Pisateljica, ki je na dobri poti, da postane prvo ime slovenske fantazije

Redkokdaj se zgodi, da se odloči mlada domača avtorica ali avtor na literarno sceno prodreti s fantazijskim romanom. Domače fantazije je malo in tega žanra se še vedno drži nekolikanj obroben status, kljub temu da smo v zadnjem času dobili nekaj več avtorskih fantazijskih del domačih avtorjev. Morda je domača fantazija šibka tudi zato, ker imamo prevode vseh kultnih tujih fantazijskih romanov – pa ker, roko na srce, dobrega fantazijskega dela ni enostavno napisati. A morda bi se to utegnilo spremeniti, tudi po zaslugi Julije Lukovnjak, komaj 21-letne pisateljice iz Gornje Radgone (rojena je leta 2000), ki je ni bilo strah, da stopa v prevelike čevlje – četudi strastna bralka tuje fantazije, denimo Harryja Potterja, Eragona in sage Njegova temna tvar (nekateri vplivi teh del so vidni tudi v njenem pisanju), je od sedemnajstega leta skrbno konstruirala svoj fantazijski svet, se natančno informirala o možnostih izdaje lastne knjige in imela srečo, da je potencial v njenem prvem rokopisu prepoznala založba Sanje. Pet let pozneje je močno prečiščeno in dodelano besedilo ugledalo luč sveta – z intrigantnim naslovom Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa – in vsekakor sodi med romane tega leta, ki jih je vredno prebrati.

»Knjiga ima zelo malo skupnega s prvim rokopisom,« pravi mlada pisateljica. »Kar je ostalo, je pravzaprav le glavna rdeča nit. Zapleti, motivi, imena likov, način uporabe magije ... vse to se je spremenilo.« Po prvem »feedbacku« urednikov je ugotovila, da je v rokopisu veliko mest, kjer se magija »kar zgodi«, ni pa najbolje pojasnjeno, kako do tega pride. Prav tako bralec ni dobil celostne informacije o tem, kako je fantazijski svet zgrajen (njegovi kraji imajo svojstvena in fascinantna imena, na primer Inkrematera in Nekraj), pa tudi imena bitij so bila izbrana bolj naključno. Zdaj pa lahko že po imenih vidimo, v katero skupino (vilini, čarovniki itd.) spadajo. Pozornost je morala posvetiti tudi odlomkom, ki se ne navezujejo logično na to, kar se zgodi v nadaljevanju – teh je po ponovnem branju odkrila kar nekaj. »Ko opaziš te napake, nekatere stvari seveda malo razpadejo in jih moraš graditi na novo. V različnih fazah urejanja sem šla tudi predaleč in kaj ponovno napisala tako, da je bilo slabše, ali pa sem s pretirano rabo pridevnikov izmaličila slog.« A na koncu je našla zlato sredino, slog, v katerem se dobro počuti, je mehak, liričen in mestoma ornamentiran, vendar ne zastira poteka dogajanja in ne otežuje branja; hkrati pa je zgodbo tako dodelala, da teče gladko in da ji ne moremo očitati večjih nedoslednosti.

Ker je perfekcionistka z izjemnimi delovnimi navadami, ji ni bilo težko zavihati rokavov in knjigo ustvarjati nekaj let. Prvi osnutek je sicer napisala med poletnimi počitnicami pred vstopom v tretji letnik Druge gimnazije Maribor, saj je vedela, da jo v tretjem letniku čaka program mednarodne mature in bo za pisanje ostalo malo časa. Tako je knjigi žrtvovala večino družabnih aktivnosti tistega poletja. »Pisala sem od jutra do večera. Sicer sem šla s prijateljicami vmes na morje in se občasno podružila z njimi, a tudi če sem prišla domov ob enih ponoči, sem si rekla – zdaj pa še vsaj ena ura pisanja. To je bila predanost, za katero ne vem, če bi je bila zdaj še sposobna.«

Z enako predanostjo je pristopila k učenju za mednarodno maturo in opravljanju izpita SAT, saj je upala, da ji bo uspelo priti na študij v ZDA – želela je študirati kreativno pisanje na eni boljših ameriških univerz. Toda četudi se je pri izpitih izkazala, njenih točk nazadnje ni bilo dovolj za to, da bi ji pripadla celotna štipendija, strošek študija v ZDA na lastno pest pa bi bil predrag. »Takrat me je to precej potrlo. Ne vem pa, ali bi se še naprej tako intenzivno ukvarjala s tem romanom, če bi pristala v tujini.« Vpisala se je na primerjalno književnost in literarno teorijo ter filozofijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, letos bo končala tretji letnik in diplomirala. Stanuje v študentskem domu, vsak konec tedna pa se z veseljem vrača domov v Gornjo Radgono, saj jo tam poleg družine pričakuje njen ljubljenček, borderski ovčar po imenu Floyd.

Glede na to, da je vmes začela delati tudi v knjigarni Sanje, razmišlja o nadaljevanju študijske poti v založništvu, saj bi rada založniški proces spoznala tudi od znotraj, ne le od zunaj. Kar se tiče knjige, pa so v načrtu še vsaj trije deli. »Idealno bi sago sestavljalo pet delov, a če se tako odločim, lahko zaključim tudi pri četrtem. Trenutno približno vem, kaj se bo zgodilo v vseh, le da je dogajanje še malo megleno,« se nasmehne. »Upam, da bom čez deset let uveljavljena slovenska avtorica z vsaj eno sago pod streho in morda s kakšno novo v razvoju, pa tudi, da bo za ostala področja v mojem življenju, predvsem kariero, poskrbljeno, kajti šele potem lahko v miru pišem. Knjige so ta hip kot moji otroci, čutim, da moram biti samostojna, da bom lahko ustrezno poskrbela zanje.«