Janša še enkrat

Janko Lorenci

14. 1. 2022  |  Mladina 2  |  Kolumna

Predpostavimo, da Janša dobi še en mandat, in se vprašajmo, v kaj bi se s tem spremenila Slovenija. Natančen odgovor ponuja njegova sedanja vladavina: prihodnost bi bila nevarna in mučna. Podsistemi bi drug za drugim padali v popolno podrejenost izvršni oblasti. Najbolj in najprej tisti, ki so tudi formalno izpostavljeni nareku politike. Policija, vojska, državna administracija in državna podjetja bi izgubili zadnje ostanke avtonomije in postali orodje SDS in njenih privilegirancev. Naslednja velika tarča bi bili sodstvo in mediji, vsi po vrsti ranljivi. RTV je deloma že pod nadzorom, Pop TV bi se lotili prek Telekoma, večjih tiskanih medijev pa s pritiski na lastnike z interesi v gospodarstvu. V isti sapi bi bili na udaru zdravstvo, šolstvo, kultura.

Načini za podrejanje in predelovanje so v rabi že zdaj – predvsem nastavljanje zvestih kadrov in finančni vzvodi. Zaradi odtegovanja denarja bi shirale tudi osovražene nevladne organizacije. Vse te prijeme že zdaj spremlja orkestrirano zastraševanje, diskreditiranje, industrija lažnih novic in ad hoc podkupovanje posamičnih skupin.

In gospodarstvo? Kapital v tuji lasti, tudi po deležu v celotni ekonomiji že zelo močan, je do tukajšnjega političnega dogajanja ravnodušen, domače gospodarstvo in njegova predstavništva (GZ itd.) pa bi se oblasti še naprej oportunistično prilagajali. A naj se ne slepi, da mu bo v novem režimu – avtoritarnem klientelizmu – šlo dobro ali celo bolje. Izbranci bodo privilegirani, večina pa bo v nedemokratični, dušeni, neustvarjalni družbi, iz katere bodo mnogi mlajši in izobraženi ljudje bežali v tujino, neizbežno na slabšem. Smreke ne rastejo v puščavi.

Ustava bi bila v resnici suspendirana, oznaki o Sloveniji kot pravni in socialni državi mrtva črka na papirju. Privatizacija zdravstva in šolstva bi se ostro pospešila, družba bi se še bistveno bolj razslojila v prid izrazite manjšine. Kajti SDS je trdo neoliberalna in hkrati klientelistična stranka, utečen stroj za kopičenje moči, denarja in privilegijev, ki bi skupno premoženje še hitreje pretakal v zasebne žepe in po madžarskem zgledu rojeval slovenske oligarhe. Ti materialni premiki bi bili, podobno kot zdaj, a manj prikrito, zaviti v debel omot večnih izrednih stanj, nacionalizma, lažnega patriotizma, pritiska na liberalna »spačenja« (splav, emancipacija žensk, sprejemanje LGBT …). Skratka, Janša bi dobil priložnost, da na silo uresniči svojo staro zahtevo po tem, da se slovenska družba zasuče na (skrajno) desno.

Seveda bi sekljanje Slovenije kot ogrske salame zbujalo tudi odpor. A perspektive in družbeno ozračje bi bili bistveno drugačni kot v zdajšnjem Janševem mandatu. Oblast bi bila po volilnem zmagoslavju še bolj surova, v svoji destrukciji še bolj sistematična, hkrati pa bi imela bistveno več časa. Tudi če se bo epidemija končala in z njo ne bo več mogoče strašiti in krotiti družbe, bi njeno odsotnost, gledano z oblastnimi očmi, nadomestilo dodatno obilje časa. Pri čemer so mnogi podsistemi že zdaj podrejeni ali ustrahovani, razmajani in od nastavljencev ter kolaborantov spodjedeni od znotraj. Poleg tega bo oblastno mrcvarjenje potekalo v čedalje večji medijski in informativni tišini, v vedno bolj gluhi in slepi družbi.

Zdaj začeti in povsem predvidljivi procesi bi se v novem Janševem mandatu pospešili in razširili na vsa področja. Končni izdelek po štirih letih vladavine, ki bi jim lahko sledila naslednja štiri, bi bila globoko avtoritarna, utišana, nazadnjaška in razvojno zaostala Slovenija. Času bi se zmešalo, vrnili bi se v preteklost.

Zastavki volitev so velikanski. Gre za to, ali bo država še za silo pripadala ljudstvu ali eni stranki ali kar enemu samemu človeku. Ki nas bo zabil tja, kjer smo že bili: v slabo zamaskirano enopartijsko diktaturo. Čas postaja ključni dejavnik dogajanja. V tem mandatu je imel Janša premalo časa, da bi res predelal Slovenijo. Če dobi še štiri leta, bo delo končal.

In kako kaže na volitvah čez dobre tri mesece? Janša zelo verjetno ne bo mogel sestaviti koalicije, a izid vendarle ostaja negotov. Doslej mu je kljub nepolnemu mandatu tudi ob pomoči epidemije uspelo, da je bogato razsejal svoje podtaknjence, po trumpovsko begal družbo in zasejal semena dremajoče avtoritarnosti. Toda večine ni zastrupil, hkrati pa je bil dovolj brutalen in prozoren, da je streznil nemalo nihajočih volivcev in krepko oživil civilno družbo.

Vse to nalaga velikansko odgovornost zmerni politiki, etablirani in nastajajoči. Ljudstvo se hoče znebiti janšizma in demokratična politika je dolžna to voljo – tudi zaradi lastnega preživetja – uresničiti. To velja zlasti za Kul in Goloba, če bo ustanovil stranko. Če ta del politike ne bo sestavil trdne fronte, ki bo drugačna tudi vsebinsko, ne samo v nasprotovanju janšizmu, bo kriv, da SDS ostane na oblasti, nas prežveči in izpljune. Ponavljamo, ljudstvo je večinsko za to, da Janša gre.

Pred skupno grožnjo janšizma smo vsi, ki nismo slepi janšisti ali njihovi preračunljivi pomočniki, zavezniki, obsojeni na sodelovanje. Celota smo; posamezni segmenti se bodo rešili le, če se bo janšizma na oblasti z volitvami znebila vsa družba. Znebiti pa se ga mora trajno. To je najbolj odvisno od zmerne politike in angažirane javnosti. Takoj po volitvah se mora kritična pozornost od Janše preseliti k novi oblasti in jo prisiliti, da bo vladala drugače. Še pred volitvami pa je treba od vse zmerne politike poleg zaveze, da ne bo sklepala zavezništev z Janšo, izsiliti nekaj testnih odgovorov. Da se bo, na primer, umaknila iz RTV, odpravila dopolnilno zdravstveno zavarovanje, vsako leto zgradila 2000 dostopnih najemniških stanovanj, prepovedala gradnjo na kmetijski zemlji … To kritično vrenje od spodaj, najobetavnejši fenomen tega mandata, hvala bogu, že poteka in raste.