Igralka, ki verjame, da svetloba v človeka vstopa skozi rane

Konec meseca v kinematografe prihaja celovečerni film Zastoj (režiral ga je Vinko Möderndorfer), v katerem Mirjam Korbar igra enega izmed glavnih likov. Njena Mejra, ženska, ki se mora v eni noči spopasti z nenadno izgubo, ji je novembra že prinesla nagrado drevo ljubezni za najboljšo glavno vlogo na 15. mostarskem filmskem festivalu igre. Vloga raziskuje mejna stanja, o katerih nihče ne želi razmišljati – najhujše, kar se lahko zgodi staršem. »Težko jo je bilo nositi, kajti to se je odražalo na mojem psihofizisu. Takšne vloge ne moreš kar odmisliti, sploh če snemanja trajajo dvanajst ur na dan,« pravi. »Zato sem vesela, da sem imela možnost, da sem se v vlogo spuščala počasi, najprej skozi bralne vaje, potem vse ostalo. Igra je vedno nekakšna zmes racionalne analize in intuitivnega uvida. Mejra se je tako počasi izrisala, lahko sem jo čutila, slišala; kako govori, hodi, kaj razmišlja.«

Tudi sama je mati sedemnajstletnika, zato dobro ve, kako je, ko srčno in predano ljubiš svojega otroka. V obdobju zadnjih nekaj let je igrala še eno zaščitniško mater, ki se je gledalcem usedla v srce: Katarino v Tihem vdihu Nejca Gazvode v svojem matičnem Mestnem gledališču ljubljanskem, kjer je zaposlena že 34 let – igralka z najdaljšim stažem v tem gledališču. Katarina je na videz ostra, gospodovalna ženska, a tudi ona je ranljiva: preboleva bolečino ob izgubi moža, se sooča z zavestjo o lastni minljivosti in se trudi, da bi za silo skupaj obdržala vsaj preostanek družine, tri že odrasle otroke. Za Katarino (med drugim) je bila nagrajena z nagrado Duše Počkaj Združenja dramskih umetnikov Slovenije, nenehne ponovitve predstave Tih vdih pa dokazujejo, da zanimanje občinstva zanjo še ni usahnilo. Verjame, da je to zato, ker je človeška, življenjska – liki so tako univerzalni, da se v njih zlahka najdemo, jih razumemo. »Individualno osebno postane univerzalno – to je transcendenca, ki deluje katarzično. Pomaga odpirati rane. Rane pa so zato, da v človeka lahko pride svetloba. Krhki in ranljivi smo, a to pokazati je velikokrat težko. Toda svoje rane moramo odpreti, da se ne gnojijo naprej.«

Ko je imela štiri leta (rojena je leta 1964), je na prireditvi, na kateri je otroke obiskal dedek Mraz, dvignila roko in ponosno naznanila, da bo dedku Mrazu, pa tudi celotni dvorani, zapela pesmico Siva kučma, bela brada. Javnega nastopanja je torej nikoli ni bilo strah, nastopi so se vrstili tudi v vrtcu, ko je bila del pevskega zbora in folklorne skupine, ter v osnovni šoli, kjer je redno sodelovala na proslavah. A njeno igralsko usodo je zares zapečatil pokojni Tomaž Pandur, tako kot ona dijak Prve gimnazije v Mariboru, ki jo je po naključju videl na recitalu prvih letnikov in jo povabil v svojo igralsko skupino Tespisov voz. Če se to ne bi zgodilo, bi šla morda študirat medicino, psihologijo, zgodovino ali arheologijo, kar jo je takrat zanimalo. Tako pa je spoznala magijo gledališča: kaj pomeni stati na odru in skupaj s soigralci pripovedovati zgodbo ljudem, ki kot uročeni sedijo na stolih v dvorani – in bila je, kot pravi, prekleta. Z gledališko skupino so gostovali tudi na nekaterih eminentnih mednarodnih festivalih in se kljub mladosti niso ustrašili besedil, kot sta Shakespearov Macbeth ali Mrtvec pride po ljubico Svetlane Makarovič. Ker se je v gledališki skupini tako izkazala, so jo mnogi prepričevali, naj se vpiše na AGRFT – in se je, čeprav je, še zmeraj delno predana tudi naravoslovju, na drugo mesto napisala kemijo, njen stric je bil namreč kemik, profesor na Fakulteti za kemijo. »Škoda, da nisem pristala tam. Zdaj, v času epidemije, bi bila glavna. Jaz in Jerala,« se smeje pošali. No, pa je tudi sprejemne izpite na akademiji takoj opravila, jo uspešno dokončala in še pred zaključkom študija dobila štipendijo Mestnega gledališča ljubljanskega, ki ji je utrla nadaljnjo igralsko pot.

Ne le v gledališču, kar nekaj vlog je naredila tudi na filmu in v serijah. Letos pride na male zaslone še ena serija, v kateri igra, Trigrad Sonje Prosenc. Ne bi se branila še kakšne močne ženske vloge, kakršno je imela v nedavni predstavi o ženski seksualnosti to jabolko, zlato Simone Semenič, ki jo kot ustvarjalko izjemno spoštuje. »Z veseljem igram ženske, ki so samosvoje, kompleksne osebnosti in ne le podaljšek ali funkcija – mati, hči, žena,« pravi. Zdi se ji tudi, da je premalo prostora odmerjenega predstavam, ki obravnavajo starizem. »Zanimal bi me gledališki tekst, ki govori o marginalizaciji starejših. Tudi starejše osebe imajo bogat notranji svet, polno življenje ... niso kar za odpis. Seveda imamo vsi nostalgična občutja do svoje mladosti, ampak lepota in mladost sta precenjeni, ker se dobro prodajata. Starost in modrost v današnjem svetu ne štejeta nič, kaj šele ljudje, ki so hendikepirani, ki živijo odrinjeni na rob. Vsako besedilo, ki vsebuje sprejemanje drugega, mi veliko pomeni. Do konca sprejeti nekoga točno takega, kot je, je namreč najtežje. Včasih je dovolj že samo poskusiti.«