V iskanju normalnosti

Janko Lorenci

28. 1. 2022  |  Mladina 4  |  Kolumna

Je življenje, ki ga ta čas živimo, normalno, živimo v normalnosti? Odgovor je zapleten, normalnost je izmuzljiv pojem. Praviloma predpostavlja, da je splošno stanje v družbi za znatno večino ljudi bolj ali manj sprejemljivo in ima torej pozitiven predznak. Seveda pa se vsaka normalnost s časom in razmerami spreminja in stara normalnost lahko postane nova normalnost, tudi če je grozna. Blizu temu smo ta čas; mučita nas dva virusa, eden humanoiden.

Zdaj je nova normalnost življenje s korono. Ta po sili vzpostavljena normalnost je bistveno slabša, kot bi lahko bila. Virusu se ne bi izognili pod nobeno oblastjo, a nobena druga razen janševske epidemije ne bi tako brezobzirno zlorabljala za postranske namene. Poglejmo zgolj nekaj njenih svežih potez: Madžarom prodaja polovico našega izbranega hotelirstva; s skrajšanjem zastaralnih rokov si hoče priskrbeti nekaznovanost za sumljive posle, na primer Janševo Trento; s premierovim provociranjem Kitajske dela škodo državi in gospodarstvu. Premier in izvajalci teh in podobnih dejanj se približujejo pojmu veleizdaje in po izgubi oblasti bodo zanje kazensko odgovarjali. A človek vedno znova osupne, kako neznosno vseeno je Janši za Slovenijo, ki je ima sicer polna usta.

Če bi bila oblast drugačna, bi v epidemiji umrlo tudi manj ljudi. Skratka, nova normalnost ima globoko negativen predznak. To seveda budi želje po vrnitvi v staro, predkoronsko normalnost. In po drugačni oblasti, magari stari, ki se je vsaj bati ni bilo treba.

A ta želja nas ne bo spravila daleč. Tudi v predkoronski normalnosti je bilo veliko stvari in procesov grdo zavoženih. Prav zato je tista normalnost omogočala trdoživost in naraščajočo strupenost janšizma. Mediji, na primer, so Janšo, SDS in njune ekscese, ki pa so sistem s primesmi mafijskega delovanja, vedno obravnavali v rokavicah in jih enačili z levo sredino. Isto je dolgo počela zmerna politika, da o predsedniku države, našem najbolj dvoličnem politiku, ne govorimo.

Hipotetično imamo na voljo tri normalnosti. Ena je sedanje stanje: nesrečno zlitje janšizma na oblasti in virusa, strupena kombinacija. V taki normalnosti večinsko seveda nočemo ostati. V staro normalnost se ni dobro vrniti, saj je rodila sedanjo, virus-janševsko. Če se bomo vrnili vanjo, bo epidemija prej ali slej izzvenela ali postala obvladljiva in se bo z njo nekako dalo živeti. To pa ne bo veljalo za janšizem; ta se bo vrnil, in to v še hujši obliki. V tem primeru se bo v Sloveniji ponovila zgodba, ki zdaj grozi Ameriki; Trump je prišel na oblast, norel, divjal in se razgalil, bil zato izgnan iz Bele hiše, a nasledil ga je šibki demokrat Biden, zato se utegne Trump vrniti na oblast. Naša etablirana leva sredina v marsičem spominja na ameriške demokrate, notranje razbite in premalo drugačne od republikancev.

Skratka, stara normalnost se nikakor ne sme ponoviti, ker je bila polna slepih rokavov, neperspektivna in bi na oblast znova spravila Janšo, ki bi imel potem dovolj časa za dokončno predelavo Slovenije. In dobili bi trajno bolno normalnost.

To pomeni, da je treba zavestno ustvariti tretjo, še neobstoječo normalnost. Ali je to mogoče, bodo pokazali aprilske volitve in čas po njih. Volitve so prelomne; če jih Janša dobi in znova zavlada, tretje normalnosti, ki bi si zaslužila to ime, ne bo. V bazi, na volilnem terenu, so volitve dobljene; volivci so zaradi sedanje »normalnosti« nadpovprečno senzibilizirani in bolj kot kdaj nasprotujejo janšizmu. To velja tudi za civilno družbo, iz istih razlogov še nikoli tako živo. Problem je levosredinska politika, ki v teh odločilnih, kar zgodovinskih trenutkih menca in caplja za večinskim volilnim telesom in civilno družbo. V predkoronski normalnosti je sicer nasprotovala janšizmu, a se med sabo nenehno prepirala in se šla mnogo podobnih socialnih in ekonomskih praks kot Janša, le da ne tako surovo, mafijsko in makiavelistično. Tudi demokracije ni skušala pokopati, a jo je posredno rahljala. Deloma pa je bila celo tako nagnita, da je preskočila k Janši in mu omogočila oblast.

Je sedanja »normalnost« vendarle streznila tudi njo? Ljudstvo tega zelo ne verjame, sicer v anketah ne bi dajalo toliko glasov potentnemu novincu Golobu. Ta je v marsičem neznanka, hkrati pa ni nujno, da bo ostal pri sedanjih anketnih uspehih. A gotovo bo pobral nekaj glasov Kulu. To dela volitve negotove. Zato preostane le eno: Kul in Golob, edina resna igralca proti Janši, morata končati mencanje in jasno in glasno, z besedami in dejanji pokazati, da sta trdna zaveznika in da bosta skupaj sestavila povolilno ali predvolilno koalicijo. Tej zavezi morata dodati konkretizirano tisto osnovno vsebino, ki jo hoče ljudstvo: večjo enakost, boljše javne storitve, več za okolje, konec privatizacije in razprodaje ter površno zakrinkanega oblastnega kriminala. Oboje morata napraviti tako, da bo politiko in družbo malo streslo.

Njuna odgovornost je velikanska. A kot da se je ne zavedata; ta čas se otipavata, rahlo koketirata, butasto streljata drug v drugega drobne zastrupljene puščice (v tem prednjači del Kula) in izgubljata čas, ki beži kakor dim. Če niti zdaj, ko gre krvavo zares, ne bosta v kratkem zmogla prepričljivega dogovora o zavezništvu in drugačnosti in se ga potem držala, se bo potrdilo, da Slovenijo že vsaj 20 let neprimerno bolj kot kak virus muči kontinuiteta slabe politike kot celote. Skratka, ne smemo jima dovoliti, da bi demokracijo ohranjala v tako klavrnem stanju, da bi se iz nje dokončno skotil diktatorsko-lopovski režim.