Andrej Skubic: Krasni dnevi

+ + + +

Mimobežne generacije

Domači pisatelj in prevajalec Andrej Skubic (1967) je slogovno prepoznaven avtor, v njegovi prozi hitro zaznamo premišljeno rabo pogovornega jezika, pogosto tudi poklicno, generacijsko ali etnično natančno in drzno obarvanega. Predvsem pa je za njegove opaznejše in včasih skoraj enigmatične romane ali zgodbe iz zbirke Norišnica značilna razpoka v resničnosti; ta enkrat zazija med govornikovim naštevanjem lastnega poštenjaštva, kar zmoti neprijetno dejstvo, da se je s svojimi dobrimi deli okoristil (Samo pridi domov), drugič so protagonisti napokani in nekredibilni, pogosto tudi bleferji v službi Ideje (Lahko), spet drugič se motivacija napaja iz kultnih produktov množične kulture, recimo iz filma Rojena morilca Oliverja Stona (Popkorn). Vendar je Skubičevo pisanje pogosto podloženo z družinsko zgodbo, z ljudmi, ki se preselijo na podedovano in dobijo zraven tudi podedovane teritorialne apetite, ali pa so, kot v zadnjem romanu Krasni dnevi, zaradi napetih in zgoščenih zunanjih okoliščin prisiljeni v revizijo odnosa s svetom in družino, torej tudi z lastno preteklostjo.

Krasni dnevi se najprej zvijačno delajo, da so kriminalka. Vsaj obisk kriminalistov v domu starejših, ki Dušana sprašujeta po hčeri Leji, ki da je »mogoče« »priča« in je poniknila in ne hodi niti v gledališče v službo, nas napeljuje na to. Nakar se v romanu pojavi tudi čisto pravo truplo oziroma noga v nogavici, ki gleda iz v zvitek navitega tepiha, in ta noga bi utegnila biti noga žene Lejinega ljubimca Jonteza, tovornjakarja. Za to nogo se ona blazno sekira in zato socialno zmrzne, saj mu je na eno njegovih jamranj flegmatično odgovorila, naj se je znebi, če je že taka … in očitno jo je poslušal, se ji zdi.

Ampak ne, to so samo pripovedne vabe, ki naj nas pritegnejo v zgodbo o Dušanu in njegovi dementni ženi in njegovem nepopustljivem očetu, ki ga je zaznamovala golootoška epizoda, čeprav je bil že prej trd in neomajen, potem je še preganjavičen in nasikan. Napetosti in nedorečenosti v razmerjih znotraj družine se hči loti z gledališkim študijem Beckettovih Krasnih dnevov, ostareli in napol zakopani par, ki se približuje molku in totalni negotovosti glede lastnega stanja, uporabi kot model za razumevanje odnosa staršev. Na koncu se, čeprav se zdi vse narobe, šum v medgeneracijskem dialogu odpravi in so prisiljeni v odkritost, ko jim ne preostane nič drugega – spoznajo, da so bili in so še krasni dnevi, vsemu navkljub.

Skubic družinski roman izpisuje v napol notranjih monologih, pogledi na dogodke se prekrivajo in verzije so med seboj nespravljivo različne. Roman sprašuje, kako blizu smo si in koliko razumemo druge, predvsem najbližje, in kako sodimo generacije pred sabo in za sabo; ali lahko tisti, ki so se hranili predvsem s sanjami in ideologijo, razumejo pragmatizem in politično ignorantsko potrošništvo in koliko lahko razumejo sodobni svet nedružabnih medijev in pomnoženih osebnih imidžev. Poglobljeno in karakterno prepričljivo pisanje o treh mimobežnih svetovih in generacijah.