Poklon velikemu mojstru

Ljubljanske Križanke so eno naših najočarljivejših kulturnih prizorišč, a njihova podoba bi bila precej drugačna, če povojna oblast preobrazbe tega starega, opuščenega samostana nemškega viteškega reda v prostor kulture ne bi zaupala Jožetu Plečniku. Tedaj 79-letnega mojstra arhitekture so s povabilom presenetili: za seboj je imel številne velike projekte, ki so za vedno spremenili podobo treh prestolnic, Dunaja ter še zlasti Prage in Ljubljane, a po drugi svetovni vojni, od katere je tedaj minilo že nekaj let, velikih naročil ni več dočakal. Že res, da so se tik pred njegovo osemdesetletnico začeli vrstiti pokloni njegovemu delu, ki so se nato nadaljevali vse do njegove smrti leta 1957: prejel je dve Prešernovi nagradi (eno za zasnovo pozneje nikdar realizirane Katedrale svobode, parlamenta s streho v obliki ogromnega stožca na robu ljubljanskega parka Tivoli, drugo za celoten dotedanji opus), izdali so knjigo njegovih del, postal je častni doktor ljubljanske univerze, pa častni doktor tehniške visoke šole na Dunaju, častni član kraljevega združenja britanskih arhitektov ... Toda velikih naročil ni bilo več. Povojna oblast je za obnovo in modernizacijo države angažirala mlajšo generacijo arhitektov, tudi Plečnikove učence in učenke. Sam pa je s svojimi študenti in študentkami večinoma adaptiral cerkve in snoval spomenike padlim borcem. Potem so se mu nenadoma zgodile Križanke. Ne preseneča, da je bil tega počastila najbolj vesel.

Tako je med letoma 1952 in 1956 opuščeni samostan sredi slovenske prestolnice spremenil v Poletno gledališče Križanke. Plečnik je dal obzidju oluščiti omet, vanj je vgradil okna, nanj pritrdil številne dragocenosti, ki so jih arhitekti in umetniki ustvarili že nekoč davno ali pa pred le nekaj leti – denimo kamnite portale vrat s podrtih ljubljanskih hiš, posvetila slovenskim literatom, pa kak kamen z obdobja Emone, kipec sodobnega kiparja ... V notranjosti je dvorišču, kjer si je zamislil osrednje kulturno prizorišče, med drugim dodal teraso s pergolo in arkadami iz nekdanjega knežjega dvorca. Trudil se je, da bi čim več starega ostalo in bi le tu in tam kaj dodal, pa četudi čisto drobcene detajle ali pa stvari, ki tja praviloma ne bi sodile. Na Peklenskem dvorišču je po stenah denimo predvidel številne lučke, v tlake pa je skupaj s peskom in kamenčki vgradil delčke razžaganih kanalizacijskih cevi.

Dokončno podobo je Križankam vlil Plečnikov pomočnik Anton Bitenc, ki je osrednje prizorišče premestil na nekdanji zelenjavni vrt samostana in ga s tem povečal. Pa vendar Križanke, danes eno od ključnih ljubljanskih znamenitosti (in menda tudi najljubše koncertno prizorišče enega najpomembnejših glasbenikov našega časa, velikega avstralskega poeta Nicka Cava), na vsakem koraku zaznamuje Plečnikov duh.

To nam v novem striporomanu Plečnik (in pika), ki je izšel v sozaložništvu MGML in Foruma Ljubljana, razloži tudi vodnik Nace Šumi, ki skozi Križanke popelje skupino obiskovalcev: »Povsod je očitna sled njegove roke.« Kasneje jim pove, da je igrivi način, ki ga je pri obnovi ubral Plečnik in je bil tudi sicer značilen zanj, »svojevrstna poezija«.

Na naslednji strani zagledamo samega Plečnika. Ostarel je, pokrit s prepoznavnim črnim klobukom, pri hoji si pomaga s palico. Tudi on si ogleduje Križanke, svoje zadnje veliko delo, in ve, da tako pomembne priložnosti ne bo več dobil. Pogled mu obstane na napisu, s katerim je ovenčal dvorišče: »Minljiv si, le tvoja dela so tvoj spomin.« In čez čas dahne: »Eh, ja ...«

Dve desetletji kasneje in s tem tudi dobri dve desetletji po Plečnikovi smrti so pod tem napisom postavali dijaki srednje šole za oblikovanje – tisti, ki so šolo, ki že vse od Plečnikove prenove zaseda del Križank (najprej je bila to šola za obrt, danes Srednja šola za oblikovanje in fotografijo) obiskovali med letoma 1976 in 1980. Med klepetom je k njim, pokrita z ruto in s palico v roki, pristopila starejša ženica. »Fantje, a mi lahko preberete, kaj tam gor piše?« je prosila. Javil se je temnolasi fant in malce zafrkljivo prebral: »Ekhm ... Minljiv si, le tvoja dela so tvoj spomin.« Za trenutek so vsi obmolknili. »Zapomnite si to,« jim je zabičala ženica in odšla. Mulci so se najprej debelo spogledali, nato pa bruhnili v smeh.

Dijak, ki je ženico uslišal, je na nenavadno srečanje hitro pozabil. Lani pa ga je nanj spomnil takratni sošolec Roman Uranjek, danes slikar, član znamenite skupine Irwin, in sicer zato, ker je izvedel, da ravno fant, ki je takrat na glas prebral Plečnikovo geslo, že nekaj mesecev po cele dneve predano, obsedeno riše strip – o Jožetu Plečniku. Ja, tisti mulc ni bil nihče drug kot Zoran Smiljanić, eden od velikanov slovenskega stripa in soavtor čisto novega stripovskega albuma Plečnik (in pika).

Da bi se skupaj lotila stripa o velikem arhitektu, se je že pred nekaj leti domislil zgodovinar dr. Blaž Vurnik. S Smiljanićem tvorita vrhunski stripovski tandem – eden piše scenarije, drugi riše – in doslej sta se lahko pohvalila z dvema odličnima albumoma, najprej s Spomini in sanjami Kristine B. o zgodovini okupirane Ljubljane skozi otroške, pravzaprav najstniške oči in nato še z biografskim striporomanom Ivan Cankar: Podobe iz življenja, ki sta ga izdala ob 200. obletnici smrti našega velikega pisatelja in so ga obiskovalci Slovenskega knjižnega sejma zasluženo izbrali za knjigo leta 2018.

Nekoč pa je Vurnik pomislil še na Plečnika. Arhitekta je že tedaj dokaj dobro poznal, saj se kot kustos Mestnega muzeja Ljubljana dobri dve desetletji ukvarja z novejšo zgodovino našega glavnega mesta – precejšen del kulturne zgodovine Ljubljane pa je povezan prav s Plečnikom, celo na področjih, kjer tega ne bi pričakovali. A glavna »zunanja« spodbuda, pravi Vurnik, je bila pravzaprav takrat še nekaj let oddaljena 150. obletnica arhitektovega rojstva, ki jo obeležujemo letos, v letu 2022. V muzeju so se že pred leti odločili, da bodo Plečnika ob obletnici postavili v ospredje svojega programa, tudi z večjo razstavo. Jubilej pa bi bil lahko primeren tudi za strip, je takrat pomislil Vurnik.

Ko je to omenil Smiljaniću, je ta trznil. Kar je dober znak. »Če ne trznem, ne sprejmem naročila,« pravi. Tokrat pa je trznil, tudi zato, ker se je po srednješolskem vsakodnevnem srečevanju s Plečnikovo arhitekturo šele skozi leta zavedel, da je svoja formativna leta pravzaprav preživel v privilegiranem okolju: »Ves čas sem imel občutek, da se bom nekega dne spet srečal s Plečnikom. In res, čez 40 let pride Blaž s ponudbo, ki je nisem mogel zavrniti. Tokrat sem v Plečnika ugriznil bolj resno in študiozno.« Ko ga je Roman Uranjek spomnil še na »hecni dogodek z ženico« (temu je pozneje namenil posebno posvetilo čisto na koncu stripa), se je krog sklenil.

A pot je bila za oba avtorja vseeno zahtevna in dolgotrajna. Ali kot raje pravi Vurnik: dela se je bilo treba lotiti drugače. Za začetek: Plečnik je slovel kot strog, resen, skromen, marljiv umetnik – torej sam po sebi nič kaj stripovski lik. Tudi Vurnik priznava, da Plečnik na prvi pogled »ni deloval ravno kot stripovski junak«. A potem se je zgodil preobrat: izkazal se je za odličnega protagonista striporomana.

Ključ do tega preobrata res leži v drugačnem pristopu k delu: pri Plečniku se je moral Vurnik precej bolj kot pri Cankarju, ki je bil zelo ekspresivna oseba, poglobiti v njegovo notranjost. V njegov miselni svet, odnos do sveta, dojemanje arhitekture kot umetnosti, pa dojemanje zgodovine in sedanjosti ... In ko je kopal dovolj globoko, je našel »dinamičnega Plečnika« oziroma njegovega »polemičnega duha, ki je pogosto zelo strog, včasih dvoumen, včasih celo nedosleden«. Primer: »Lahko je tiranski profesor, a tudi očetovski učitelj.«

Plečnika nam je v stripovskem scenariju tako predstavil z vseh možnih plati. A drugače, kot smo bili vajeni doslej: svojo zgodbo tokrat prvič pripoveduje Plečnik sam.

Tako ga spoznamo kot ustvarjalca – kot mladega fanta, ki je nenehno risal in je bil zato celo izključen iz šole, kot mladeniča, ki ga je oče mizar, potem ko je spoznal, da mu v njem ni uspelo prebuditi navdušenja za obrtništvo, poslal na državno obrtno šolo v Gradec, kjer je še naprej samo risal, pa kot študenta arhitekture, ki ga je na Dunaju mentoriral sam Otto Wagner, glavni mestni urbanist, in si je kot nagrado za dobro opravljeno delo prislužil prelomno potovanje po Italiji in Franciji, kjer ga je tamkajšnja zgodovinska arhitektura, zlasti beneška, rimska in pariška, za vedno zaznamovala; spoznamo ga kot arhitekta, ki je prva naročila izvedel na Dunaju in se je, potem ko je usodno zaznamoval podobo Prage, vrnil domov in sčasoma začel urbanistično spreminjati Ljubljano, kamor si je prizadeval vnesti vsaj nekaj mediteranskega duha; spoznamo ga tudi kot profesorja arhitekture, ki je s svojimi študenti nekoč obiskal Atene, kar je bilo za navdušenca nad antiko in še zlasti antičnimi stebri, kot da bi prišel domov ...

In spoznamo ga tudi kot človeka – sprva kot silno negotovega in neodločnega, po drugi strani pa vse bolj neomajno prepričanega o tem, da je njegov pogled na arhitekturo in umetnost tisti pravi; spoznamo ga kot ganljivo navezanega na dom, družino in mater, vsaj v zgodnjem obdobju; pa kot zavednega Slovenca, ki se je v Avstriji zaradi svoje narodnosti pogosto čutil diskriminiranega, celo od samega prestolonaslednika; spoznamo ga kot vseskozi globoko vernega; kot moškega v prostovoljnem celibatu, ki jo je vsakič, ko je začutil naklonjenost kakšne ženske, dobesedno ucvrl proč, češ da je zavezan samo umetnosti; spoznamo ga tudi kot človeka, ki je v nasprotju s svojimi velikopoteznimi arhitekturnimi načrti (ki so bili včasih že tako drastični, da še dobro, da se niso uresničili – predvidel je denimo porušenje Ljubljanskega gradu, da bi tam postavili parlament) živel izjemno skromno in je pri naročilih vzel le toliko, kot je potreboval za dokončanje projektov, preostali denar pa vrnil ...

Stripar Zoran Smiljanić, ki je moral vse to izrisati, priznava, da je bil to njegov »najzahtevnejši projekt do sedaj«. »Vzel mi je enajst mesecev, s pripravami leto dni intenzivnega ustvarjanja, 10–12 ur risanja na dan, brez vikendov, praznikov, počitnic ... korone še opazil nisem,« pravi.

Prvi ključni razlog, zakaj je bil projekt tako zelo zahteven, je njegov obseg. Scenarij je pri Cankarju štel »udobnih« 60, pri Plečniku pa kar 100 strani, torej skoraj dvakrat toliko, četudi sta bila albuma na koncu približno enakega obsega. »To pomeni, da je Plečnik stripovsko veliko bolj naphan, nabit, kaloričen. Naš Jože je pač živel dlje in ustvaril veliko več kot naš Ivan.« Drugi ključni razlog pa je seveda sama Plečnikova arhitektura. Kar nekaj časa je tuhtal, kako sploh spariti arhitekturo in strip, kako predstaviti lepoto posamezne zgradbe, združiti eksterier in interier, uskladiti celoto in detajl ... Rešitev je našel v tem, da je stavbe najprej izrisal realistično, pri čemer si je najbolj pomagal z arhivskimi fotografijami, nato pa se je začel igrati, ustvarjal je namišljene svetove in dodajal Plečnika kot igrivega udeleženca. Vmes je spreminjal sloge in večkrat zavil iz realizma v karikaturo, kar je počel že pri Cankarju.

Smiljanić je v stripu izrisal praktično vse Plečnikove velike projekte, pogosto celo v več fazah gradnje, in tudi številne manjše, od nagrobnikov do drobnega cerkvenega okrasja. Na Dunaj in v Prago posebej zaradi stripa ni potoval, je pa v živo preštudiral Plečnikovo ljubljansko arhitekturo – Narodno in univerzitetno knjižnico, nabrežja Ljubljanice, Tromostovje, Čevljarski most, arkade z osrednjo mestno tržnico in ribarnico, zapornico na Ljubljanici blizu Cukrarne, mestno pokopališče Žale ... Zanimivo je, da se je prav slednje, eno od Plečnikovih del, umeščenih na seznam Unescove svetovne naravne in kulturne dediščine, izkazalo kot največji risarski izziv. »Še največ preglavic so mi povzročale Žale, kjer sem se odločil za spektakularni aksonometrični pogled (torej pogled od zgoraj) na dveh straneh, potem pa sem v grozi spoznal, da nimam fotografij oziroma risb polovice kapelic od zgoraj! Raje ne povem, kaj vse sem počel, da bi se dokopal do tega, kako so videti strehe posameznih kapelic,« se spominja.

In zdaj je pred nami še ena stripovska mojstrovina. Po vrhunskem stripu o Cankarju, ki ga marsikdo dojema kot eno temeljnih del za spoznavanje, razumevanje in popularizacijo našega najpomembnejšega pisatelja, so bila pričakovanja do tandema Vurnik-Smiljanić visoka. Vendar sta jih avtorja upravičila in jih celo presegla: Plečnika jima je uspelo demistificirati in ustvariti še eno veliko delo, ki zmore na razumljiv, dostopen način tudi povsem neukemu bralcu približati velikega umetnika, njegova razmišljanja, njegovo delo, sodobnike, pa tudi burno obdobje, v katerem je živel, vendar ne le s kulturnozgodovinskega vidika, temveč vsaj do neke mere tudi s političnega. Striporoman Plečnik (in pika) se bo, tako kot Cankar, gotovo boril za naziv knjige leta, srca bralcev pa je že osvojil, saj je v le mesecu in pol po izidu pošlo vseh 1200 izvodov in te dni pričakujemo že prvi ponatis.

Jože Plečnik si je ob svoji osemdesetletnici, kot izvemo v striporomanu, zaželel »samo« knjigo svojih del. In zdaj je spet dočakal knjigo: ob 150. obletnici njegovega rojstva, ki jo praznujemo to nedeljo, 23. januarja, mu ne bi mogli nameniti lepšega poklona. Blaž Vurnik in Zoran Smiljanić pa vseeno nista pripravila le knjige – od petka, 21. januarja, vabita tudi na razstavo v Plečnikovi hiši v ljubljanski soseski Trnovo, kjer bosta na ogled postavila vse faze ustvarjanja striporomana Plečnik in (pika), od scenarija prek risarskih osnutkov do končnih avtorskih tabel.

In kaj sledi po Plečniku? Vurnik pravi, da je idej veliko, drugega dela pa prav tako. Smiljanić nam je vseeno razkril, kam bi utegnila zaviti prihodnjič: »Z Blažem in našo neprecenljivo, neizogibno in nepogrešljivo urednico Katerino Mirović, ki je ves čas prizadevno sodelovala pri ustvarjanju tega stripa, smo se pogovarjali, da bi bila naša naslednja tarča kaka znana Slovenka.« In dodaja: »Seveda bi bilo v tem stripu veliko seksa, saj je ta pri Plečniku povsem umanjkal.«

Striporoman:
Blaž Vurnik in Zoran Smiljanić: Plečnik (in pika)
Založba: MGML in Forum Ljubljana, 2021
Cena: 19 evrov