FKA Twigs: Caprisongs

+ + + +

Glasba R & B-outsiderke FKA Twigs je v desetletju po avtoričinem silovitem vzponu postajala čedalje bolj intimna, kompleksna in ambiciozna, a hkrati tudi čedalje bolj robna, eksperimentalna in nedostopna – je pa kljub temu ves čas ohranjala precej pop senzibilnosti in se na (samo)svoj način spogledovala tudi z mainstreamom.

Vrhunec njenih eksperimentalnih prizadevanj je bila plošča MAGDALENE (2019), konceptualna zbirka pestrih, nekoliko baročnih balad, v katerih se je z značilnim falzetom poglabljala v biblični lik Marije Magdalene. Videospoti so bili videti kot visokoproračunski umetniški filmi, koncerti kot predstave izraznega plesa, glasba je vedno bolj zvenela kot spremljava avantgardnih umetniških performansov. FKA Twigs se je vzpostavila kot resna, zbegana umetnica, ki skozi glasbo kanalizira razne notranje stiske in frustracije.

Te so tudi na novem albumu – oziroma mikstejpu, ki ga zlahka obravnavamo kot avtoričino tretjo dolgometražno ploščo – temeljni navdih: Twigs se je pisanja novih skladb lotila med prebolevanjem travmatičnega odnosa z igralcem Shio LaBeoufom, ki naj bi jo bil več let telesno in duševno zlorabljal. Teren je bil torej pripravljen tako, da smo od nove izdaje pričakovali Twigsin najmračnejši, najbolj melodramatičen in srce parajoč projekt doslej, a pevka se je, kot pravi, »naučila bolečino preobraziti v srečo«.

Caprisongs doživlja kot »potovanje nazaj k sebi ob pomoči čudovitih sodelavcev in prijateljev«. Ja, glasbeno prebolevanje čustvene bolečine FKA Twigs je na njenem novem mikstejpu plod kolektivnega truda: izdelek podpisuje kar 22 producentov – med bolj znanimi so Koreless, Mike Dean, Sega Bodega, Arca in celo Warren Ellis, pajdaš Nicka Cava –, mikstejp pa močno zaznamuje tudi bogat nabor gostujočih vokalistov. Med njimi so denimo kanadski neosoul slavček Daniel Caesar, odlični britanski raper gambijskih korenin Pa Salieu, vzpenjajoča se zvezda britanskega podzemlja Shygirl in pop nostalgik The Weeknd.

Plod vseh teh vznemirljivih sodelovanj je Twigsin daleč najbolj dinamičen, živ in neobremenjen, skratka najbolj »pop« izdelek doslej, kar je avtorici uspelo skoraj brez sklepanja kompromisov; to so skladbe, prijazne ne le do množic, ampak tudi do glasbenih sladokuscev. Twigs ohrani avtorsko drznost, s katero si je ustvarila ime, a hkrati zveni, kot da se v studiu dejansko zabava. Žanrsko polje razširi na malo morje podžanrov sodobnega hiphopa in klubske elektronike – od dancehalla prek hyperpopa do trapa –, s čimer sicer žrtvuje kohezivnost celotnega izdelka, vendar se učinkovito razbremeni kompleksov, s katerimi se je zadnja leta potiskala na rob glasbenega zemljevida.