Maryanne Wolf: Bralec, vrni se domov

+ + + + +

Ameriška proučevalka pismenosti in psiholingvistka se sprašuje, kaj je branje.

Nikoli poprej ljudje niso toliko prebrali kot danes. Na spletu na dan po sto tisoč besed, torej vsakodnevno po en roman. Zakaj bi v razcvetu pismenosti zaskrbljeno proučevala, kaj se dogaja v tem procesu? Ja, vsako branje ni enako, obstaja tudi slabo in plitko. Ker prebiranje spreminja način, kako mislimo, ni vseeno, kaj beremo. Njena teza je enostavna: digitalno odvrača od kritične misli, empatije, refleksije in domišljije. Ko bereš na ekranu, v povprečju 27-krat na uro preskočiš iz teksta v tekst. Je to usodno? Bralec izgublja potrpežljivost, tihi pogled in sposobnost globokega branja. Zakaj? Če hočeš misliti, potrebuješ čas za obdelavo tega, kar si zaznal in prebral. Kadar pa nagomiliš mnoštvo informacij, ko stremiš, kako bi vsrkal čim več podatkov, izgubiš vmesne trenutke pozornosti, materialno skrajšaš čas, ki ti je na voljo za odzivanje in premlevanje. Smisel prebiranja je namreč sposobnost ustvarjanja analogij, ki so gorivo in ogenj mišljenja. Kognitivna potrpežljivost ti omogoči, da se vživiš v like in zgodbe.

Branje je torej paradoks sam po sebi, zahteva namreč pavze, v katerih zapustiš tekst in si vzameš čas za lastne misli. Knjige me torej upočasnijo in silijo v mišljenje, splet pa me poživi. Slednji je kot Lucifer, ki prinaša užitek neprestanih stimulov, s tem pa zniža prag dolgočasnosti. Namesto da bi se znal sam izviti iz dolgočasja, ti to omogoči on. A cena je silna – začneš misliti tako kot stroj.

Zaključek kajpak ne vodi v smer opustitve spletnega branja, marveč v čuječnost, ko izhajaš iz papirnega branja in to veščino uporabiš tudi tedaj, kadar bereš na spletu.