In kot bi skomignil ...
Nadaljevanje uspešnice Seks v mestu se poskuša na vsak način odkupiti za »grehe« izvirne serije, a se tega loti sila nerodno
Protagonistke nadaljevanke 17 let kasneje, vendar brez lika Samanthe
Dobičkonosna industrija recikliranja stare intelektualne lastnine je konec lanskega leta zakuhala nadaljevanje ikonične nadaljevanke Seks v mestu, a že po prvih nekaj epizodah serije, ki so ji nadeli povsem novo ime, In kot bi mignil ..., je bila širša javnost – kritiška in tudi laična – skoraj soglasna, da ta v skoraj vseh mogočih razsežnostih pogrne na celi črti. Vseeno je bilo nadaljevanje Seksa v mestu, katerega zadnji, deseti del smo si lahko ogledali te dni, izjemno gledano – podrlo je rekord v gledanosti prvencev na HBO-jevi pretočni platformi HBO Max, s katerim se je prej ponašal še en podoben projekt, osladno srečanje ostarelega ansambla nanizanke Prijatelji z naslovom Prijatelji: Spet skupaj (zdaj pa je rekord že v rokah nove sezone mladostniške serije Evforija). Ja, čeprav je nadaljevanje zaključene zgodbe o bajnih življenjih tabloidne kolumnistke Carrie Bradshaw (Sarah Jessica Parker) in njenih prijateljic, blago rečeno, odvečno, je občinstvo očitno še vedno izjemno radovedno, kaj se z liki dogaja 17 let po srečnem koncu priljubljene televizijske sage in dveh neposrečenih filmih.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Protagonistke nadaljevanke 17 let kasneje, vendar brez lika Samanthe
Dobičkonosna industrija recikliranja stare intelektualne lastnine je konec lanskega leta zakuhala nadaljevanje ikonične nadaljevanke Seks v mestu, a že po prvih nekaj epizodah serije, ki so ji nadeli povsem novo ime, In kot bi mignil ..., je bila širša javnost – kritiška in tudi laična – skoraj soglasna, da ta v skoraj vseh mogočih razsežnostih pogrne na celi črti. Vseeno je bilo nadaljevanje Seksa v mestu, katerega zadnji, deseti del smo si lahko ogledali te dni, izjemno gledano – podrlo je rekord v gledanosti prvencev na HBO-jevi pretočni platformi HBO Max, s katerim se je prej ponašal še en podoben projekt, osladno srečanje ostarelega ansambla nanizanke Prijatelji z naslovom Prijatelji: Spet skupaj (zdaj pa je rekord že v rokah nove sezone mladostniške serije Evforija). Ja, čeprav je nadaljevanje zaključene zgodbe o bajnih življenjih tabloidne kolumnistke Carrie Bradshaw (Sarah Jessica Parker) in njenih prijateljic, blago rečeno, odvečno, je občinstvo očitno še vedno izjemno radovedno, kaj se z liki dogaja 17 let po srečnem koncu priljubljene televizijske sage in dveh neposrečenih filmih.
Zgodba nadaljevanja serije je postavljena v sedanjost, v petdeseta leta protagonistk, čemur se močno prilagodi tudi ton pripovedovanja: to niso več komične vinjete o luksuznih življenjih samskih žensk, temveč nekoliko mrka TV-dramedija o raznovrstnih tegobah žensk pri petdesetih. Gospe se spopadajo z ujetostjo v neposrečenem zakonu, neprostovoljnim celibatom, lepotnimi operacijami, pubertetnimi dogodivščinami svojih otrok in izgubo bližnjih. Hkrati pa se serija na vse pretege trudi biti v koraku s časom. Manhattan je prikazan kot bujno razbohoten feniks, ki se je dvignil iz koronskega pepela, a serija se s pandemijo v resnici ne ukvarja preveč, saj za to nima časa: preobremenjena je namreč z lastnimi okostnjaki iz omare, torej s politično nekorektnostjo, ki je zaznamovala izvirno serijo.
Ustvarjalci serije se očitno zavedajo, da se Seks v mestu – v luči sodobne, »moralno« prebujene ameriške družbe – ni postaral kot buteljka dobrega vina, temveč kot kozarec svežega mleka. Originalno nadaljevanko je zaznamovala skoraj popolna odsotnost temnopoltih likov, v duhu časa pa so jo bremenili denimo tudi opevanje belskih privilegijev, stereotipizacija istospolno usmerjenih, pa tudi kar nekaj transfobnih, seksističnih, rasističnih, ksenofobnih in drugih tako ali drugače žaljivih šal. Novi Seks v mestu se je zdaj poskušal na vsak način odkupiti za »grehe« iz časa preloma tisočletja, pri čemer pa je izjemno neroden: pogosto deluje kot satirična parodija »woke kulture«, a sam sebe razume popolnoma resno.
Ansamblu se je tako pridružila Kim Ramirez, igralka mehiških korenin, ki v seriji uprizori »nebinarno queer mehiško-irsko divo«. Tu sta tudi temnopolti igralki Nicole Ari Parker, ki igra manhattansko supermamo in humanitarko, ter Karen Pittman, v vlogi profesorice prava na univerzi Columbia. V ekipi je tudi Sarita Choudhury, britanska igralka indijskih korenin, ki predstavlja lik visokokategorne nepremičninske agentke. Skratka, ansambel nekoč belske serije je zdaj dovolj barvit, da bi ga lahko vključili v oglaševalsko kampanjo blagovne znamke United Colors of Benetton, kar v osnovi ni problematično: težava je v tem, da je z »woke« agendo v tej absurdni seriji obremenjen tako rekoč vsak zaplet.
Carrie Bradshaw zdaj denimo ne piše več kolumne o urbanih zmenkarijah, temveč na podkastu nastopa kot predstavnica progresivnih cisspolnih boomerjev. Njena najboljša prijateljica Miranda (Cynthia Nixon) nadaljuje šolanje, saj jo je temni vek Trumpove vladavine spodbudil, da karierni fokus iz prava preusmeri v boj za človekove pravice, a ne ve, katere zaimke naj uporablja pri naslavljanju svojih nebinarnih ter transspolnih sošolcev in sošolk, hkrati pa tako strastno želi očarati svojo novo temnopolto profesorico, da pri tem iz nje nehote privrejo – kot jih z značilnim woke besednjakom naslovi serija –, »kompleksi belega rešitelja«. Še ena prijateljica iz ikonične klape, supermama Charlotte (Kristin Davis), se zdaj srečuje z identitetno krizo svoje hčerke, ki že pri rosnih dvanajstih začuti potrebo po spolni preobrazbi.
Življenjski cilj osrednjih likov serije tako postane sklepanje prijateljstev z nebelimi, nebinarnimi, nestraight osebami, kar je za protagonistke iz neznanega razloga nujno, a izjemno stresno in zahtevno početje: ko nagovarjajo pripadnika druge rase, se jim v grlu izoblikuje cmok, začnejo se nerodno spotikati ob lastne besede in v vsej živčnosti nehote govoriti neumnosti. Ali kot je to za časnik The New York Times povzela Joy Castro, profesorica etničnih študij na univerzi v Nebraski, »zdi se, kot bi liki zaspali za dvajset let in se prebudili popolnoma presunjeni, saj se nenadoma soočajo z zadevami, kot so temnopolti profesorji, nebinarni otroci in queerovska hrepenenja«.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.