Saša Stanišić: Čigav si

+ + + +

Potujen odraščajniški spomin

Podobno kot bosanski rojak in soimenjak Aleksandar Hemon, ki v severnoameriški novi domovini vztrajno in tudi melanholično, včasih s trpkim humorjem koplje po lastni in družinski preteklosti, se muza tudi Saša Stanišić – malo iz zadrege in zaradi občutka manjvrednosti, malo zaradi vzvišenosti nad nerazumevanjem in nepoznavanjem balkanske problematike pri novih sosedih, hkrati prevprašuje in lovi lastno identiteto. Na vprašanje iz naslova – Čigav si –, ki mu ga postavi sorodnik iz izvorne vasi, iz zavičaja, kamor peljejo na obisk dementno babico, začne komplicirati in se izvijati, ne premore enoznačnega odgovora. To ga razkrije; naš si, reče sorodnik. Naš v tem primeru pomeni, da se ne moreš brez pomislekov izraziti, od kod in čigav si, kljub istim priimkom na grobovih zraven imen, ki (mu) ne pomenijo nič.

Saša Stanišić, konec sedemdesetih let v Višegradu rojeni in sredi devetdesetih z družino v Nemčijo, v Heidelberg, prebegli pomembni in nagrajevani nemški pisatelj, v Čigav si nadaljuje asociacijsko pretikanje med časi, kot že v romanu Kako vojak popravi gramofon. Tam je v ospredju bosanska vojna, zdaj njene posledice, kakor se razgrnejo ob srečevanju in spominih na babico, ki dementna poskrbi za osupljive zamenjave in preskoke v času, s katerimi se razkrije, da je tudi Sašev spomin včasih izmišljija.

Zgodba s kačo in očetom in zraven še kaj se pri vnuku in babici kaže kot posledica prikrajajočega spomina, ki iz nezadostnih podatkov kaj prida in se mu tudi marsikaj izmuzne; to sta dva principa fabuliranja, dementni in preoblikovanje po načelih literature, ne zgodovine. Zato se ob smrti glavne junakinje, mišljeno dobesedno, saj babica čudežno obvladuje lokalne mladoletne prestopnike, to pisanje, podloženo s poznavanjem naratologije in pisateljskih trikov, žanrsko razprši – v dražljivo mladinsko čtivo o zalezovanju zmajev in vstopu v kraljestvo mrtvih, v literaturo, ki si izmišljuje v nelagodju pred nepreklicnostjo smrti, v aforistično zgoščevanje družinske zgodovine.

Stanišićevo pisanje je pogosto ogoljeno do anekdote ali vica, ki razkriva njegovo tujstvo ali nepoznavanje situacije, iz te kot da naivne drže poskuša izkopati resnico in jo očistiti lastnih heroičnih dodatkov. Najudarnejši so nesporazumi s hrvaško registrsko tablico v srbski enklavi po vojni, simpatične anekdote o približevanju večincem v Heidelbergu, zavedanje naključja, da je postal pisatelj po milosti imigracijskih uslužbencev … To pisanje, ki je zaradi disperznosti in slabše organizacije gradiva le pogojno roman, je luciden, tudi humoren in včasih trpek vodič skozi življenje migranta. Tega ne zaznamuje le spomin na vojno nasilje, za katero sogovorniki izgubijo koncentracijo po nekaj stavkih, ko odgovarja na njihova vljudnostna vprašanja, temveč tudi občutek sramu zaradi slabega premoženjskega stanja, pohištva s kosovnega odpada, bede stvari. Ob večnem občutku obrobnosti. To se pri Hemonu, Davidu Albahariju in Stanišiću kaže kot plodna gruda za pisateljevanje, za prehajanje med temeljno negotovostjo prej in njenim nadaljevanjem v tujini.