Andrzej Stasiuk: Fado

+ + + +

Okus po brezizhodnosti in zakotju

Poljak Andrzej Stasiuk (1960) je pisec, pri katerem med potopisom in fikcijo ni prav velike razlike, saj je vselej popotnik skozi prostore, ki jih je zgodovina, vsaj tista velika in pomembna, zaobšla, pozabila. Zato pridobivajo skrivnostnost, mrakobno pravljičnost. Za navdih se potika po vmesnem pasu vzhodno od Zahoda, povsod, kjer gumijaste škornje, ko se blato presuši, zamenjajo z natikači. Potuje med skoraj enakimi, sivimi in od živine posranimi zaselki, pri čemer z zanimanjem opazuje valjenje množic nikamor, vse te slovanske in romanske narode, ki si želijo nekam proti imaginarnemu, v glavah povzdigovanemu Zahodu, kjer bodo počeli isto kot doma: postopali s pivom kje ob bencinskih servisih, teh zadnjih centrih druženja in zapika. Kraji v zaledju Evrope s svojimi sanjami in brezperspektivnostjo potegnejo na ameriški Srednji vzhod, scenerijo iz proze Sama Sheparda – enaka ravnica, enaka tipizacija prostorov srečevanja, tretji svet.

O Sloveniji je Stasiuk že pisal, zgrožen nad nepodkupljivostjo policistov je šel prespat čez vzhodno mejo, še najbolje jo je odnesel Piran z nezgrešljivim vonjem po mačjem scanju. V tokratni knjigi Fado prespi na ljubljanski Metelkovi, v preurejenem zaporu – in si misli svoje. Nasploh tokrat več misli, kot potuje: fado je slišal v Albaniji in dobil idejo o sorodnosti dveh teritorijev na koncu sveta, kjer ni mogoče naprej, razen v morje, zato otožnost. Poleg popisov napajališč za mlade ali vzhičenosti ob kohabitaciji terencev in konjskih vpreg je tokrat v ospredju premislek o tem, kaj in kam zdaj: prismuka se mu zamisel o 200 milijonih novih Evropejcev – zbirka je izšla že leta 2006 – ki bodo pričevali propadu starega kontinenta in sodelovali kot parodični element, kot ponavljavci izpraznjenih, nefunkcionalnih obredov.

Stasiuk je oster in neprizanesljiv, rad ima svet, v katerem še vedno brezčasno živijo s svojo živino in zanjo, rad ima nomade, pastirje in zdomske delavce, opuščene socialistične tovarne, ki jih uspešno nadomeščajo razvaline kapitalizma. Poročila s terena segajo vse od Karpatov do Albanije, razmišlja o Slovaški, kjer bi lahko zaradi demografske specifike nastala prva ciganska država, Romi so mu zaradi brezbrižnosti in mimobežnosti z vsemi še posebej pri srcu. Prav tako so mu ljubi vsi relikti, obrobna ljudstva in posamezniki, ujeti v nenehno spreminjanje meja in zastav, s katerimi nimajo kaj početi. Zaradi večje esejističnosti je v tej zbirki impresij in refleksij več kulture in spominov, omenja Danila Kiša, Miodraga Bulatovića, poljskega papeža in svojo hčer.

V Fadu zbrani zapisi so nekje med žlahtnim – in nič manj drznim – esejističnim premislekom o Evropi, videni iz žabje in zakotne perspektive, ter osebnimi spomini in opažanji, so popisi ruralnih krajin, ki navdihujejo to prepoznavno slovansko pocestno pisanje. Zbirka nasvetov za potepe, za brezciljne vožnje po cenovno ugodnih in celo turistom k sreči še vedno odročnih krajih čisto blizu nas.