Predah

Janko Lorenci

21. 1. 2022  |  Mladina 3  |  Kolumna

Strah je dvorezno čustvo. Stvari lahko poslabša, lahko pa kaj hudega prepreči. Bolesten strah pred boleznijo te utegne uničiti, a strah pred jedrsko vojno je to preprečil.

Človeštvo nenehno zalivajo valovi strahu. Zahod, na primer, so mučili strahovi pred komunizmom, pred terorizmom, pred begunci, pred propadanjem okolja … Praviloma je tako, da en velik strah druge potisne v ozadje. Zdaj v politiki, medijih, gospodarskem in vsakdanjem življenju že dve leti absolutno prevladuje strah pred virusom in temu podrejeni strahovi (npr. strah pred izgubo službe, osamljenostjo) ter strah pred otipljivimi posledicami epidemije, ki segajo na vsa področja, najhuje pa prizadenejo najbolj ranljive, zlasti revne.

Strah pred virusom je naraven, a potenciran in slabo reflektiran tudi zaradi strahovanja. Politika epidemijo povsod zlorablja, da si poveča moč in oslabi nadzor nad sabo. Toda razlike med državami so velikanske. Slovenija je v tem pogledu na dnu – bolj kot vse druge vlade na Zahodu naša epidemijo zlorablja za to, da bi spremenila ureditev. Straši načrtno, pod krinko spoprijemanja z epidemijo se gre nenehna izredna stanja, si podreja policijo in medije, pritiska na sodstvo, v protikoronske zakone skriva podtaknjence itd.

Nekaj krivde za pustošenje epidemije (pri nas več kot 6000 mrtvih!) marsikje bremeni tudi stroko in medije. Oboji se lahko izgovarjajo, da se virus nenehno spreminja in nas kar naprej postavlja pred neznanke. A naša stroka je premalo uveljavila svojo avtonomijo in včasih, ko je vlada očitno ravnala zgrešeno in v nasprotju z njenimi nasveti, ni udarila po mizi in zagrozila z odstopom, čeprav bi morala. Mediji so v Sloveniji premalo upoštevali divergentna mnenja v stroki in šibko obveščali o drugačnih tujih praksah, na primer švedski. Tudi zato je oblast laže vse počela po svoje. Na splošno je bila korona darilo za neoliberalce in trdorokce.

Toda strahovanje kot osnovna oblastna drža v epidemiji je pri nas naglo trčilo ob svoje meje. Načrtni alarmizem, protislovni, pogosto izrazito prepozni, včasih tudi neumni ukrepi, ki kot da so hote poglabljali epidemijo in dosledno nepriznavanje očitnih napak so odpihnili zaupanje v oblast in s tem tudi v cepljenje. Cena za Janševo predelovanje Slovenije ob pomoči epidemije je visoka in se skriva v množici krst, ki bi lahko ostale prazne, in množici nezdravljenih bolnikov z drugimi tegobami. Janša pripisuje krivdo za visoko neprecepljenost komunistični preteklosti (a je bil sam zagnan komunist!), svojemu predelovanju Slovenije pa pravi »osvobajanje« – prav neverjeten cinizem. To je tako, kot da bi dihur delal reklamo za parfume.

Tako spoprijemanje z epidemijo je prineslo zmanjšanje zaupanja ne samo v politiko, ampak tudi v medije in stroko oziroma znanost. To je zlovešče; odpor do cepljenja proti covidu se bo nadaljeval, pomagale ne bodo nobene izredne cepilne akcije, zmanjšala se bo morda tudi že tako skromna vnema za utečene vrste cepljenja. Počezna izguba zaupanja, tega poglavitnega družbenega lepila, vodi v družbeni razkroj in kaos, pot iz obojega pa je lahko tudi diktatura.

Zdaj se nam morda prvič po izbruhu epidemije ponuja priložnost, da se izvijemo iz začaranega kroga virusa, zlonamerne oblasti, strahu, zmede in črno-belega mišljenja. Ponujajo nam jo volitve in pa sam virus, tačas v svoji omikronski fazi, v primerjavi z delto manj nevarni. Položaj se spreminja, pravita tudi Ema in WHO. Prva nasprotuje cepljenju z vedno novimi poživitvenimi odmerki, ker menda lahko oslabi naravno imunost, WHO pa opozarja, da sedanja cepiva ne učinkujejo pri novih mutacijah virusa. Obe organizaciji pogojno dopuščata možnost, da utegne pandemija preiti v endemične oblike.

To so pomembna sporočila, ki jih ne gre prezreti. Poleg tega se bliža toplejše vreme, ki bo dodatno olajšalo življenje z virusom. Z vsem tem dobivamo možnost za blagodejen predah. Na obzorju se rahlo svetlika in nobenega smisla nima, da številne države, tudi naša, še naprej bezljajo s strašenjem in kaotičnim, nedoslednim ukrepanjem. Švedska že dolgo hodi svojo mirno pot, Španija, na primer, je že sklenila, da bo omikron obravnavala kot gripo.

Seveda je treba ostati previden, saj nihče ne ve, kako se bo virus razvijal. Vsekakor ostajajo cepljenje, testiranje, osnovna higiena z zračenjem vred nepogrešljivi tudi pri omikronu. A predah, ki se nam obeta, gre izrabiti za to, da stroka, politika in družba nasploh vse o epidemiji premislijo na novo. Lansko poletje, ko se je nekako dalo shajati z virusom, je bilo v tem pogledu vrženo stran, oblast se ni naučila ničesar. V naslednjih mesecih bo zamujeno mogoče popraviti. Nujna je močna javna razprava s široko pahljačo profilov. Lahko nam pove, kaj je bilo pri ravnanju z epidemijo narobe, kaj prav, kaj je mogoče popraviti. Trezna razprava, v kateri bi sodelovali tudi skeptiki iz stroke in necepilci, ki nikakor niso enoten blok, bi nam koristila v vsakem primeru, tudi če se virus znova vrne v hujši obliki. S tako razpravo bi lahko počasi zbližali cepilce in necepilce in obnovili omajano zaupanje v medije in stroko. Oboji si zaslužimo nekaj (samo)kritike, prvi zato, ker smo epidemijo obravnavali preozko, s premalo distance do uradne politično-strokovne linije, stroka zato, ker se je deloma preveč podredila politiki.

Pogoj za začetek neobremenjene javne razprave pa je seveda tudi prelom v politiki. Če Janša aprila ostane na oblasti, bomo še naprej ujeti v svet sovraštva, laži, strahu, razmisleka o epidemiji, ki bo hkrati razmislek o družbi, pa ne bo. Samo če ga bodo volivci odslovili, bo postopoma in na podlagi drugačnega vladanja mogoče obnoviti zaupanje v politiko in institucije. Potem bo laže obvladovati tudi epidemijo, kakršna že bo, če bo.

Zamislite si majhna nebesa na zemlji: nikjer Janše, nikjer virusa.