F. H. Naji: Ringlšpil

+ + +

Rola, rola se mi zdej …

V literaturi, tudi domači, najdemo kar nekaj naslovov, v katerih so pisci, fascinirani z lastnim pouličnim in obuličnim odraščanjem, popisali svoje – ali generacijske – prostore druženja, načine sobivanja na javnih mestih, nebrzdane žure s popivanjem in prekajevanjem, tudi s prepikavanjem in smrkanjem. Pripadniki nove proze so pisali o Šumiju, pankerji o Medexu in Unionu, o Kersnikovi, Metelkovi in specializiranih klubih je precej proze, zadnja je s sociologijo in biologijo podkletena zbirka Ekoton in drugi grehi mladosti Jerneja Jurna. Ringlšpil, novo delo zdravnika in pisatelja F. H. Najija (1971), je naslovljen po komadu Đorđa Balaševića, ki je ob prelomu stoletja prvič nastopil na mariborskem Lentu – in tam se zašpili ta roman.

N aji popisuje odraščanje na začetku de vet desetih let v Mariboru, na žurerski in altersceni, v združbi, ki se veselo zadeva in popiva, ušpiči kakšno prav pikareskno. Kot v vsaki od najboljših vseh klap jih je par bolj na robu, psihiatričnem in kriminalnem, sredina se preliva in tam so tisti, ki bodo sceno zapustili, zamenjali vrednote in spremenili življenjski slog – in se izvlekli v približek odraslosti in odgovornosti, karkoli že to je.

V Ringlšpilu je ob peripetije fanta postavljena družina, skrbni starši in psihično labilni, vase toneči in občasno hospitalizirani brat; eden od razlogov za fantovo potikanje po vlažnih kleteh in plesiščih je simpatija, ki zagrezne v heroin, vodja skupine lupi teto za denar in zagreši umor. Lomijo ga po mariborskih in obrobnih prireditvah, kjer ne manjka fizičnega nasilja in neženiranega spogledovanja, alkoholnega pretiravanja, navijanja zelišča … in sploh. Ringlšpil je spomenik mariborskemu družabnemu življenju v devetdesetih letih, lokalom in združbam, celo udarna maksimalno kriminalna klika – dilerji grosisti in varuhi delovnih punc iz vzhodnih prostranstev – dobi svoj glas, ko izterjuje naše.

Ringlšpil vsebuje nabor glasbenih okusov, seattelske grunge scene ali Tarantina, kregajo se, kdo je najboljši basist na svetu, vse ob propadanju lokalnega gospodarstva, rastoči brezposelnosti, premisleku, kaj je tranzicija prinesla – in koga ali kaj odnesla. V tem je Najijevo pisanje blizu Blatnikovemu Trgu osvoboditve, enak je nerešeni ljubezenski odnos med protagonistom in skrivnostno, še malce bolj izgubljeno punco, enako je v obeh veliko glasbe in premisleka o smereh razvoja in o tem zdaj: Blatnikova refleksija je ciničen in od naracije ločen komentar, pri Najiju včasih posplošen govor o velikih stvareh z distance in od spodaj. Položen v usta nekredibilnim in oštarijskim nakladačem, več je pri Najiju poudarka na etnični in socialni razdeljenosti – pravzaprav popisuje prizorišča, na katera se zjutraj, po ostanke, pripelje ekipa iz Demšarjevih kriminalnih romanov.

Ringlšpil je glede kompozicije vseeno korak nazaj v Najijevem sicer bolj artikuliranem pisanju, kljub citatom kultnih glasbenih zasedb tistega časa, ki naj pripovedni tok dinamizirajo, je bolj linearen in predvidljiv.