov med psihiatrom in skladateljem, norost dodatno podžgejo pogumni poskusi, da bi se pacienti zdravili z umetnostjo, da bi zvadili in uprizorili divjo in razsekano opero. Konča se v vsesplošni zmedi in s pozivi k prevratu, kar ostane nekaznovano, saj je Studenec skoraj država v državi. Merc vplete tudi Kogojevo ženo, žrtev moževe genialnosti in trpečo spremljevalko bolezni, ki v skrbi za moža žrtvuje lastno slikarsko kariero – kljub Kogojevim opolzkim in nasilnim javnim pijanskim nastopom in ekscesom v lokalih okoli Opere.

Merčev roman se izsekov iz Kogojeve romansirane biografije loteva norosti primerno; v naskokih, v valovih, s presvetljavo in naslonitvijo na besedilo Andrejeva, ki je norost sprožilo in je zaradi oblegovalske vihre in menjave gospodarjev kaotično, s pogostimi zamenjavami in preoblekami, ki so kot nalašč sprožilec intenzivnih notranjih stanj. To omogoča nabit in gost pripovedni tok, ki formalno odraža nasilnost takratnih časov – žal podobnim današnjim – tudi s priklicevanjem takratnih pripovednih slogov.