»Janševa tretja vlada je pokazala vse največje probleme naše družbe in države«

Je umirjena, redkokaj jo spravi s tira, zdi se, da ji provokacije in udarci pod pasom ne pridejo do živega. Poskuša ostati pri dejstvih in razumnem prepričevanju, ne stavi na udarne slogane in popularne puhlice. Lidija Jerkič izstopa, pa ne le zato, ker je prva sindikalistka v državi, predsednica največje sindikalne centrale Zveze svobodnih sindikatov (ZSSS) in Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije (SKEI), ampak zato, ker se pri njenih nastopih zdi, da jo usoda te države ali skupnosti skrbi bolj iskreno od drugih akterjev. Kar je sicer tudi razumljivo. Sindikati so državotvorne organizacije. Bogati in močni namreč države ne potrebujejo tako zelo, kot jo potrebujejo ravno šibki.

Mora biti človek v stiski, da je produktiven? Neizrečena teza vaših nasprotnikov je, da sindikati spodbujate brezdelje. 

Zagotovo ta trditev ne drži za ustvarjalne poklice, ki jih je vse več, ne drži pa niti v primeru klasičnih, industrijskih delavcev. Podpiram nadzor, a veliko več kot prisila, kot ustvarjanje stisk in strahov pomeni dobro vodenje. Veliko pomembnejše od plače je priznanje, da je tvoje delo cenjeno in pomembno. Vse to se pokaže na dolgi rok. In vse to smo lahko jasno videli tudi v epidemiji. Nekaj časa gre na silo, potem pa zraste zid, in ko zraste zid, se več nič ne da.

Kako razumete svoje kritike? 

Veliko lažje se je ukvarjati zgolj z eno platjo delovnega procesa. Najlažje je delati po svoje in nikogar nič vprašati. Ta ena stran je seveda kapital. Pri debatah o sindikalizmu zaznavam predpostavko, da kapital avtomatsko služi človeku.

Da ne potrebuje posredovanja. Kot da kapital najbolje ve, kaj je prav in kaj ne. A kot smo v Sloveniji v zadnjih treh desetletjih dobro videli, je to huda zmota. Ko smo kapitalu dali nekaj več svobode, je ta dobrine hitro odpeljal proč od ljudi, k tajkunom ali v davčne oaze.

Kadarkoli je torej država delodajalcem omogočila olajšave za investicije, znižala davščine, je to torej prispevalo k razvoju? 

Točno. Prvo krizo po osamosvojitvi smo še prebrodili delodajalci in sindikati v slogi, ker smo vedeli, da lahko novo državo zgradimo le skupaj. To obdobje se je končalo leta 1997, ko so zaposleni izgubili vpliv na delovanje podjetij. Stolčke je zasedla prva generacija direktorjev po osamosvojitvi, ki pa je zaupanje nepovrnljivo izgubila s tajkunizacijo. Ta izguba zaupanja je posledica spoznanja, da lahko kdo z znanjem zlorabi novo državo. Zdaj smo še vedno v tej isti zgodbi. Velja krilatica, da si neumen, če ne greš h koritu, ki se ti ponuja. Tak je bil lani moj občutek glede demografskega sklada – to je bil predlog gradnje lovišča za tisto, kar je še ostalo od državne srebrnine. In občutek mi pravi, da je tak tudi ta famozni nacionalni načrt za okrevanje. Prepričana sem, da je po tem istem vzorcu denar iz tega sklada že razdeljen in da ne mi ne vi od njega ne bomo imeli največje koristi.

Sedaj s prstom kažete tudi nase. Ali tudi zaradi sindikalne pasivnosti naša rast temelji na vse večji intenzivnosti dela? 

S tem se lahko strinjam. Pred desetimi leti sem v eni od razprav na Združenju menedžer dejala: Če mi je v življenju kaj žal, mi je za to, da smo sindikati ves čas popuščali v imenu nekih višjih ciljev, kot so gradnja države, vstop v EU, prevzem evra. V začetku devetdesetih zaradi želje po čim višji zaposlenosti nismo pritiskali na plače. Sicer je res, da smo z višjo zaposlenostjo zagotovili več denarja za pokojninsko in zdravstveno zakonodajo in da smo s tem ohranili močno javno šolstvo, a mi je vseeno žal. Spomnim se, kako smo bili sindikati okoli leta 1993 veseli, ko smo dosegli prepoved stečajev. Z današnjega vidika je bila to ena največjih sindikalnih neumnosti. Mrtve konje smo želeli držati pokonci, to, da delavci niso mogli na zavod za zaposlovanje, smo šteli za uspeh. Še okoli leta 2000 smo na ulicah zahtevali ohranitev podjetij za vsako ceno. Da je treba vsako podjetje za vsako ceno ohraniti, da ljudje na minimalnih plačah delajo stvari, ki jih nihče ne želi, ni več moje stališče.

Kje pa so razlogi, da v zadnjem letu in pol počasnega drsenja države v smeri avtoritarne vladavine delavci ne stavkajo?

V zadnjem letu in pol smo sindikati vztrajali na dosedanjem stališču, da nismo politični sindikati. Znotraj zveze imamo zelo pisano množico, ki je občutljiva na politične teme, in se zato skušamo držati delavskih vprašanj. Problematika splava, ki smo jo pred leti komunicirali, je med sindikati povzročila veliko nemira. Zaradi porušenega socialnega dialoga smo se lani pridružili petkovim protestom. Slovenija ni sposobna velikih stavkovnih valov, razen ko gre za pomembne materialne pravice, in to takrat, ko jih ni. Stavke je namreč težko organizirati, med delavci še vedno obstaja teza, da ne grizeš roke, ki te hrani. Se pa seveda da in se tudi dogaja.

Če mi je v življenju kaj žal, mi je za to, da smo sindikati ves čas popuščali v imenu nekih višjih ciljev, kot so gradnja države, vstop v EU, prevzem evra.

Morda pa problem ni v navadah slovenskega delavca, ampak v ureditvi. V Avstriji so recimo sindikalna združenja pomembne in velike organizacije, z vplivnimi analitičnimi službami. Pri njih si vlada ne more privoščiti, da bi jih ignorirala. 

Drži, sindikati smo organizacije, verjetno edine v Sloveniji, ki se financiramo le s članarinami. Smo prostovoljni, smo svobodni, ni nobene zapovedi, kdo bi se ali se ne ukvarjal z nami, če podjetja z nami ne želijo podpisati kolektivnih pogodb, jim ni treba. V Sloveniji smo si poleg pluralizma političnih strank v začetku celo zamislili sindikalni pluralizem, zaradi česar smo si sindikati na začetku drug drugemu kradli članstvo, si nasprotovali in si konkurirali. Avstrijci pa imajo obvezno članstvo zaposlenih v delavski zbornici. To je unikum, je pa res, da imajo zato delavci tam velik vpliv, zlasti pa močno strokovno bazo. Slovenski sindikati smo v tej primerjavi izredno šibki. Pri nas se v vsej državi s strokovnimi vprašanji ukvarja morda šest ljudi.

Ali ta šok zadnjega leta ali dveh ni razlog, da bi v sindikatih zahtevali še kaj več, morda drugačno ureditev svojega statusa? 

Letos so volitve in ta vprašanja bomo odprli.

V kateri smeri razmišljate? 

Izredno pomemben se nam zdi razvoj svetov delavcev v podjetjih, kot načina soupravljanja. Zakonsko podlago za to že imamo, le da se ta praksa pri nas še ni prijela. To je nemški vzorec delovanja – v Nemčiji so delavski sveti v podjetjih alfa in omega. Upam, da nam bo uspelo, precej je namreč odvisno od motivacije zaposlenih. Vsake toliko časa poskušamo ta model zagnati v upanju, da je čas dozorel, a za zdaj brez večjega uspeha. Seveda pa bo naša prva zahteva obuditev socialnega dialoga, torej prakse obveznega usklajevanja med vlado, delodajalci in delojemalci pri sprejemanju predpisov.

Kdo je ubil socialni dialog, delodajalci ali vlada, kdo si ga ne želi? 

Vlada. Na kratko, mi smo na koncu odkorakali stran zaradi davčne reforme, da se glede tako pomembne reforme z nami niti posvetovali niso, je bila kaplja čez rob. Po umiku je nato sledil sestanek pri Pahorju, kjer smo pripravili dogovor o obuditvi tega dialoga, a po prvem sestanku z vlado se nam ta več ni javljala. Kar utihnili so. Se pravi, niso rekli ne, tečni ste, zoprni ste, preveč zahtevate, enostavno so prenehali komunicirati. To je sicer že manira te koalicije. Ko bi morali svoja stališča z argumenti braniti, izginejo.

Ampak ta vlada je prepričana, da je ljudem veliko pomagala. Kako ocenjujete pomoč države v času epidemije? 

Vsaka pomoč, vsako denarno nakazilo v času krize, pomaga, vprašanje je le, kako močan je učinek. Sama ocenjujem, da smo v ukrepih PKP denar delili brez nadzora in bolj po domače, zaradi česar smo potrošili enkrat več spodbud in pomoči, kot bi jih bilo potrebno. Učinek je bistveno manjši od višine sredstev, ki so bila za to porabljena, vlada nima toliko zaslug za uspešnost Slovenije, kot si jih pripisuje.

Iz česa to sklepate? 

Nekateri podatki so prav nenavadni. Recimo podatki o tem, koliko in komu so šle subvencije dviga minimalne plače.

Pri minimalni plači je zanimivo še nekaj drugega. Pri zadnjem dvigu so delodajalci trdili, da bo na desettisoče ljudi brez službe, sedaj pa imamo polno zaposlenost. 

Da, saj pravim. Ob dvigih minimalne plače v zadnjem letu, ko je ta zdaj dosegla 20 odstotkov nad minimalnimi življenjskimi stroški, so delodajalci kričali, kot da bo konec sveta, kot da bo slovensko gospodarstvo propadlo. Zadnje leto v PKP-zakonodaji vlada sicer dviga minimalne plače ni zamrznila, omogočila je povišanje, a so se odločili za sofinanciranje. Za to pa je šlo 24 milijonov evrov. Mene je ta znesek presenetil.

Zakaj? 

Ker če bi bil res konec sveta zaradi dviga minimalne plače, zakaj potem pomeni 24 milijonov evrov za sofinanciranje njenega dviga rešitev? Štiriindvajset milijonov za vse gospodarstvo, ki bo sicer propadlo, je zelo malo. Ta znesek dokazuje vsaj dvoje. Da je v Sloveniji dejansko malo podjetij, ki potrebujejo pomoč pri minimalni plači – niti statističnega podatka o tem, koliko delavcev je na minimalni plači, nimamo. V Sloveniji imajo pogosto minimalno plačo tisti, ki si sami izbirajo zavarovalno osnovo, torej samostojni podjetniki, in tisti, ki so prvo leto prišli iz šole v službo in nimajo niti enega dodatka, nadure, ne popoldanskega ali nočnega dela. Recimo snažilka, ki prvo leto dela le dopoldan. Zato sumim, da so te dodatke prejela izbrana podjetja, ki izplačujejo sicer solidne plače, a imajo na papirju določene osnovne plače, ki so nižje od minimalne. (Opomba: Na Mladini smo od Fursa zahtevali te podatke, a so nas zavrnili, češ, da so povezani z davčno tajnostjo.)

S kakšnimi problemi v podjetjih se sicer ukvarjate sindikati v zadnjem času? 

Dejansko živimo v nekem obdobju zatišja. Epidemija je vse probleme, vse, s čimer smo se ukvarjali prej, prekrila. Zamaskirala jih je. Stanje je takšno kot pri alkoholiku, pri katerem moraš sprva umakniti alkohol, da vidiš, kaj ga muči. In nekaj podobnega je s covidom in težavami zaposlenih. Skrbi nas erozija pravic, ki bo po epidemiji ostala, to so na primer spremenjeni delovni čas, dopusti in podobno. Čeprav so podjetja v zadnjem obdobju veliko manj delala, pa za zdaj ni podjetja, v katerem bi imeli zaposleni hujše stiske. Vsa podjetja iščejo delavce in v vseh podjetjih plače rastejo. Napovedi za letos so štiriodstotna rast plač v zasebnem sektorju.

Vi pravite, da je to privid? 

Seveda, prišlo bo do zloma. Prej ali slej bo konec te zgodbe. To je jasno že vsakomur. Poglejte cene nepremičnin, poglejte, kam gredo cene energentov ali pa kako rastejo vrednostni papirji. Jasno je, da se ekonomija pregreva in napihuje.

Živimo v nekem obdobju zatišja. Epidemija je vse probleme, vse, s čimer smo se ukvarjali prej, prekrila. Zamaskirala jih je.

Ena od pomembnejših s tem povezanih tem v tem letu je napoved novega zniževanja davkov. Mnogi, tudi vi, zaradi morebitne nove krize rezanju davkov nasprotujete. A ker so podobni ukrepi poglobili zadnjo krizo in pahnili v stečaj veliko več podjetij, kot bi bilo treba, nas zanima, ali vi razumete, zakaj to podpirajo tudi delodajalci? 

Razumem jih. Zato ker so glede teh vprašanj naravnani na kratek rok. Ko smo se z njimi pogovarjali o teh stvareh, je bil eden njihovih glavnih argumentov, zakaj pa vas, sindikate, tako skrbi davčna blagajna. Naj se kdo drug ukvarja z davki. A seveda nas skrbi, ker bo sicer breme padlo na vse državljane. Delodajalci imajo radi tekoč profit. Poleg tega je med njimi že zelo veliko tujcev, podjetij s sedežem v tujini. Če se bodo razmere v Sloveniji zaostrile, bodo podjetja tukaj pač zaprli ali zmanjšali aktivnosti in proizvodnjo preselili kam drugam. Njihov razmislek o zdravstvenem sistemu, o pokojninskem sistemu, o davčnem sistemu je torej bolj kratkoročen, kot je naš. In ker to razumem, pri njih tudi ne iščem zaveznikov.

Ko je pred petnajstimi leti vlada predlagala enotno davčno stopnjo, ste se sindikati množično uprli. Kako jezni pa ste tokrat? 

Tako bom napovedala: to je nekaj, kar nas lahko spravi na cesto. Sama sem sicer prepričana, da koalicija s to reformo ne bo več niti poskušala, saj je bil njen namen, da bi kot predvolilni bombonček začela veljati že ta mesec, januarja. Ampak za vsak primer povem, da bi nas to spravilo na ulice.

Načeloma pa sindikati davčne reforme niste zavrnili, če bi se lahko, o čem bi se pogovarjali z vlado? 

Na področju davkov in prispevkov v Sloveniji vlada precejšnji nered. Ne toliko v velikih podjetjih, kjer smo tudi sindikati dobro organizirani. Tam so ljudje redno zaposleni in je popolnoma jasno, kdo pije in kdo plača. Nedoslednosti so zunaj tega, kjer imamo v Sloveniji nekakšno davčno samopostrežbo. Če se ne motim, smo pri eni od naših analiz odkrili 26 različnih osnov za zavarovanje, torej kar 26 različnih modelov zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja. To pa ni le zmeda, ampak je posledica tudi vse bolj nesolidarnega sistema, v katerem tisti, ki se pravil držijo, potegnejo krajšo. Sama govorim o hudobni solidarnosti. In ko pride do davčne reforme, najprej predlagajo socialno kapico. To nas vedno spravi na noge.

Hudobni solidarnosti? 

Da, tisti, ki danes v Sloveniji redno in v skladu z zakonodajo vse življenje plačuje recimo pokojninske prispevke, bo imel na koncu nizko pokojnino, saj po solidarnostnem načelu plačuje prispevke vsem ostalim, a vsi ti ostali pri nas pomenijo velik bazen ljudi, ki so deležni nenavadnih popustov ali pa sistem enostavno izigravajo. To je problem, ki bi ga morali rešiti. Naj se vlada tega loti, pa jim bomo močno pomagali. Zato mi pri predlogu dohodninske reforme nismo bili a priori proti. Naše stališče je, da je treba vse te probleme urediti, ne pa, da se igramo le s socialno kapico in razbremenjevanjem najvišjih plač. Naš problem je, da nam bo izginil srednji razred, ki mu vse poberemo. Spodaj imamo skupino milijon ljudi, ki plačuje davke iz prvega dohodninskega razreda, na vrhu manjšo skupino, ki plačuje tistih 50 odstotkov, vmes pa ljudi, ki plačujejo med 35 in 45 odstotki dohodnine in ki nazadnje niso upravičeni do nobenih socialnih transferjev ali olajšav in vse plačujejo po polnih cenah; tako da je na koncu na boljšem še marsikdo iz prvega dohodninskega razreda.

Seveda pa je to veliko težje urediti. Najlažje je malo spremeniti dohodninske razrede in povišati kakšno olajšavo. 

Tako je. Najlažje je tudi zganjati demagogijo in ponavljati, da bogati dobivajo vse več. Te reforme podpiramo, a kaj, ko vsaka vlada vedno znova pride le s populističnimi puhlicami o socialni kapici. Če je edini predlog socialna kapica, je edini odgovor pač ne. Izzivov je torej ogromno, sama pravim, da je Janševa tretja vlada s svojim delovanjem zelo lepo pokazala vse največje probleme naše družbe in države. Pokazala je, kako je celoten sistem postavljen tako, da deluje le, če se držimo predpisov. Če pa se ne držimo predpisov, se nikomur nič ne zgodi. Razen seveda drobnim tatovom.

Sem pravnica in mi zmanjka znanja za opis vladavine, ki jo imamo trenutno v Sloveniji. To je stanje, v katerem lahko kršiš vse mogoče norme, pa se ti nič ne zgodi.

Karikirali so našo državo? 

Ali pa jo razgradili. Ali pa smo že v drugi republiki. Sem pravnica in mi zmanjka znanja za opis vladavine, ki jo imamo trenutno v Sloveniji. To je stanje, v katerem lahko kršiš vse mogoče norme, pa se ti nič ne zgodi. Glasovanje v državnem zboru je, kot da bi se norčevali. Tam lahko rečejo, da so črne stvari bele, samo zato, ker imajo 46 glasov. Kaj narediti, da izsiliš nekaj, kar ti po zakonu pripada? Vladanje z odloki je lahko tisočkrat nezakonito, ampak dokler tega ne reče po dolgem času ustavno sodišče, morajo ljudje takšno nezakonito stanje spoštovati. Ekonomsko-socialni svet tudi temelji na tripartitni pogodbi, na sporazumu, ki ga je vlada sopodpisala, ampak ga vlada ne spoštuje.

Druga velika zgodba novega leta so zahteve zdravnikov po višjih plačah. Kako gledate na to? 

Na te zahteve lahko pogledam z vidika trga dela, ki je enak za vse, za delavce v proizvodnji ali za zdravnike, ki so na drugi strani plačne lestvice. Zdravniki so poleg tega v primerjavi z ostalimi poklici tudi bolj mobilni, če jim razmere v Sloveniji ne ustrezajo, lahko torej gredo v tujino. Kolikor je videti, zdravniki te možnosti ne izkoriščajo, kar lahko pomeni, da trenutne delovne razmere pri njih niso tako neznosne. Drug pogled na njihove zahteve pa je z vidika plačnih sorazmerij. Inženirji v industriji, ki so recimo lahko zelo iskani kader, ali vzemimo znanstvenike in raziskovalce – imajo dohodke, ki so tretjina zdravniških, zanje pa lahko rečemo, da so za razvoj države včasih še pomembnejši. Je pa res, da se organizirano ne upirajo. Poleg tega smo v Sloveniji zdravstvo z vsemi sistemi dvoživk in drugega ribarjenja v kalnem pripeljali do točke, ko je sistem zelo šibek in je mogoče na lahek način izsiljevati državo. Ugotavljam, da so zdravniki izkoristili epidemijo, česar jim s sindikalnega vidika ne morem zameriti.

Med epidemijo so slovenski delavci kljub okužbam hodili v službo in delovna mesta so postala eno glavnih žarišč. Kmalu smo spoznali, da imamo v primerjavi z drugimi državami neurejeno področje medicine dela. Zaradi tega se niso izdajale karantenske odločbe, in ker je covid veljal za poškodbo pri delu, so podjetja molčala o izvorih okužb. Ste v sindikatih zaznali to zmedo? 

Mislim, da smo jo zaznali edini in takoj. Spomnim se prvega tedna epidemije, vsi smo bili zaprti, vsega smo se izogibali, a hkrati so vsi hodili v službe. Na sindikatu smo kmalu začeli iskati odgovore in kmalu prišli do jedra: pri nas je ob izbruhu epidemije medicina dela nehala delovati, namesto da bi postala ena od najaktivnejših služb. Spomnite se zmede, delodajalci so prva navodila, kako ravnati, dobili od gospodarske zbornice namesto od ministrstva za zdravje oziroma medicine dela. Takoj za tem smo ministrstvo za zdravje pozvali, naj to službo aktivira. Kolikor vem, se je slednja zganila šele po zelo jeznem dopisu, v katerem so bili poimensko s telefonskimi številkami vred navedeni vsi odgovorni.

Ampak očitno je postalo tudi, da je pri nas ureditev medicine dela neprimerna. Ker jo plačujejo podjetja, država tem zdravnikom ni dala večjih pristojnosti. 

Drži. Zato smo v zadnjem letu ponovno pregledali to ureditev in z Lučko Böhm, ki je specialistka za to področje, sva se nato oglasili pri ministru za zdravje in ministru za delo z opozorilom, da je organizacija medicine dela, taka, kot je, namenjena polnjenju žepov, da gre za zasebne ustanove, ki namesto da bi skrbele za zdravje delavcev, za njihovo varnost in zdravje preverjajo holesterol in dioptrijo. Hkrati so ti zdravniki odvisni od podjetij, ki jih plačujejo. Tako imamo tudi na tem področju na papirju odlično institucijo, maksimalno dobro urejeno, zaradi česar zdravniki medicine dela in tisti, ki delajo ocene tveganja, dobro zaslužijo, zaposleni pa od vsega nimajo nič. Zaradi posledično neurejenega področja poklicnih bolezni smo v ZZZS resnično storili vse, kar je v naši moči, vključno s pripravo pravilnika, pa se nič ne zgodi. V Sloveniji imamo le tri priznane poklicne bolezni, ljudje nam pa umirajo po vsej državi. Pa tega ne govorim zaradi morebitnih odškodnin, ampak zato, ker teh bolezni in tveganj dejansko tudi ne preprečujemo.

Ena od priznanih poklicnih bolezni je azbestoza. Poznate še druge primere? 

V enem od podjetij smo na primer imeli zbor članstva. In tam nas je eden od zaposlenih livarjev vprašal, zakaj v Sloveniji nimamo več beneficirane delovne dobe. Češ, moji kolegi, ki gredo v pokoj, eden za drugim umirajo zaradi raka na pljučih. Ko ga vprašamo, ali ni dodatno pokojninsko zavarovan, o tem ni vedel nič. Ta primer smo si podrobneje pogledali. V preteklosti smo beneficirano delavno dobo nadomestili z obveznim dodatnim pokojninskim zavarovanjem. A v primeru teh delavcev je pri prevajanju vse večkrat šlo narobe. In sicer zato, ker so delovno mesto livar na papirju prekategorizirali v delovno mesto delavec na orodju dva. Ta delavec s tem ni le izgubil dodatnega pokojninskega zavarovanja, hkrati s tem ni bilo več zaščitnih pogojev in ni imel več zdravnika, ki bi ga nadziral. Ko smo to omenili zdravnikom medicine dela, so nam dejali, da je primer zelo zanimiv. Tisti, ki bi moral biti plat zvona, nas potem prosi, ali mu lahko naredimo analizo o umrlih. Sistem medicine dela je treba spremeniti, postati mora javna služba, neodvisna od delodajalcev. A na ministrstvih vsakič zgolj prikimajo, ko jim to omenimo, in pravijo, da žal nimajo kadra, da bi se s tem ukvarjali. In to traja že 30 let. Poleg plač in varnosti pri delu pa obstaja še eno področje, ki je za nas zelo pomembno.

In to je? 

Izobraževanje. V Sloveniji imamo tri kategorije delavcev. Visokokvalificirane, v katere podjetja veliko vlagajo. Iskalce zaposlitev, ki jih vsaj zavodi za zaposlovanje silijo v določene izobraževalne programe. In potem so tukaj še naši člani, delavci, za katere se nihče ne briga in katerih delovna mesta utegnejo v naslednjih letih podjetja ukiniti zaradi sprememb v svetu. V te nihče ne vlaga. Mi poskušamo, a je izredno težko, ker človek z nizko izobrazbo tudi ni motiviran, da bi se učil. A prav takšne je treba prepričati. V nekem zasavskem podjetju smo izvedli izobraževalni projekt. V podjetju so bile zaposlene večinoma ženske z manj kot osnovno šolo. Ponudili smo jim polletno izobraževanje, štiri ure na teden, želeli smo jih naučiti, kako izpolnjevati vloge, kako se pripeljati v Ljubljano, kako uporabljati računalnik. Od 800 zaposlenih se jih je za naš kurz odločilo le 10. Dve zaposleni sta se potem odločili za dokončanje osnovne šole. Skratka, tu so velike črne pege naše družbe. Ne robotizacija, večji izziv je, kako zaposlene prepričati, da se izobražujejo. Tako bo marsikomu bolje.

Zaradi odprtih meja so sicer spremembe v Sloveniji dejansko močno odvisne od mednarodnih trendov. Če si EU predstavljamo kot tanker, ki pluje vztrajno, a počasi, je ta po vašem obrnjen v pravo smer? 

Sama sem nekajkrat pozorno poslušala komisarja za delovna mesta in socialne pravice Nicolasa Schmita in nad tem, kar je povedal, sem lahko zgolj navdušena. Govori o solidarnosti, o potrebi po redistribuciji dohodkov, ne vem, ali imamo v Sloveniji kakšnega tako usmerjenega človeka na pomembnem položaju, kot je Schmit. EU je torej danes usmerjena v pravo smer in to se tudi vidi pri delovanju. Evropski steber socialnih pravic je bil sprejet pred nekaj leti in na njegovi podlagi je nastalo že precej spodbudnih direktiv, kot je recimo direktiva o minimalni plači.

Morda je rešitev ženska predsednica vlade. V zadnjem letu smo razbili še tiste zadnje vezi, ki so nas držale skupaj, in bojim se, da veliki egi teh razbitin ne bodo sposobni popraviti.

Slovenske sindikate obvladujejo moški, še bolj nenavadno pa je, da ženska prevzame vodenje Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije, katerega dolgoletna predsednica ste. Kako je prišlo do tega? 

Dejansko sem vodenje tega sindikata prevzela bolj po naključju. Ker so se moški skregali med seboj, je bila edina opcija, ki jih je potegnila skupaj, ženska.

Ko so razmere res hude, ko so vsi med seboj pokregani, zadeve prevzamejo ženske? 

Tako je bilo na SKEI. Mislim, da je bil moj predhodnik edini, ki so ga razrešili s funkcije.

Morda pa je to tudi rešitev za Slovenijo, bi potrebovali predsednico republike? 

Predsedniku države bi morali dati jasnejšo vlogo. Veliko pričakujemo od njega, na koncu je lahko zgolj lep in prijazen. Ne vidim, da bi na tem mestu lahko spol – ženski ali moški – karkoli spremenil. Bi pa sama morda razmišljala v smeri, če ne bi res bilo bolje, da bi v teh razmerah ženska prevzela vodenje vlade. V zadnjem letu smo razbili še tiste zadnje vezi, ki so nas držale skupaj, in če lahko te razbitine popravimo z dvigom spoštovanja in osnovnih manir, se bojim, da veliki egi tega ne bodo sposobni.