Na slepo, na pamet

Janko Lorenci

4. 2. 2022  |  Mladina 5  |  Kolumna

V ozadju vsakodnevnih škandalov, zlorab in surovosti Janševa vlada pospešeno utira pot naši drugi nuklearki, ki bi jo tako kot prvo postavili Američani, čeprav ti grdo zaostajajo za dosežki ruskih, kitajskih in korejskih ponudnikov.

Končna odločitev – nuklearka da ali ne – bo vplivala na našo prihodnost – politično, ekonomsko, ekološko. Na vprašanje, ali je dodatna jedrska elektrarna potrebna ali ne, pa ni mogoče odgovoriti na pamet, kot to počne zdajšnja vlada. Res si nekaj držav na veliko pomaga z jedrsko energijo, saj je trajen, zanesljiv in do segrevanja ozračja dokaj prijazen energetski vir, čeprav ne zelen, za kar ga hoče razglasiti evropska komisija. A nuklearke imajo tudi očitne minuse: drage so kot poper, nobena ni absolutno varna (glej Černobil, Fukušimo …), radioaktivni odpadki ostajajo nerešena težava … Poglavitni novejši argument zagovornikov nukleark se glasi: v sili vrag muhe žre. Ta sila je naglo napredujoča podnebna kriza, ki naj bi jo ublažili z jedrsko energijo. Toda nukleark ni mogoče zgraditi v neomejenem številu, zlasti pa ne čez noč.

Jedrska elektrarna št. 2 bi Sloveniji prinesla vrsto posledic. Prvič, stala bi ogromne denarje, od sedem do deset milijard evrov (slab enoletni proračun). Ta denar bi seveda manjkal drugje. Drugič, tak projekt bi zavrl zeleni zasuk z rabo obnovljivih energij in varčevanjem. Tretjič, povečal bi našo odvisnost (uvoz jedrskega goriva) od zunanjega okolja, ki pa je čedalje bolj nestabilno in nepredvidljivo. Četrtič, z nuklearko bi znova uvozili tujo pamet in tehnologijo, namesto da bi razvijali svoje znanje in vire. Nakup bi bil svojevrsten ekvivalent razprodaje državnega premoženja tujcem. Petič – kam z jedrskimi odpadki?

Predvsem pa bi druga nuklearka lahko začela delovati kvečjemu čez kak ducat let. Torej bi zamudili roke za ekološke zaveze, ki nam jih nalaga EU, obenem pa, sposobni kvečjemu za en hud napor hkrati, opustili druge korake za zeleni preboj. Možnosti zanj (sončne elektrarne itd.) so realne, a katastrofalno zanemarjene.

Večina energetskih in okoljskih strokovnjakov misli, da bi lahko s premišljeno razvojno in ekološko politiko pravočasno zaprli Teš, se odrekli nuklearki, z obnovljivimi viri in pametnim varčevanjem na različnih področjih pa vendarle dosegli zadovoljiv ekološki premik.

Toda politika slepo rine naprej z nuklearko in producira izvršena dejstva, ki silijo v nadaljevanje začetega. Tako hočeš nočeš ustvarja teren za jedrsko inačico Teša, nacionalne sramote par excellence.

Taka neodgovornost je za našo politiko značilna. Vse počne kratkoročno, na pamet ali s stranskimi nameni. Slovenijo je postopoma spremenila v družbo, ki – drugače kot v socializmu – ne zna več resno načrtovati svoje prihodnosti. Zato so veliki projekti, ki obsegajo več vladnih mandatov, praviloma neuresničljivi, zgrešeni ali invalidni (energetika, stanovanja, železnice …). Hkrati pa v velike projekte – tudi nuklearko – sili, ker so zanjo pogosto najpreprostejša in najudobnejša, čeprav draga in tvegana rešitev.

Nuklearka ima jasno alternativo – obnovljive vire. A ta rešitev predpostavlja množico hkratnih drobnih ukrepov na zelo različnih področjih, to pa zahteva povsem drugačno držo in ravnanje politike – resno okoljsko in razvojno strategijo, usklajevanje med panogami in strankami, pogled onstran tekočega mandata in tudi skrb za zaupanje prebivalstva.

Politika se z jedrsko elektrarno spogleduje že dolgo, zanjo se je zavzel tudi Šarec, a samo v besedah. Janševa vlada ustvarja dejstva. Njeno forsiranje druge nuklearke ima vse opisane značilnosti in motive, vendar tudi svoje posebnosti. Ena je, po Janševem navijanju za Trumpa in neumni žalitvi Bidna, krpanje odnosov z Ameriko (elektrarno bi gradil Westinghouse). Druga sodi v poglavje veličastnih projektov, ki jih na papirju sprejema ta oblast, v tegobno izvajanje pa zapusti drugim. Tretjo specifiko omenja ugledni energetik dr. Novak v nedavnem intervjuju za Mladino: Slovenija z zelenim preobratom hudo zamuja, termoelektrarno bo morala zapreti in oblast hoče zdaj spraviti državo v energetsko-ekološko brezupen položaj, v katerem bi nova jedrska elektrarna postala edini izhod. Nuklearka pa je za Janšo dobra zato, ker pomeni centralizirano oskrbo z elektriko in daje oblasti dodaten vzvod moči, alternative z množico lokalnih obnovljivih virov pa ta centralni sistem in nadzor rušijo.

Novakova razlaga se odlično ujema z avtoritarnostjo in makiavelizmom vrha SDS. A ne glede na različne motive grozi, da bo sedanja oblast jedrski projekt zrinila tako daleč, da ga bo morala nova vlada hočeš nočeš nadaljevati.

To je še en razlog za Janševo slovo od oblasti. Nova oblast bo zanesljivo bolj demokratična, toda olajšanje, ki bo sledilo sedanjemu mučnemu, streznitvenemu mandatu bo morala napolniti z ustrezno vsebino. Ena izmed prioritet vsake kolikor toliko razsvetljene oblasti v tem naglo kopnečem času pred polnim izbruhom podnebne krize je temeljita preureditev energetsko-okoljskega razvoja, v tem okviru pa tudi odločitev o jedrski dilemi.

Odnos leve sredine do nje je nejasen. Golob, morda prvi kandidat za novega premiera, je za nuklearko, a le pogojno. Prava pot pa se zdi zgolj ena: najprej brez odlašanja temeljita strokovno-politična razprava o dilemi, nato odločitev, nato referendum, ki mu je treba vrniti polno veljavo. Tudi če bi padla manj verjetna in po vsem sodeč zgrešena odločitev za nuklearko, bi bilo treba pri priči sprožiti obsežen program gradnje sončnih elektrarn, vetrnic, varčevanja vseh vrst … Krvavo zares gre – časa zmanjkuje, Slovenija pa spada med energijsko potratne in podnebno bolj ogrožene evropske države. Prihodnost vsake skupnosti je najbolj odvisna od tega, kako bo pripravljena na polno ekokrizo. Ozkogledi amaterji in egoti na oblasti nam kvarijo sedanjost in kradejo prihodnost.