Portret mimoidočega: Stane Jagodič

Akademski slikar Stane Jagodič (rojen leta 1943) je brez dvoma eden naših najproduktivnejših umetnikov starejše generacije. Njegov izjemno bogat in skrbno arhiviran opus je sestavljen iz tako številnih umetnin, ki jih je ustvaril z različnimi tehnikami in v različnih slogih, da se resnično zdi, kot bi bil sad truda veččlanske umetniške skupine, ne pa delo enega samega avtorja. Če bi morali opis njegovega umetniškega delovanja omejiti na eno besedo, bi bila ta vsekakor »hiperproduktivnost«.

Kako zelo pester je Jagodičev opus, je postalo očitno že takoj ob vstopu v njegovo stanovanje v ljubljanskih Dravljah. Največjo steno dnevne sobe krasijo abstraktni motivi na platnu, ki jih je avtor ustvarjal po končani akademiji, a je slikarstvo kmalu opustil. Na sosednji steni so izobešene različne tridimenzionalne montaže, denimo objekti, sestavljeni iz notranjih delov računalniške opreme in krščanske ikonografije, katerih izvirni slog avtor imenuje »kibernetični konstruktivizem«. Družbo jim dela svetlobna inštalacija UFO I iz serije Poezija sence in svetlobe, ki deluje izjemno sodobno, a jo je ustvaril že davnega leta 1969. Po vseh kotičkih stanovanja so izobešene vrhunske umetnine, ustvarjene v tako raznolikih tehnikah, da obiskovalec sprva dobi občutek, da ga gosti kak strasten zbiratelj, a stene Jagodičevega stanovanja zgoščeno krasijo le njegova avtorska dela. Na koncu hodnika je za odprtimi polkni okna pritrjeno ogledalo; ko sem v njem zagledal svoj odsev, je Jagodič smehljaje pojasnil: »To delo imenujem Portret mimoidočega.« Ko sem spoznal, da je tudi predsobno ogledalo pravzaprav konceptualno umetniško delo (1972), sem se za trenutek ustrašil, da so tudi domači piškoti, ki mi jih je ponudil, pravzaprav kakšna vrhunska umetnina – sodeč po okusu so to sicer bili –, a gostitelj me je pomiril, da uživam slastne plodove domače praznične peke, ki so jih ustvarile roke njegove žene Grete. Glodanju kolačkov in dopoldanski dozi zeliščnega likerja je sledilo kramljanje o Jagodičevem življenju in delu, iz katerega je močno izžareval njegov edinstveni smisel za humor in satiro, ki je pravzaprav tudi ena od najočitnejših rdečih niti njegovega pestrega opusa.

Stane Jagodič likovna sredstva torej največkrat uporablja za izražanje humorja: v prvi vrsti je pravzaprav satirik, nepoboljšljivi šaljivec, ki se že vse življenje duhovito »norčuje iz absurdov sodobnega homo sapiensa«. Večinoma se je preživljal kot karikaturist, satira pa je močno zaznamovala tudi druga področja njegovega ustvarjanja, predvsem družbeno angažirane, politične kolaže in fotomontaže, kakršne še naprej ustvarja tudi v jeseni svojega življenja. Bil je tudi glavni pobudnik in organizator Slovenskega trienala satire in humorja Aritas-satirA, ki ga je v svojem rojstnem kraju Šmarje pri Jelšah vodil med letoma 1995 in 2004. Svoje satirično-humoristične publikacije že dolgo pošilja subjektom svojih satiričnih fotomontaž in skrbno hrani vse odgovore, torej pisma, ki jih je v zahvalo prejel od političnih veljakov (oziroma njihovih tajništev). Iz omare je potegnil kup težkih fasciklov, v katerih hrani okrog 3000 pisem: med prepoznavnejšimi pošiljatelji so denimo Mihail Gorbačov, Janez Pavel II., François Mitterrand, Margaret Thatcher, Ronald Reagan, Bill Clinton, Helmut Kohl, Sandro Pertini, Vaclav Havel ter tudi različni svetovno znani umetnostni zgodovinarji in kritiki.

Pri naštevanju prvin, ki najbolj zaznamujejo Jagodičevo delo, gre ob hiperproduktivnosti, humorju in satiri omeniti tudi družbeno angažiranost in skrb za okolje.

Po klepetu smo se skupaj z njegovim sinom, priznanim grafičnim oblikovalcem Janom Jagodičem iz studia Kabinet 01, zapeljali za Bežigrad, v depo, ki je v podzemnih prostorih pod ovalno poslovno stavbo Rotonda. V njem Stane Jagodič hrani večino tridimenzionalnih objektov, tako imenovanih asemblažev, sestavljenih iz najdenih predmetov (poetična kombinatorika), raznih skulptur in inštalacij, ki jih je ustvarjal več desetletij. Količina umetniških del, ki krasijo to jamo skritih zakladov, je dih jemajoča, in tako avtor kot njegova sinova se zavedajo, da morajo ta dela – in seveda tudi vse dvodimenzionalne umetnine, ki jih avtor hrani v zavetju svojega doma – iz podzemnega depoja prodreti na površje, med bele stene stalne zbirke. Prav zato so nedavno ustanovili Fundacijo Staneta Jagodiča, ki si prizadeva za stalno javno predstavitev Jagodičevih umetnin, ustvarjenih med letoma 1959 in 2020. Glavna pobudnika stalne zbirke sta bila Oskar Kogoj in Osvaldo Macedo de Sousa iz Portugalske. Gre za več kot tisoč eksponatov – od oljnih in akrilnih slik na platnu prek risb, grafik, fotografij, fotomontaž, videov, reliefnih kolažev in asemblažev do umetnin, ustvarjenih z inovativnimi tehnikami, izvirnih Jagodičevih zamisli, kot sta spraygram ali x-ray art (kolaži rentgenskih slik), ki so izrecno hranjeni za morebitno stalno zbirko in zato niso na prodaj. Pravzaprav je Jagodičev opus še mnogo bogatejši od teh tisoč umetnin: avtor hrani še okoli 1500 originalov v zasebni lasti, namenjenih prodaji, s katero se bo fundacija finančno napajala. Jagodičeva želja je, da bi njegovo »zbirko kozmopolitske narave, s poudarkom na angažirani motiviki in tehnološki izvirnosti«, predstavljala »muzejska inštitucija, locirana v metropoli ali na močno obljudeni morski obali«.

Pri naštevanju prvin, ki najbolj zaznamujejo Jagodičevo delo, gre ob hiperproduktivnosti, humorju in satiri omeniti tudi družbeno angažiranost in skrb za okolje. Slednja izvira že iz časov, ko umetniška obravnava okoljevarstvenih prizadevanj še zdaleč ni bila trendovsko početje. Ja, Jagodič je bil v veliko pogledih pred svojim časom – tako po izbiri obravnavane tematike kot po tehnični izvedbi –, kar sta v zadnjih nekaj letih poudarila tudi mariborski umetniški trienale in ljubljanski grafični bienale, pa tudi številni kritiki z vseh koncev sveta.

Pomembnost njegovih okoljsko-aktivističnih umetnin – in pravzaprav tudi njegovo vlogo nespornega pionirja tovrstne umetnosti na naših tleh – je nedavno prepoznala Umetnostna galerija Maribor, ki je na letošnjem trienalu EKO8, naslovljenem Pismo za prihodnost, razstavila več njegovih del. Ob tem so poudarili, da se Jagodič že od zgodnjih 70. let prejšnjega stoletja »s svojim jedkim smislom za humor, neposrednimi sporočili in preroškim uvidom odziva na aktualne dogodke, politiko, nebrzdano potrošništvo in okoljske katastrofe«. Jagodič je bil tako eden redkih uveljavljenih lokalnih umetnikov starejše generacije, ki so svoja dela predstavljali na letošnjem trienalu. Omeniti gre še režiserja Maka Sajka, ki je z dokumentarcem Strupi pionirsko opozarjal na problematiko onesnaženja že v šestdesetih letih. Kot so zapisali v Umetnostni galeriji Maribor, je »delo Staneta Jagodiča ob delih Yoko Ono in Maka Sajka na razstavi ena od treh zgodovinskih točk, ki vzpostavlja povezavo med sedanjostjo in temelji okoljske misli v vizualni umetnosti«.

Kolektiv Slavs and Tatars, ki je kuriral prejšnji ljubljanski grafični bienale, je ugotovil, da je Stane Jagodič na svoji več kot petdeset let dolgi ustvarjalni poti nemalokrat predvidel tudi »meme kulturo današnjega časa«.

EKO8 ni edini lokalni »praznik« umetnosti, ki je v zadnjem času prepoznal pomembnost Jagodičevega dela. Prejšnja izvedba ljubljanskega grafičnega bienala, ki je – kot vedno – potekala pod taktirko Mednarodnega grafičnega likovnega centra (MGLC), se je osredotočala na satiro, torej na Jagodičev domači teren. Jagodičeve satirične umetnine na razstavah bienala so bile redke ptice reprezentacije slovenske umetnosti, pri čemer je zanimivo, da so njihovo pomembnost in kakovost pravzaprav prepoznali tujci: bienale, naslovljen Vice v lisice, je kuriral mednarodno uveljavljeni umetniški kolektiv Slavs and Tatars. Ta je ugotovil, da je bil Jagodič zelo napreden tudi kot satirik. »Slovenski umetnik Stane Jagodič je na več kot petdeset let dolgi ustvarjalni poti nemalokrat predvidel meme kulturo današnjega časa,« so zapisali v MGLC. Dodali so, da njegova »ogromna in neprestana produkcija ponuja sardonično kartografijo povojne in postsocialistične Srednje Evrope. Njegovi kolaži, karikature – risbe so obravnavali večino glavnih geopolitičnih vprašanj minulega pol stoletja, ko so se med drugim pojavili v časopisih, muzejih, na reklamnih panojih in majicah.«

Kaj pa pravzaprav najbolj nasmeje Staneta Jagodiča? V katalogu grafičnega bienala na to vprašanje odgovarja, da »noro razposajeni homo sapiens pri meni ne sproža smeha, pritajeno pa se smehljam igrivemu orangutanu v živalskem vrtu. No, ob duhoviti šali ali igrivi pripombi sogovornika se tudi meni spontano razprejo ustnice, prikažejo zobje, zažarijo oči in pozitivno vznemirijo čustva. Je pa zanimivo, da današnja dokaj moralno-etično razpuščena družba odraža pretirano čustvovanje v obliki norosti in kričavega smeha oziroma režanja. To poneumljenje zlasti spodbuja sodobno oglaševanje, skozi bedno idejnost in cirkusantsko ponašanje glumačev, kar negativno vpliva na mladi naraščaj.«

Ko je Jagodič deloval kot karikaturist, nihče ni mogel uiti njegovemu porogljivemu izražanju: tudi institucionalni veljaki ne, ki bi mu lahko odprli marsikatera vrata, pa so mu jih zaradi njegovega neprizanesljivega humorja pogosto rajši zapirali.

Citat zgovorno priča o tem, da je Jagodič, ko se šali, navadno tudi zelo kritičen. Ko je deloval kot karikaturist, prav nihče ni mogel uiti njegovemu porogljivemu izražanju: tudi institucionalni veljaki ne, ki bi mu lahko odprli marsikatera vrata, pa so mu jih zaradi njegovega neprizanesljivega humorja, satire in organizacijskega delovanja na področju kulture pogosto rajši zapirali. A optimistični umetnik se za to, da jim je njegova umetnost »šla v nos«, da so ga posledično »tlačili dol« in celo »napadali«, ne zmeni preveč. Za kaj takšnega nikoli ni imel časa, saj je neutrudljivo ustvarjal kot po tekočem traku, prav tako pa se nikoli ni (samo)promoviral oziroma, kot pravi, »potiskal v ospredje«.

To sicer še zdaleč ne pomeni, da je institucionalno-umetniška srenja njegovo udejstvovanje popolnoma prezrla. Konec koncev se lahko Jagodič pohvali z več kot petdesetimi nagradami – večino teh je sicer dobil v tujini, od ZDA prek Italije do Nigerije –, leta 1980 pa je prejel tudi nagrado Prešernovega sklada, čeprav začenja pozornost, ki si jo resnično zasluži, dobivati šele v zadnjih letih. Veliko zaslug za to gre, kot je sam večkrat poudaril, Galeriji Photon – centru za sodobno fotografijo, oziroma kustosoma Mihi Colnerju in Dejanu Slugi, ki sta pred desetletjem kurirala razstavo Junij junija, pregledno razstavo fotografskih praks Grupe Junij, umetniške skupine, ki jo je Jagodič ustanovil in vodil med letoma 1970 in 1985. »Galerija Photon je moj najpomembnejši strokovni podpornik in promotor mojega ustvarjanja na področju fotografije,« pravi Jagodič.

Miho Colnerja, zdaj kuratorja v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, smo povprašali, zakaj je bilo Jagodičevo delo med umetnostnimi institucijami dolga leta razmeroma spregledano. Pravi, da so bili »skoraj vsi predstavniki tako imenovane fotografske neoavantgarde v Jugoslaviji na neki način spregledani s strani umetnostnih institucij, ki so v 70. in 80. letih kot dominantnega predstavljale povsem drugačen tip umetnosti. A tudi po letu 1990, ko se je pojavil interes za konceptualno umetnost, prakse umetnikov, kot so Petar Dabac, Mirko Lovrić ali Stane Jagodič, niso sovpadle v trende. Nacionalne institucije v Sloveniji so bile pogosto dokaj ozkoglede, saj so v določenem obdobju predstavljale le izbrane smeri, odrivale pa so tiste, ki niso ustrezale trenutnim trendom, družbeni klimi ali osebnim preferencam.« Vendar je umetnost izjemno heterogeno polje, mnogo širše od le nekaj izbranih smeri, gibanj in žanrov. Jasno je torej, da je bil »Jagodič do neke mere spregledan, saj ga osrednje umetnostne institucije niso nikdar obširneje obdelale, mu je pa to uspelo v veliki meri nadoknaditi z lastno aktivnostjo ter zmožnostjo samoorganizacije in samozgodovinjenja«. Danes je zato kljub pomanjkljivi institucionalni reprezentaciji prisoten in prepoznaven umetnik.