Dvigovanje proti zenitu

Prejšnji teden je ob slovesnem odprtju evropske prestolnice kulture v Novem Sadu pozornost zbujal naš sloviti postgravitacijski umetnik Dragan Živadinov, ki je v sodelovanju z dolgoletno sodelavko, priznano vizualno umetnico Dunjo Zupančič, prireditev odprl s predstavo »Zeniteum :: 2022«. Vtisi osuplosti in hvalospevi monumentalnemu spektaklu se po družabnih omrežjih in različnih (pretežno tujih) medijih širijo že ves teden, na domačih tleh pa je vse bolj mrko: Center Delak – zavod za razvoj postgravitacijske umetnost in kulturalizacijo vesolja, v katerem delujeta Živadinov in Zupančičeva – je ena od nevladnih organizacij, ki so te dni izpadle iz štiriletnega programskega financiranja ministrstva za kulturo.

Predstavo je v živo prenašala srbska nacionalna televizija. Kommersant, eden največjih ruskih časnikov, redno poroča o umetniško-kozmonavtskih dosežkih Živadinova, prav tako o njem redno piše Leonardo, ena od ključnih znanstvenih revij, ki delujejo na presečišču znanosti in umetnosti. Tudi Mladinino uredništvo iz tujine vsak dan prejema pisma podpore nevladnikom. Skratka, opaziti je očitno nasprotje med tem, kako kakovost neodvisnih slovenskih umetnikov, kot sta Živadinov in Zupančičeva, priznava tujina, in tem, kako iste umetnike zatira naša vlada. Kot je na Twitterju dogajanje komentirala nekdanja ministrica za kulturo Majda Širca: »Izgnana iz Vitanj, dobrodošla v Novem Sadu.«

Blago rečeno absurdno se zdi, da je tako priznan umetnik, ki v eksperimentalnem gledališču in onkraj že desetletja premika meje in dviguje prah, že drugič zapored popolnoma odrezan od državnih sredstev: Center Delak je iz programskega financiranja izpadel pod prejšnjo in pod zdajšnjo vlado. Pred štirimi leti so mu financiranje med drugim zavrnili, ker naj njegovi »sodelavci mlajše generacije v tistem času ne bi imeli dovolj referenc. Med njimi sta bila denimo Jan Krmelj in Žiga Divjak, ki sta se v vmesnem času dokazala kot dva izmed naših najobetavnejših gledaliških ustvarjalcev,« v pogovoru za Mladino pojasni Živadinov. Zdaj pa Delak sredstev za prihodnja štiri leta delovanja ne bo dobil, ker naj bi bil oddal nepopolno vlogo. »Doslej je bilo normalno, da so te na morebitne birokratske nepravilnosti pri oddaji vloge opozorili, zdaj pa smo brez komentarja izpadli že na formalnem situ,« pravi Živadinov.

Ko smo ga povprašali, kako mednarodne uspehe doživlja v kontekstu nedavnega razpisnega fiaska, je rekel, da »sploh ni vredno izgubljati besed za kulturnopolitične zdrahe – ko se spustiš na ’njihovo’ raven razmišljanja, se ti lahko možgani hitro skisajo«. In nadaljeval: »Pogovarjajmo se raje o umetnosti.«

V nadaljevanju pogovora pa je nekaj besed namenil tudi pomenu naše neodvisne gledališke scene: »Slovensko gledališče je eno najboljših gledališč na svetu ravno zato, ker imamo to, čemur smo včasih rekli avantgardno, kasneje eksperimentalno, nato alternativno, danes pa temu rečemo neodvisno gledališče. V njem se gojita kritična misel in kritična zavest, ki sta integralna dela evropske zavesti. Če te zavesti ni, ni Evrope.«