Soichi Tarada: Asakusa Light
2022, Rush Hour
+ + + +
Genialnost nekaterih umetnin širša javnost prepozna šele desetletja po nastanku, pogosto – tragično – šele po avtorjevi smrti. Včasih pa navdušenci nad neodkritimi dragulji kakšno zaprašeno mojstrovino iz naftalina potegnejo že prej, kot se je k sreči zgodilo pri japonskem producentu in skladatelju Soichiju Taradi. Ta je sicer uspešno kariero že konec devetdesetih let zgradil kot skladatelj soundtrackov za videoigre – med najslavnejšimi je kultna arkada Ape Escape –, kot producent plesne elektronike pa je bil še pred nekaj leti krivično zapostavljen, čeprav je že pred tremi desetletji ustvarjal napredno, po svoje pionirsko deep house (in jungle) glasbo, ki se v številnih razsežnostih lahko kosa s sodobno produkcijo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
+ + + +
Genialnost nekaterih umetnin širša javnost prepozna šele desetletja po nastanku, pogosto – tragično – šele po avtorjevi smrti. Včasih pa navdušenci nad neodkritimi dragulji kakšno zaprašeno mojstrovino iz naftalina potegnejo že prej, kot se je k sreči zgodilo pri japonskem producentu in skladatelju Soichiju Taradi. Ta je sicer uspešno kariero že konec devetdesetih let zgradil kot skladatelj soundtrackov za videoigre – med najslavnejšimi je kultna arkada Ape Escape –, kot producent plesne elektronike pa je bil še pred nekaj leti krivično zapostavljen, čeprav je že pred tremi desetletji ustvarjal napredno, po svoje pionirsko deep house (in jungle) glasbo, ki se v številnih razsežnostih lahko kosa s sodobno produkcijo.
Revival njegove glasbe iz devetdesetih let se je zgodil pod taktirko nizozemskih diggerjev, ki delujejo pod pokroviteljstvom selektorske ustanove Rush Hour, pri čemer je imel največ zaslug sloviti kopač po arhivih Hunee, didžej korejskih korenin. Ta je leta 2015 izbral najboljša house dela Soichija Tarade – in nekaj del njegovega pajdaša Shinichira Yokote – in iz njih sestavil kompilacijo Sounds From The Far East, zbirko »vzhodnjaških impresij zahodnjaške house glasbe«, zaradi katere je Tarada postal eno najbolj zaželenih imen v klubskem undergroundu – predvsem med sladokusci, ki jih fascinira eksotična glasba iz daljnih dežel. Rush Hour med njimi pravzaprav narekuje trende in uspešna obuditev zapuščine japonskega mojstra je povzročila veliko povpraševanje po sveži produkciji, zato Tarada na novem albumu Asakusa Light poskuša poustvariti magijo, po kakršni se je odlikoval v daljnih devetdesetih letih.
Do nedavnega spregledani japonski inovator Soichi Tarada skuša na novem albumu poustvariti magijo, po kakršni se je odlikoval v devetdesetih letih.
© Arhiv založbe
Brez zadržkov lahko trdimo, da avtor po vseh teh letih ni izgubil občutka za skladanje. Njegova izrazito igriva in sila melodična interpretacija deep housa še vedno zveni takoj prepoznavno, pravzaprav skoraj edinstveno: zazrta je v klasično zapuščino ameriškega housa, predvsem newyorškega, in se hkrati močno spogleduje z evropskimi klasikami, predvsem s sončnim »balearic« zvokom s konca osemdesetih let, z brezčasnim italo discom in – sicer na nekoliko abstraktnejši ravni – celo jazzom. Čeprav gre za izrazito repetitivne kompozicije, ki načelno bolje kot na dolgometražni plošči delujejo v didžejskih miksih, uspe Taradi vanje vnesti dovolj pretanjene dinamike in drobcenih trikov. Tako poslušalcu nikoli ne postane dolgčas, tudi ko dobrih pet minut posluša skladbo, ki na daleč deluje le kot zankanje nekajsekundnega loopa.
Čeprav je Asakusa Light čisto nov studijski izdelek, je Tarada tako močno osredotočen na svoje korenine, da pravzaprav deluje kot retrospektiva, ki pa se – roko na srce – še zdaleč ne približa veličini antologije Sounds From The Far East.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.