Obvoz

zelo za

Ultimativni film noir.

Al Roberts (Tom Neal), depresivni, obupani, zagrenjeni, vidno propadli, neobriti newyorški barski pianist, odštopa proti Los Angelesu, da bi se pridružil svoji punci (Claudia Drake), prav tako pevki, ki hoče narediti holivudsko kariero (»Saj sem talentirana!«), toda gostobesedni »biznismen« (Edmund MacDonald), ki mu ustavi, na lepem omahne, z glavo trešči ob tla in umre. Al si misli: policija mi že ne bo verjela, da je šlo za nesrečo! Zato truplo skrije, obenem pa prevzame Haskellovo identiteto. Natakne si njegova oblačila. In odpelje skozi dež – v puščavo. In proti zahodu. Zahod je puščava. Zahod je poceni motel. Zahod je pretveza. Mimo drvi Amerika. V vzvratnem ogledalu se prižigajo slike in glasovi iz preteklosti.

Naslednji dan, natanko na polovici filma, na neki kalifornijski črpalki pobere štoparko Vero (Ann Savage), lascivno fatalko, ki ve, da šofer ni ta, za kogar se predstavlja: »Kam si vrgel njegovo truplo?« Al je preklet, obsojen, pokopan. Nima sreče. Vse je zunaj njegove moči in kontrole. Nič ne more. Kot da je padel v tesnobni, iracionalni paralelni svet, v katerem svobodna volja ne obstaja. Odprta cesta, ki v ameriških filmih nastopa kot znak svobode, je tu past.

Ali kot pravi: »Ja, usoda ali pa kaka skrivnostna sila brez pravega razloga s prstom pokaže name ali nate. To je življenje. Kamorkoli greš, ti nogo podstavi Usoda.« In ta Usoda izgleda tako, kot da je skočila iz kake antične tragedije, recimo Ajshilovega Agamemnona ali Sofoklesovega Kralja Ojdipa. Ambicije, upor, samozavest, samospoštovanje in potovanje nimajo nobenega smisla. Naprej ni več mogoče. Socialna mobilnost je vse bolj asocialna. Ameriški sen je slepa ulica. Usoda je neizbežna. Pištola včasih zgreši. Prst Usode nikoli. Alu preostanejo le paranoja, cinizem in morbidno, perverzno, mazohistično uživanje v viktimiziranosti, edini dokazi, da še obstaja. Edini dokazi, da še ni mrtev. Vse njegove odločitve – da odide na Zahod, da prevzame Haskellovo identiteto, da pobere Vero ipd. – so napačne, povsem zgrešene, a četudi bi bile pravilne, bi bil izid enak. Itak ni nedolžen. Že to, da sanjari in verjame v ameriški sen in logiko priložnosti, ga kompromitira. Privošči si lahko le še puščavo, v kateri dokončno postane to, kar je – nihče.

Detour, alias Obvoz, kultni film noir, absurdni freudovski road movie, moralka o izgubljenih iluzijah, podganji dirki in razredni depresiji, traja le energičnih, temperamentnih, kompaktnih, eliptičnih, vrtoglavih, metafilmskih, skoraj abstraktnih, tragičnih 68 minut, leta 1945 pa ga je – v štirinajstih dneh, za 117.226 dolarjev – posnel Edgar G. Ulmer, »estet z Alp«, ki je kariero – leta 1964 z Jamo – končal v Postojnski jami. (Kinodvor – 26. januar)