»To je abolicija za ljudi s političnega vrha«

Vladni poslanci so pretekli teden v odboru za pravosodje potrdili predlog zakona, ki tako skrajšuje zastaralne roke v kazenskih postopkih, da onemogoča kazenski pregon gospodarskega kriminala, korupcije, zlorab položaja in drugih zapletenih oblik kriminala. Še več, s trenutkom uveljavitve zakona bi se ustavila velika večina odprtih kazenskih postopkov, tudi postopek zoper premiera Janeza Janšo v zadevi Trenta. O razlogih, namenih in učinkih nove zakonodaje smo se pogovarjali z Boštjanom Valenčičem, tožilcem specializiranega državnega tožilstva in predsednikom Društva državnih tožilcev Slovenije.

Zakaj preiskovanje in pregon, policijsko in tožilsko delo v zadevah gospodarskega kriminala, korupcije, zlorab položaja terjajo svoj čas? 

Pri gospodarskem kriminalu in korupciji že predkazenski postopek po navadi traja dlje. Navadno so gospodarska kazniva dejanja kompleksni dogodki in so zato tudi obravnavani dejanski stanovi kompleksni. Za preiskovanje pa je potreben čas. Treba je zbrati listinske dokaze, pridobiti podatke o transakcijah na bančnih računih, pogosto tudi dokaze iz tujine. Nato je treba vse te zbrane podatke analizirati in spisati kazensko ovadbo. Ko je ta spisana, jo mora tožilec, spet zaradi kompleksnih dejanskih stanov in zapletenih pravnih vprašanj, natančno preučiti in na koncu sestaviti tožilski akt. Vsa ta preiskovalna dejanja terjajo čas, vanj sodi tudi ustrezen razmislek o tem, kaj je pravzaprav kaznivo in v kateri smeri bo v nadaljevanju potekal morebitni kazenski postopek.

Omenjate razmislek, kaj je kaznivo in kaj ne. Razlogi za to so verjetno tudi v tem, da je področje preiskovanja gospodarskega kriminala v Sloveniji dejansko skorajda še v povojih?

Gospodarstveniki večkrat hodijo po robu. Včasih ta rob prekoračijo, včasih pač ne. Mi pa šele ugotavljamo, katere prakse dejansko izpolnjujejo znake kaznivega dejanja. Tako je tudi zato, ker nimamo sodne prakse in tradicije preiskovanja teh deliktov, kakršno imajo na primer tožilci v »zahodnem« svetu, saj smo živeli v neki drugi politični ureditvi. Zaradi tega šele odkrivamo, kaj je kaznivo in kaj ni. Za to sta potrebna čas in volja, da pridemo do odgovorov, kaj sodišča prepoznavajo kot kazniva dejanja in kaj ne. Pestrost dejanskih stanj, ki se pojavljajo od leta 1990, terja čas, da se zgradi sodna praksa in da bomo čez pet, deset let imeli na voljo dovolj odgovorov na vprašanja, kaj je in kaj ni kaznivo. Za zdaj še nismo na tej točki.

Nekaj časa je bila težava tožilstva tudi v tem, da ni imelo dovolj usposobljenih kadrov za razumevanje gospodarske, finančne, bančne kriminalitete. 

Pred leti je imelo tožilstvo res opraviti z eksodusom strokovnjakov s področja gospodarskega kazenskega prava, ki so prešli bodisi med sodnike bodisi med odvetnike. Tedaj je bilo pomanjkanje kadra očitno, a vse odtlej si dejavno prizadevamo, da se kader ustrezno izobrazi tudi na tem področju. Temu so namenjena številna izobraževanja.

Dandanašnji na tožilstvu po mojem mnenju nimamo več te težave. Je pa to povezano s tistim, o čemer sem govoril prej. Pestrost dejanskih stanov, torej različnost načinov storitve kaznivih dejanj na področju gospodarskega kriminala je tako velika in tako razbohotena, da sta nujna tudi pogled nazaj in analiza, da se bomo v podobnih primerih v prihodnje lahko ustrezneje odzivali. Ko smo preiskovali prvi primer menedžerskega prevzema, šlo je za zadevo BTC leta 2007, se je recimo šele začela orati ledina na področju takšnih kaznivih dejanj. Danes imamo glede tega že vzpostavljeno sodno prakso in jo lahko uporabljamo v vseh podobnih primerih.

Predlagatelji skrajšanja zastaralnih rokov pravijo, da je njihov namen pospešiti preiskovanje zapletenih oblik kriminala, tožilstvo prisiliti k večji učinkovitosti. Ampak za trajanje kazenskih postopkov so pogosto soodgovorni tudi obdolženci z zavlačevanjem, mar ne?

Seveda. Skrajševanje rokov za kazenski pregon nikoli ne more biti dobra rešitev za to, da se tožilci spodbudijo h kakovostnejšemu delu. Če hočemo imeti učinkovit kazenski postopek, je treba odpraviti druge procesne ovire, ne pa skrajševati roke. Res je, kar pravite, da prihaja do zavlačevanja, a to ni bistveni problem kazenskega postopka. Če hočemo imeti dober in tudi pošten kazenski postopek, je treba dati organom odkrivanja in pregona na voljo dovolj časa, da pripravijo kakovostne akte, da se opredelijo do vseh vidikov izvršenega kaznivega dejanja, tudi do ugovorov obdolžencev. Če tega časa ni, do pravičnih rešitev v teh postopkih ne bomo prišli. Vse to skrajšati na zgolj dve leti je pravno diletantstvo. Predlagatelj take zakonske novele ne razume kompleksnosti in vsebine kazenskih postopkov na področju gospodarskega kriminala, korupcije in tudi drugih hujših kaznivih dejanj.

Pravi namen zakonodajalca bi moral biti odpravljanje težav, ki jih ima organ pregona, ne poglabljanje teh.

Vas je takšno skrajšanje zastaralnih rokov presenetilo? 

Seveda me je. Vsako tako ravnanje, v tem primeru celo ravnanje zakonodajalca, je negativno presenečenje. Če nekaj ni narejeno z namenom, da se izboljša delo organov odkrivanja ali pregona, potem je to skrajno nenavadno. Še vedno verjamem, da je naloga vlade in državnega zbora, da si prizadevata za izboljšanje razmer v državi, v tem primeru za boljše razmere za preiskovanje gospodarskega kriminala, ne da se te razmere poslabšujejo.

Pravite, da za tokratnim skrajševanjem zastaralnih rokov ne more biti dobrih namenov?

Konkretnih namenov predlagateljev zakonodajne spremembe ne poznam. Glede na to, da se niso posvetovali niti s predstavniki stroke niti s predstavniki sodne prakse in da se na opozorila pravne teorije in prakse ne odzivajo in ne umaknejo zakona, se o pravih namenih, ki so onkraj tistih, ki jih javno izpričujejo, sploh ne morem opredeljevati. Od odgovornega zakonodajalca bi pričakoval zakonske spremembe, ki bi temeljile na strokovnih predlogih in znanstvenih analizah, ne pa nasprotno. Pravi namen zakonodajalca bi moral biti odpravljanje težav, ki jih ima organ pregona, ne poglabljanje teh. To je nasprotje temu, za kar je zakonodajalec pravzaprav postavljen. Zato se resno sprašujem o legitimnih namenih predlagateljev te novele.

Nekateri trdijo, da je glavni ali edini namen te spremembe zakona predvsem, da bi v trenutku uveljavitve zastarale številne odprte zadeve gospodarske kriminalitete. 

Tega ne morem komentirati. Dejstvo pa je, da bi zastarala velika večina zadev, ki jih obravnavajo specializirano državno tožilstvo, pa tudi gospodarski oddelki ljubljanskega in drugih okrožnih državnih tožilstev. Gre za ogromno količino zadev, ne samo s področja gospodarske kriminalitete, pač pa tudi drugih kaznivih dejanj, recimo krvnih deliktov, kaznivih dejanj s področja trgovine z drogami in belim blagom, goljufij, velikih tatvin, ropov in podobno. Namreč, določen je dvoletni rok, v katerem mora tožilec začeti kazenski postopek, vložiti zahtevo za preiskavo in ta mora biti tudi uvedena.

Poleg tega bi večina teh kazenskih postopkov morala biti zaključena s pravnomočno sodbo v petih letih, to pa je nemogoče.

Naj še enkrat ponovimo, ker se zdi neverjetno. Domnevni storilci kaznivih dejanj gospodarske kriminalitete, ki so zdaj v postopkih, in med njimi je tudi premier Janez Janša, bodo z uveljavitvijo zakonodaje rešeni tega bremena? 

Seveda. Brez dvoma. Tako bo z veliko večino osumljencev, obdolžencev in obtožencev, glede katerih se postopki še niso pravnomočno končali. Pa najsi gre za postopke, ki so povezani z ljudmi s političnega vrha ali ne. Gre za nekakšno vsesplošno abolicijo.

Ki pa ne bo doletela ljudi z roba, storilcev blažjih kaznivih dejanj? 

Ne, abolicije za te ljudi po večini ne bo, saj gre za kazniva dejanja, glede katerih so postopki bistveno hitrejši.

Gospodarstveniki večkrat hodijo po robu. Včasih ta rob prekoračijo, včasih pač ne. Mi pa šele ugotavljamo, katere so prakse, ki dejansko izpolnjujejo znake kaznivega dejanja.

Če bi bil zakon sprejet, se napoveduje referendum. Verjetno boste uveljavitev zakonodaje poskušali preprečiti tudi na tožilstvu? 

Še vedno upamo, da predlog zakona ne bo dan na dnevni red ali da ne bo izglasovan. Opozarjamo na to, da je tak predlog škodljiv, in če bo vendarle izglasovan, upamo na veto državnega sveta. Če se ne bo zgodilo nič od tega, pa se strinjamo, da bi zakon moral na referendum in tudi v presojo na ustavnem sodišču.

Prepogosto se dogaja, da morajo ljudje na referendumu ali pa ustavno sodišče preprečiti uveljavitev škodljivih zakonov, ki prihajajo iz državnega zbora, mar ne? 

Res je. A ustavno sodišče je pač zadnji branik ustavnosti in zakonitosti v državi in dobro je, da je tako.

Toda na ustavnem sodišču je veliko odvisno od poimenske sestave sodnikov. 

Še vedno verjamem, da so ustavni sodniki v prvi vrsti vrhunski pravni strokovnjaki in bi ob neustavnosti zakona odločili skladno s stroko.