»Od direktorja sem dobila cvek, tako da verjetno ne ustrezam več standardom. Skrajni čas, da grem.«

Zdenka Badovinac je ena od mednarodno najvplivnejših osebnosti, kar jih premore slovenska kultura. Ne bi pretiravali, če bi zapisali, da je najvplivnejša. Vse ključne ljudi iz sveta sodobne umetnosti pozna osebno, govorijo isti jezik, z leti so postali prijatelji. Moderno galerijo, našo osrednjo institucijo za sodobno umetnost, je vodila skoraj tri desetletja – vse do decembra 2020, ko jo je minister Vasko Simoniti po dolgotrajnih kolobocijah, ki so vključevale tudi pravno zelo vprašljiva sredstva, zrušil s položaja. Direktor Moderne galerije je danes ministrov izbranec Aleš Vaupotič. Zdenka Badovinac je ostala v hiši in zadnje leto opravljala delo kustosinje, a pred nekaj dnevi je bila imenovana za direktorico primerljive institucije v sosednji državi. V Zagrebu bo vodila Muzej sodobne umetnosti.

Zdi se, kot da ste iz te zgodbe zdaj vendarle izšli kot zmagovalka. Vsaj kot moralna zmagovalka. 

Zmagovalka je kar težka beseda. Sama sebi sem obljubila, da pri kandidiranju za zagrebški muzej to ne bo moj motiv. Raje sem se vprašala, kje lahko nadaljujem svoje delo, takšno, kot sem ga navajena in sem si ga že pred veliko leti zastavila. Potem ko to v Ljubljani ni bilo več mogoče in se je ponudila možnost v Zagrebu, so me prijatelji od tam začeli nagovarjati, naj oddam kandidaturo. Situacija je bila namreč ravno obratna – tukaj me niso želeli, tam pa so iskali nekoga, ki bi bil drugačen od dosedanje dolgoletne direktorice in bi stvari korenito spremenil.

Iskali so nekoga, s pomočjo katerega bi muzej postal drznejši. Nekoga, ki bi ga bolj zanimale družbeno relevantne teme. 

Tako je. V tem smislu sem pripravila tudi program, kjer sem namenila velik poudarek aktivni vlogi muzeja, predvsem njegovemu povezovanju, strokovnemu in družbenemu. Zagrebški muzej sodobne umetnosti je bil leta 1954, ko je bil ustanovljen, eden prvih muzejev v Evropi, ki je imel v svojem imenu besedo sodoben. Je muzej z zavidanja vredno zgodovino, že od samega začetka je bil zelo napreden, tam so delali najboljši kustosi iz nekdanje Jugoslavije, prostor so ponudili naprednim umetnikom. Naša skupina OHO je v svojem času več razstavljala tam kot v Moderni galeriji v Ljubljani. Tako imajo lepo zbirko povojnih avantgard iz vseh republik. Zato je ta muzej zame zelo zanimiv in pomemben.

Ste bili presenečeni, da ste bili nesporna favoritka?

Presenečena sem bila zlasti nad tem, kako zelo se veselijo mojega prihoda. Pa ne le na Hrvaškem, iz mednarodnega sveta prejemam ogromno res iskrenih, pozitivnih komentarjev in čestitk. Tudi od zelo uglednih akterjev v svetu umetnosti, od velikih »playerjev«, kot sta denimo umetnica Marina Abramović ali pa umetniški direktor londonske Serpentine Gallery Hans Ulrich Obrist.

O vašem imenovanju je poročala celo spletna stran Artforuma, najvplivnejše revije s področja kulture. V zadnjih dveh letih so se razpisali le o treh temah, povezanih s Slovenijo: o smrti svetovno priznanega performerja Ulaya, ki je svoja zadnja leta preživel v Ljubljani, o tem, ko so se slovenski umetniki pridružili protestom proti vladi Janeza Janše, ter o vašem političnem zrušenju s položaja direktorice Moderne galerije in zdaj imenovanju v Zagrebu. 

Ja, to je zanimivo, ker gre za res osrednjo revijo. O imenovanju so pisali tudi drugi ugledni mediji. Mislim, da je to povezano s tem, da so se ljudje iz sveta sodobne umetnosti, ki so spremljali dogajanje zadnjih dveh let, kar malo poistovetili z menoj in mi imenovanje zdaj toliko bolj iskreno privoščijo.

Je tolikšen fokus povezan tudi s tem, da v tujini z zaskrbljenostjo spremljajo, kaj se trenutno dogaja v Sloveniji? Janševa vlada je šla v popolno kulturo vojno, na področju kulture smo bili priča verižnim menjavam direktorjev kulturnih ustanov, ukinjanju javnega sofinanciranja nevladnih organizacij in medijev, ki gojijo kritično misel ... 

Mediji, ki se ukvarjajo s sodobno umetnostjo in spremljajo tudi družbenopolitične razmere po vsem svetu, podobno poročajo denimo o stanju na Poljskem, kjer skoraj vsak dan v imenu »uravnoteženja«, ki mu na Poljskem pravijo »simetrizem«, zrušijo enega direktorja in ga zamenjajo s kom, ki bolj ustreza aktualni politični opciji. Nazadnje so zrušili Hanno Wroblewsko, direktorico galerije Zachęta v Varšavi. V Moderni galeriji smo zaradi Internacionale, konfederacije sedmih muzejev, katere sopobudniki smo bili, veliko sodelovali z Muzejem moderne umetnosti v Varšavi, kjer se prav tako tresejo, kaj se bo zgodilo. Zato si direktorica prizadeva, da bi prešli pod okrilje mesta. Mestne oblasti so v večini primerov namreč naprednejše od državnih, temu primerno tudi boljše skrbijo za sodobno umetnost, ki je družbenokritična. Oblasti na državni ravni pa gre ta umetnost zelo v nos.

»Ob sedanji desni oblasti ne smemo poenostavljati in reči, da imajo vsi njeni predstavniki averzijo do sodobnega. Ker je nimajo vsi. In to se mi zdi še celo nevarnejše od tistega, kar je jasno in eksplicitno nazadnjaško.«

Na slovenskih državnih proslavah se danes časti ljudska umetnost. 

Te proslave so nekaj, česar nismo bili vajeni. To se nam vsem zdi velika regresija v neko v zgodovini zelo oddaljeno stoletje. Moram pa opozoriti – in tudi moji poljski kolegi se strinjajo s to oceno –, da desne oblasti, ki zdaj vodijo Slovenijo in druge vzhodnoevropske države, na področju kulture in umetnosti niso, vsaj ne po formi, tako enoznačno konservativne ter že zelo spretno uporabljajo sodobne termine, žanre, digitalne medije in znanost. Pri tem je močna tudi recimo stranka SD, ki ni bila bistveno boljša od SDS, to moram reči. Ni pošteno, da kritiziramo le SDS.

Verjetno mislite na to, da se je postopek vašega rušenja začel že pod ministrom iz SD Zoranom Pozničem, ki se je, ko se vam je konec leta 2019 iztekel mandat, preprosto odločil, da morate oditi? Simoniti je to potem dokončal. 

Tudi na to mislim. A ne le na to: sam Poznič je nekakšen novomedijski umetnik, dela neke čudaške skulpture, pri tem pa je zelo propagiral povezovanje znanosti in umetnosti, tehnologije in umetnosti. Ampak če pogledate, kaj dela in kaj je iz tega nastalo, on in njemu podobni tehnologije ne postavljajo v neki družbeni ali politični kontekst, ampak se navdušujejo že nad samim dejstvom, da to obstaja in da se s tem lahko igrajo. In to se mi zdi zelo nevarno. Temu na Poljskem na primer rečejo zombi art.

Zato tudi ob sedanji desni oblasti ne smemo poenostavljati in reči, da imajo vsi njeni predstavniki averzijo do sodobnega. Ne gre zgolj za »Blut und Boden«. Znotraj sedanje oblasti so tudi ljudje, ki znajo odmerjati in instrumentalizirati nekatere značilnosti sodobne umetnosti in jih vpakirati v svoje zgodbe tako, kot jim ustreza. In to se mi zdi še celo nevarnejše od tistega, kar je jasno in eksplicitno nazadnjaško. Ker tako nagovarjajo veliko širši krog ljudi kot s tistim, kar je očitno tradicionalistično, nazadnjaško, antifeministično ...

Sami nikoli niste skrivali, da ste do sedanje garniture zelo kritični. Ste progresivni, zanima vas umetnost, ki se odziva na družbeno dogajanje, odkrito ste se udeleževali tudi petkovih protestov. 

Vse to drži, a kot direktorica Moderne galerije sem imela vseeno težave z vsemi ministri ne glede na barvo in stranko. Celo z Jožefom Školčem, ki velja za enega od ministrov z največ posluha za kulturo. Z njim smo celo prijatelji, a v nekem obdobju je padel pod vpliv nekih ljudi, ki niso bili naklonjeni Moderni galeriji ali pa meni osebno, in takrat se je budžet za institucijo drastično zniževal. Imeli smo zelo ostre debate, a Školča moram pohvaliti, ker se je osebno spustil vanje. Podobno kot Andreja Rihter iz SD, ki je bila sprva malo skeptična do ideje novega Muzeja sodobne umetnosti Metelkova (MSUM), ki bi deloval pod našim okriljem, pa je vseeno prišla na okroglo mizo v še neobnovljenem objektu. Cenim, ko ministri ne govorijo samo s pozicije moči in niso samo cinični, kot se dogaja zdaj, ampak pridejo na teren in se pogovarjajo z ljudmi. Andrejo Rihter smo na koncu prepričali.

Potem se je vlada leta 2004 zamenjala, minister za kulturo je postal Vasko Simoniti. Kako sta takrat sodelovala?

V svojem prvem mandatu je podpiral obnovo Moderne galerije in je tudi dal denar zanjo. V času obnove, v katerem smo pisarne za tri leta preselili v Tobačno, pa nam nikoli ni dal denarja, da bi delali program. Zato se je sprožila ta lepa akcija »Gostimo Moderno galerijo«, ki jo je spodbudila Alenka Gregorič in v okviru katere so številni manjši nevladni prostori po Ljubljani gostili naše projekte in jih celo financirali. Ta akcija mora iti v zgodovino – nevladniki so pomagali delovati nam, osrednji nacionalni instituciji.

»Po mojem minister Simoniti dobro ve, da je nacionalno preživet koncept 19. stoletja. On točno ve, da je naloga sodobne umetnosti širša od nacionalnega. Ampak to si je vseeno vzel za svoje poslanstvo.«

Simoniti tudi ni bil naklonjen vašim načrtom za tedaj nastajajoči MSUM. Zakaj? 

Želeli smo, da bi bila tam na ogled naša vzhodnoevropska zbirka Arteast 2000+, ki je pomembna v svetovnem merilu. Je čisto prva muzejska zbirka povojne vzhodnoevropske avantgardne umetnosti. A to ministru ni bilo všeč. Nekoč me je poklical in predlagal, da bi bil MSUM namenjen nečemu drugemu, recimo različnim bienalom. A preden je prišlo do ključnih in usodnih odločitev, je vlada padla in ministrica je postala Majda Širca, ki je našo idejo podprla in rešila muzej.

Kako pa sta sodelovala po marcu 2020, ko se je vrnil na ministrski položaj? Sami ste bili takrat že v. d. direktorice. 

Ob imenovanju sem mu poslala čestitko, ponudila sem tudi svojo pomoč, ker se je takrat ravno začela epidemija. V enem od mejlov sem predlagala javna dela za umetnike, da bi ti ob izpadu dohodka lažje preživeli, a na to nisem dobila odgovora. Potem so se že začele zgodbe glede imenovanja in prostor dialoga se je vse bolj zmanjševal, pritiski pa večali.

Kar tri razpisne postopke so potrebovali, da so vas zrušili. Vmes so prikrajali pravila, posegli so v ustanovitveni akt Moderne galerije in šele tako omogočili imenovanje sedanjega direktorja Aleša Vaupotiča, ki po dotedanjih pravilih pogojev ni izpolnjeval, saj je komparativist, ne umetnostni zgodovinar. 

Sama sem se na vse te razpise seveda prijavljala. In nikoli nisem bila izbrana. Je bilo pa čudno, da sem izpolnjevala vse pogoje, pa so dva razpisa kljub temu razveljavili. Ministrstvo je s tem sporočalo, da nobeden od kandidatov ni ustrezal pogojem, kar seveda ni bilo res. Enako se je zgodilo Matevžu Čeliku Vidmarju, tedanjemu direktorju Muzeja za arhitekturo in oblikovanje. Na enem razpisu je bil celo edini kandidat, pa ni bil izbran, razpis so razveljavili. Intenca je bila torej zelo jasna – da moramo oditi.

Tudi Čelik Vidmar je po zrušenju odšel v tujino, v ekipo, ki pripravlja EPK Temišvar 2023. Kaj pa ta beg možganov izkušenih kulturnih menedžerjev, osredotočenih na mednarodno povezovanje, pomeni za slovensko kulturo? 

Zase lahko povem, da bi raje ostala tukaj. Veliko lažje bi mi bilo. Ampak dobro, mene to delo veseli, zato se mi tudi ni težko na stara leta preseliti v drugo državo. Najraje delam z muzeji, z institucijami, vedno sem jih obravnavala kot celoto, ki jo je treba kurirati. O tem sem veliko pisala in predavala po vsem svetu.

Ta vaš pogled je bil doma kar nekako ne dovolj razumljen, v tujini pa ga izjemno cenijo. V utemeljitvi ugledne mednarodne nagrade, ki nosi ime po vašem pokojnem sodelavcu Igorju Zabelu in ste jo leta 2020 prejeli kot prvi iz Slovenije, piše, da ste Moderno galerijo z inovativnimi pristopi »razvili v eno najnaprednejših, kritičnih in referenčnih umetnostnih institucij na svetu«. 

Tudi Claire Bishop je v knjigi Radical Museology pisala o treh po njenem mnenju najbolj naprednih muzejih ne samo v Evropi, temveč širše – po njenem so to Reina Sofía v Madridu, Van Abbemuseum v Eindhovnu in Moderna galerija v Ljubljani. Pomembni pisci, kustosi in ustvarjalci javnega mnenja ne gledajo več le na to, kdo je v središču, denimo v New Yorku ali Parizu. Svet je postal dosti večji in danes se zelo spremljajo tudi impulzi, ki prihajajo iz nepričakovanih prostorov, nekoč smo temu rekli z margine.

Saj na neki način je še vedno tako, vendar lahko danes hkrati govorimo tudi o neki novi provincializaciji teh prostorov. Ta prihaja z oblastmi, ki stavijo na tradicijo, ki jih ne zanima pretočnost, ne zanimajo jih mnenja strokovnjakov niti mnenja širšega sveta. 

Če to zožim na dogajanje v Sloveniji in še zlasti na kadrovanje v kulturnih institucijah, kjer so ljudi z neko strokovno pozicijo večinoma zamenjali s takšnimi z bistveno manj referencami – moje reference jih niso prav nič zanimale. Če bi jih na ministrstvu za kulturo vprašali, ali vedo, s čim sem se sama vsa ta leta ukvarjala, me prav zanima, kako bi to artikulirali. Vprašanje, ali bi moje dosežke sploh znali našteti.

»Mnoge razstave so bile absolutne širše od tega, kar so mi očitali. A v Sloveniji je pač tako, da ko enkrat nekdo omeni neko kritično idejo, jo drugi kar ponavljajo, ne da bi to zares kritično reflektirali.«

Se vam zdi, da doma tudi sicer ni bilo dovolj zavedanja o tem, kakšen status je Moderni galeriji in vam osebno uspelo pridobiti v mednarodnem pogledu? Deležni ste bili najrazličnejših kritik. Nekateri umetniki so se čutili zapostavljene, odrinjene. Zadnja leta so vam očitali, da se položaja preveč oklepate, da ste na njem predolgo. 

Zdi se mi logično, da obstaja distanca do ljudi na vodilnih položajih. Če bi vsi pričakovali, da bodo naše delo samo hvaljeno, spoštovano in nagrajevano, bi bilo bolje, da bi odnehali na samem začetku. Direktor mora vedeti, kaj ga čaka, in kritike vzeti v zakup. Vendar pa mislim, da se je v vseh ključnih trenutkih in še zlasti v zadnjih dveh letih pokazalo, vsaj jaz sem tako čutila, da me je najbolj agilna, aktivna domača umetniško-intelektualna scena podpirala in je tudi spoštovala to, kar sem delala. Veste, brez te podpore sploh ne bi kandidirala. Prav tako ne bi kandidirala, če ne bi imela podpore sodelavcev.

Pa ste se s svojimi kritiki kdaj tudi strinjali? 

Napačno bi bilo misliti, da sem v vseh teh letih predstavljala samo družbenokritične umetnike. Moderno galerijo+MSUM je treba gledati kot celoto, program smo snovali skupaj z drugi kustosi in vsa ta paleta retrospektiv velikih slovenskih modernistov, pregledne razstave od 90. let naprej, razstave abstraktnega slikarstva, klasičnih avantgard skozi posamezna desetletja, različne monografske razstave sodobne umetnosti, recimo razstav del Metke Kraševec ali pa Zorana Mušiča ... vse te razstave in še mnoge, mnoge druge so bile absolutno širše od tega, kar so mi očitali. A v Sloveniji je pač tako, da ko enkrat kdo omeni neko kritično idejo, jo drugi kar ponavljajo, ne da bi to zares kritično reflektirali. In če je bila res težava v dolžini mojega mandata – eden mojih predhodnikov, Zoran Kržišnik, je bil na položaju še bistveno dlje, kar 40 let.

Ugledni tuji mediji med vašimi najpomembnejšimi dosežki vedno opozorijo na razstavo Body and the East iz leta 1998, ki je bila pionirsko delo, saj je čisto prva na eni razstavi povezala umetnike iz vse Vzhodne Evrope, in muzejsko zbirko Arteast 2000+, ki je nastala iz tega projekta. Je to vaša ključna zapuščina?

Ta dva projekta sta to zagotovo. Pomembno je tudi, da smo sodelovali pri nastajanju bodočega muzeja v Sarajevu, ki ga zdaj lahko označimo kot muzej solidarnosti in je glede na tamkajšnje razmere žal obtičal v depojih. Pomembno je, da smo leta 2011 odprli MSUM. Še pred uradnim odprtjem so si muzej prišli ogledat predstavniki Mednarodnega odbora za muzeje in zbirke moderne umetnosti (CIMAM), ki sem mu predsedovala tri leta. Leta 2010 sem bila tudi ena od soustanoviteljic konfederacije sedmih evropskih muzejev Internacionala, ki jo danes ves svet gleda kot drugačen, času bolj primeren način medinstitucionalnega sodelovanja na mednarodni ravni. Od razstav pa NSK od Kapitala do kapitala ...

To razstavo je v Ljubljani, Madridu, Eindhovnu in Moskvi videlo kar pol milijona obiskovalcev, od tega samo v madridski Reini Sofíi tristo tisoč. To je za slovenske razmere nepredstavljivo. Toliko prebivalcev ima Ljubljana. 

Res je. To kaže, kako pomembna je bila ta razstava in kako pomemben je ta kolektiv ne le za naš, temveč za mednarodni prostor. Velikokrat so mi očitali, da forsiram NSK. Po mojem pa sem se še premalo ukvarjala z njim, saj je v zbirki Moderne galerije zastopanih le malo del posameznih skupin NSK. Boste videli, na koncu se bo zgodil paradoks, da mi bo čez dvajset let kdo očital, da sem se premalo ukvarjala z njim. Sicer pa sem ponosna tudi na razstavo Mesta trajnosti v berlinskem muzeju Hamburger Bahnhof, ki je bila del velikega projekta Hello World, in seveda na lansko razstavo v Rimu.

Slednjo ste kurirali v osrednjem italijanskem muzeju za sodobno umetnost MAXXI. To je velik muzej, eden najpomembnejših na svetu. Sta se z umetniškim vodjo Houjem Hanrujem poznala že prej? Vas je preprosto poklical in rekel, Zdenka, imam nalogo zate? 

Ja, res je bilo približno tako. (Smeh) Seveda se poznava, Hou Hanru je kustos, ki je v začetku 90. let kot umetnik prišel iz Kitajske v Pariz in se je neverjetno hitro naučil vseh jezikov in kar naenkrat postal eden od globalnih playerjev. Takrat, v 90. letih, smo se z mojo generacijo kustosov precej družili in del te družbe je bil tudi Hou Hanru. Potem smo večkrat tudi sodelovali.

Teh srečanj je bilo veliko, v začetku 90. let sem na neki konferenci v Malmu denimo spoznala tudi Haralda Szeemanna, ki je bil najbolj legendarna in prelomna kuratorska figura 20. stoletja. Zaštekala sva se in povabila sem ga v Ljubljano, kamor se je potem večkrat vrnil. V Moderni galeriji je konec 90. let naredil razstavo Epicenter Ljubljana in bil eden od svetovalcev za našo mednarodno zbirko Arteast 2000+. Zelo dobra prijatelja sva bila. Ko bom zelo stara, bom imela kaj pisati. (Smeh)

V MAXXI so vas povabili, da bi tam pripravili veliko razstavo sodobnih umetnikov z območja nekdanje Jugoslavije.

Ja, Hou Hanru je predlagal, da bi naredila razstavo sodobne umetnosti iz naše regije. Moje prvo vodilo je bilo, da regije ne smemo prikazati kot eksotične, zato sem si naložila, da se domislim koncepta, ki bo univerzalen. In takšna tema se mi je zdelo herojstvo. Zanimalo me je, ali je herojstvo že passé ali pa smo vseeno še pripravljeni umreti za kakšno stvar, ki je večja od nas samih. To je bila priložnost za razmislek o herojskih dejanjih skozi našo lokalno zgodovino, od partizanov naprej, pa tudi o tem, kaj je danes večje od nas – to je kapital, ki nas popolnoma pasivizira in zasužnjuje. Vprašanje, ki ga razstava sproža, je, kako stvari spet vzeti v svoje roke. Razstava ponudi odgovor, da je to mogoče skozi družbo solidarnosti.

Zakaj je slovenski veleposlanik v Rimu, torej predstavnik vlade, to razstavo še pred odprtjem razglasil za projugoslovansko in »v posmeh 30. obletnici osamosvojitve«?

Besede iz depeše, ki jo je razkrila Mladina, so me res zelo presenetile. To je bila kruta lekcija – da res ni pomembno, kaj narediš, pa boš vseeno oblaten. In to v času, ko se napredne države, ki so odprte do drugih narodnosti, prav trudijo, da ne bi padle v nacionalistične pasti. Pri nas pa je pod sedanjo oblastjo očitna ideja, da se dela na neki čudni promociji nacionalnega, ki je preživet koncept iz 19. stoletja. Tisti, ki se ukvarjajo s kulturo, umetnostjo, humanistiko, to seveda vedo. Po moje to dobro ve tudi minister Simoniti. On točno ve, da je naloga sodobne umetnosti širša od nacionalnega. Ampak to si je vseeno vzel za svoje poslanstvo.

A zakaj vendar bi se sramovali regije, del katere smo? 

Zavračanje vsega, povezanega s to regijo, ni le nacionalistična pozicija, temveč tudi provincialna; to je to, kar sem načela že prej. Da se vedno obračaš na Zahod, k temu velikemu svetu, kot neki obljubljeni deželi – saj to smo že vzeli v času socializma, ko nismo mogli toliko sodelovati z Zahodom, in ta je obveljal za neko projekcijsko platno vsega tega, česar tukaj nismo imeli. Vsega, kar je bilo na Balkanu, pa smo se želeli čim prej znebiti. Ta impulz je verjetno še vedno prisoten. A vzvišena drža do balkanske kulture je vredna vse kritike. Zgodovinsko dejstvo je, da smo tudi sami del te zgodbe. Da imamo dolgo skupno zgodovino.

Razstava iz MAXXI-ja bi morala že septembra lani gostovati v Moderni galeriji, a je bil prenos nato odpovedan. Z direktorjem Vaupotičem imata vsak svojo razlago, zakaj je do tega prišlo. Kaj pa odpoved razstave iz velikega muzeja pomeni za ugled Moderne galerije? 

Res je, razstave žal ne bo. V zadnjih dveh letih je bilo več zgodb, pa ne le v naši hiši, ki so imele vse isti imenovalec. Vse so bile povezane s prostorom nekdanje Jugoslavije, z emancipatornimi tradicijami, z družbenostjo ali jasno pozicioniranostjo do problemov aktualnega sveta – in vsi ti projekti so zaradi takšnih ali drugačnih razlogov dobili minus. Ali niso bili realizirani ali se je z njimi zgodilo kaj drugega.

Mislim, da je ugled Moderne galerije že prizadet. Ne le zato, ker gostovanja razstave iz MAXXI-ja ne bo, tudi zaradi drugih stvari, ki so se zgodile v zadnjih dveh letih. To me seveda skrbi in žal mi je, da zaradi tega že trpi tudi delo mojih kolegov. Vseeno pa upam, da to stanje ne bo dolgo trajalo. Moderna galerija si svojimi zbirkami, arhivi, ljudmi in znanjem vsekakor zasluži vidno mesto v mednarodnem svetu.

»Boste videli, na koncu se bo zgodil paradoks, da mi bo čez dvajset let kdo očital, da sem se še premalo ukvarjala s fenomenom NSK.«

Kultura bi bila danes že brez udarcev Janševe vlade v težkem položaju. V pandemiji je eden najbolj prizadetih sektorjev, a pri nas se s tem sploh ne ukvarjamo. V številnih drugih državah so zelo proaktivni – na Švedskem so rekordni proračun namenili denimo za odkupe sodobnih vizualnih umetnin, da bi njihovi avtorji lažje preživeli. 

Pa v Nemčiji, povsod so to dali v ospredje.

Tudi Slovenija ima rekorden proračun za kulturo, a živi umetnosti do javnih sredstev še nikoli ni bilo tako težko priti kot ravno zdaj. 

Ne, mi gremo v povsem drugo smer. To, da je budžet za sofinanciranje nevladnih organizacij sredi pandemije manjši kot pred njo in da od financiranja preprosto odrežeš tako pomembne akterje na sceni, kot sta Maska in Glej, je škandalozno. Zelo očitno je, da gre za kaznovanje tistih, ki si upajo biti kritični do tega, kar se zdaj pri nas dogaja. Podobno je bilo pri nameri, da bi čez noč deložirali nevladnike iz prostorov na Metelkovi 6. Zelo sporno se mi zdi tudi, da je med številnimi vidnimi nevladniki, ki so jim zavrnili sofinanciranje, skupina Laibach – glasbena industrija v času pandemije zelo trpi, a tukaj ni nobenega posluha za to, da bi enemu najpomembnejših slovenskih izvoznih artiklov zadnjih 40 let pomagali preživeti krizo. To se mi zdi samomor kulture.

Razmere so bile še pred Simonitijem in pandemijo skrb zbujajoče, a nihče ni prav zares zagrizel v sam kulturni sistem, ki je problematičen, nevzdržen. 

Ja, to ugotavljamo že vrsto ministrskih mandatov. Saj nekateri izmed ministrov so se zavedali, kako pomembno bi bilo sektor modernizirati. Da bi se kdo resno lotil reforme kulturne politike, tega pa nikoli nismo dočakali. Pišejo se le nacionalni programi, a to je le neki papir, ki v resnici še nikoli ni sam po sebi nič prinesel.

Se strinjate, da je ena največjih težav že sam status kulturnih delavcev? Ti so večinoma samozaposleni, a ta rešitev jih vse bolj tlači pod prag revščine. 

Seveda, prekarno delo je najbolj na udaru. Zato je toliko bolj nedopustno, da se samozaposlenim in nevladnim organizacijam ne pride nasproti, sploh zdaj, sredi pandemije. Tudi institucije so delale v zelo različnih razmerah, a trenutno jim je oblast naklonjena. Lansko leto so dobile celo rekordne zneske. Upam le, da bomo nekoč videli tudi kakšne rezultate tega enormnega povečanja proračunov.

So vam kot izkušeni kulturni menedžerki kdaj ponudili mesto ministrice za kulturo? 

Hm, ne tako eksplicitno.

»Mislim, da je ugled Moderne galerije že prizadet. Ne le zato, ker gostovanja razstave iz MaXXi-ja ne bo, tudi zaradi drugih stvari, ki so se zgodile v zadnjih dveh letih. Vseeno pa upam, da to stanje ne bo dolgo trajalo.«

Kaj pa, če bi vam ga ponudili v prihodnosti? Bi ga sprejeli? 

Odvisno, kdo bi ga ponudil.

Zdaj tako ali tako odhajate v Zagreb. 

Res je in čaka me veliko dela. Pričakovanja so zelo visoka, razmere za delo pa niso idealne. Boriti se bomo morali za sredstva od zunaj, na novo postaviti muzejsko zbirko, pripraviti razstave svetovno znanih hrvaških umetnikov, ki še niso dočakali svojih retrospektiv, denimo Sanje Iveković, Gorana Trbuljaka, Davida Maljkovića, čaka nas vzpostavitev sodelovanja z različnimi skupnostmi. Za začetek pa se bi se rada srečala z vsemi temi akterji in seveda z zaposlenimi v muzeju.

V Zagrebu ne boste edina direktorica iz Slovenije. Hrvaško narodno gledališče (HNK) že nekaj časa vodi Ivica Buljan, ki je prav toliko slovenski kot hrvaški gledališki ustvarjalec. 

Res je, a tudi v Avstriji je zdaj kar nekaj direktorjev iz naše regije, v Burgtheatru in Kunsthalle na Dunaju, kakšno imenovanje se tudi še obeta. Si pa sama tudi iz Zagreba želim sodelovanja z Ljubljano. Del mojega programa je regijska povezanost in absolutno želim ohraniti stik z Ljubljano.

Tudi z Moderno galerijo? 

Jaz že, še zlasti s kustosi, s katerimi sem pri različnih projektih sodelovala vrsto let in jih bom zdaj resnično pogrešala, saj gre za vrhunske strokovnjake. Sicer sem pa ta teden na letnem ocenjevanju od direktorja dobila cvek, tako da verjetno niti ne ustrezam več standardom. Skrajni čas, da grem. (Smeh)