Velika svoboda

za

Poljub represije.

Na začetku gledamo filmček, ki so ga skrivaj posneli na nekem nemškem javnem stranišču: Hans Hoffman (Franz Rogowski), brkati moški srednjih let, se tam seksualno srečuje in zapleta z različnimi moškimi – včasih analno, včasih oralno, včasih pasivno, včasih aktivno. Toda vedno konsenzualno. A ne ve, da ga policija snema. In kot se izkaže, filmček gledajo na sodišču, ki ga potem strogo kaznuje – 24 mesecev ječe (brez možnosti pogojnega izpusta). Piše se leto 1968, čas revolta, kontrakulture in seksualne revolucije, toda Hans zaradi svoje homoseksualnosti pristane med morilci, roparji in drugimi kriminalci – v Nemčiji namreč še zmeraj velja člen 175, ki so ga uvedli leta 1871 in ki so ga z neizmerno vnemo uveljavljali predvsem nacisti. Kar je izkusil tudi Hans – nacisti so ga med vojno poslali v koncentracijsko taborišče. Tudi »žigosali« so ga. Ironija je v tem, da ga po istem členu zaprejo tako nacisti kot antinacisti.

Homofobija, ki bi morala po II. svetovni vojni izginiti skupaj z nacizmom in antisemitizmom, je preživela – kot nekaj normalnega. Ko so po vojni ponovno normalizirali in legitimirali homofobijo, je bilo tako, kot bi ponovno normalizirali in legitimirali antisemitizem. Nova ironija: krutost povojnega represivnega sistema je tako brezdušna in brezčutna, da lahko Hans v ljubezni in seksu najbolj varno uživa prav v ječi. Tu je manj ogrožen kot zunaj, na svobodi. In tu doživlja lepše trenutke kot zunaj, med rubini in smaragdi. Le izdelati mora skrivne komunikacijske kanale – in poskrbeti, da se v isti celici znajde z moškim svojih sanj. Le ječo mora preleviti v ljubezenski diskurz. Ljubezen pač terja živ smisel za režijo in dramaturgijo in logistiko in samoobvladovanje – in žrtvovanje. Represija njegove želje ne ubije, ampak jo naravna, uglasi, intenzivira, prerodi, izbistri, radikalizira. Hans nikoli ne podvomi vanjo. Njegova želja je protest. Njegov seks je upor. Celo Viktorja (Georg Friedrich), strašnega morilca, ki mu najprej sikne, »Samo dotakni se me, pa si mrtev«, mine vsa homofobija, ko na njegovi roki zagleda vžgano taboriščno številko in ko dojame, da je Hans pod nacizmom trpel – za prazen nič. Kot Judje. (Cankarjev dom)