Junak

za

Sebičnost nesebičnosti.

Rahima (Amir Jadidi), naivnega, obupanega, melanholičnega iranskega jetnika, spustijo za nekaj dni na prostost – ja, končno se malce osvobodi. Toda s tem gre le z dežja pod kap – tudi kapitalizem je namreč ječa. V ječi je pristal zato, ker ni mogel izpolniti svoje »svete« kapitalistične dolžnosti – ni odplačal dolga. Pred nekaj leti se je zadolžil, da bi lahko ustanovil podjetje – da bi torej izpolnil svoj kapitalistični sen. Po prihodu iz ječe si izmišlja vse mogoče in nemogoče trike, da bi odplačal dolg, kar pa ni mogoče – kapitalizem je naštelan tako, da dolga ni več mogoče odplačati. Reši te lahko le čudež. In res – zgodi se »čudež«: ker zlatnike, ki jih najde (okej, v resnici jih najde njegovo dekle), navidez samaritansko vrne ženski, ki jih je izgubila, postane nacionalni junak, medijska atrakcija, nova televizijska »resničnost«.

Toda bolj ko ga glorificirajo, bolj ga senčijo, žrejo in cvrejo, navsezadnje, z dobrim dejanjem se je skušal okoristiti. Dobro dejanje je prelevil v oglas zase. Nič ni bolj obscenega od dobička, ki je vgrajen v »dobra dejanja«, in nič ni bolj kapitalističnega in sebičnega od nesebičnosti, sugerira Junak, v katerem Asghar Farhadi, avtor Preteklosti, Trgovskega potnika in oskarjevske Ločitve, sprofilira laži, iluzije, sprenevedanje, moralna jecljanja in nenehno samooglaševanje, ki so potrebni, da človek preživi kapitalizem in vse njegove perverzije – kulturo slave, teror imidža, družbo spektakla, politiko nadzorovanja in avtokratski, totalitarni bazar. V kapitalizmu se je nemogoče osvoboditi. Kapitalizem deli in vlada – v tako kafkovsko polarizirani družbi pa je vse težje moralno ravnati. To, da si dober, ni več dovolj. (Cankarjev dom)