Zastoj

zadržan +

Nesreča.

V korejskem Parazitu, ki je prikazal vso obscenost ekonomske neenakosti, se reveži infiltrirajo v dom bogataša. Zastoj pa je slovenska verzija Parazita, le da je tu bogataš ta, ki se »infiltrira« v dom revnih. Na vratih muslimanskega zakonskega para, Mejre (Mirjam Korbar) in Emirja (Peter Musevski), namreč neke deževne noči pozvoni rahlo zmedeni, a elegantni, urejeni neznanec (Uroš Fürst), ki noče in noče povedati, kaj hoče. Emirja ni doma, Mejra pa se prestraši. Nažene ga, a se vrača – znova in znova. Pred vrati celo poklekne in moleduje. »Samo minuto mi dajte! Spustite me noter, nekaj vam moram povedat!«

In ko izvesta, da je njun devetnajstletni sin doživel hudo prometno nesrečo, ju odpelje v bolnišnico, kjer dobita občutek, da je njun sin zunaj življenjske nevarnosti, toda neznanec in njegova žena (Barbara Cerar) imata notranje informacije, ki pravijo, da je fant klinično mrtev. »Rastlina bo.« Ne, neznanec, sicer lastnik mreže hotelov in trgovin, ni prišel na vljudnostni klepet niti ne nadomešča Uberja, ampak Emirju in Mejri ponudi nekaj, za kar je prepričan, da ne bosta mogla zavrniti, navsezadnje: »Vse se da kupit. Imam denar. Kupim lahko, kar hočem.« Reveži so le še rezervni deli. Še malo, pa jih bodo prodajali v trgovinah. Zastoj, v katerem je veliki Peter Musevski, najimerzivnejši slovenski igralec, odigral svojo zadnjo vlogo (ta vloga je skoraj hommage njegovim prejšnjim vlogam), je grotesken kot ekonomska neenakost (»Hočete našo kri, naše srce,« vpije Emir), teatralično zadihan, didaktično poenostavljen (v kapitalizmu so proletarci več vredni mrtvi kot živi) in aristotelovsko zgoščen (odvrti se v eni noči v enem stanovanju), je pa res, da se bo marsikomu zdelo to, da muslimana ne igrata muslimana, problematično in preveč operetno – v teatru to morda še leti, v filmih pa ne. (Cankarjev dom)