Fotograf, ki je vstopil v družinsko intimo in iz nje izvabil barvite podobe

Znašli smo se v sobi skupaj s štiričlansko družino. Otroka se igrata na preprogi, oblečena sta v kostuma Spidermana in Batmana. Batman z eno roko podpira kavč, na katerem leži očka v majici Simple Man s trobento v roki in ju budno opazuje, mama pa tiči za mizo s kupom papirjev v rokah, a vseeno slutimo, da spremlja igro preostalih treh članov.

Pravzaprav z družino nismo v sobi, ampak njeni člani v nas strmijo s fotografije. Z energične, eksplozivne fotografije velikega formata; njene izrazite barve so hipnotične, posrkajo nas vase in zlahka prestavijo na kraj dogajanja. Družina na fotografijah, ki nas je za nekaj trenutkov spustila v svoj dom, ni naključna družina, temveč družina pisateljice, režiserke in občasne Mladinine kolumnistke Ivane Djilas ter glasbenika Boštjana Gombača. Njihove režirane skupne trenutke je fotograf Peter Uhan v objektiv lovil kar deset let – nastala je razstava Letno poročilo, ki se je minuli teden odprla v Mali galeriji Cankarjevega doma v Ljubljani in bo na ogled do 20. marca. Razstavljenih je deset fotografij, vsaka je »letno poročilo« posameznega leta.

Na prej omenjeni fotografiji Ivana Djilas, ki tiči za mizo s kupom papirja v rokah, za Mladino piše kolumno, na podlagi katere je pozneje nastal njen prvi roman Hiša, ki se je leta 2017 uvrstil med najbolj brane slovenske knjige. Na fotografiji, imenovani »Negativni«, ki zaznamuje »karantensko« leto, so vsi štirje družinski člani v postelji, zabubljeni v ljubečem kokonu – gre za najbolj intimno, surovo fotografijo od vseh, to pa zato, ker se koronskemu letu duhovičenje in pretiravanje enostavno nista podali. Ena izmed fotografij je nastala v Lutkovnem gledališču Maribor, kjer je Ivana Djilas tedaj režirala predstavo za otroke Pobegla hiša, zadnja v nizu pa zaznamuje prodajo njihove hiše in vstop v novo obdobje, novo desetletje.

Vse se je začelo, ko sta Ivana Djilas in Boštjan Gombač potrebovala družinski portret, da bi se zahvalila vsem, ki so jima priskočili na pomoč v prvem letu življenja njunih otrok, obrnilo pa tako, da sta Peter Uhan ter njegova partnerka in soustvarjalka Barbara z družino Djilas-Gombač, s katero prijateljujeta tudi zasebno, preživela desetletje – in bosta to verjetno počela še naprej. Uhan vsakega novembra pokliče režiserko in jo vpraša: »Kaj bomo pa letos slikali?« Pri tem ne lovi naključnih trenutkov iz njihovega življenja, temveč si vzame čas, da skupaj z njimi ustvari namišljene zgodbe, tako rekoč zrežirane družinske situacije, v katerih se znajdejo.

Peter Uhan (rojen leta 1977) je prvo fotografsko ime dveh nacionalnih gledališč, SNG Drama Ljubljana in SNG Nova Gorica – zanju je poleg nešteto fotografij s predstav zakrivil denimo impresivne portrete igralcev, ki na obcestnih plakatih, na gledaliških listih in drugod strmijo v nas ob monumentalnih predstavah, kot sta bili denimo Iliada Jerneja Lorencija ali Pohujšanje v dolini šentflorjanski Eduarda Milerja, in portrete igralskih ansamblov. Njegove gledališke fotografije so tako prepoznavne, da njegovi osebni projekti nemalokrat po krivici ostanejo v senci. Ker slednje fotografira zase, za dušo, in tudi ne objavi ali razstavi vsega, je imel redko kdo sploh priložnost v celoti videti, kaj vse je ustvaril v približno 25 letih delovanja. Na fotografsko pot se je namreč odpravil zelo mlad.

Najbolj ga fascinira portret – pred njegovim objektivom so že stali igralci, literati, glasbeniki, športniki, gospodarstveniki, politiki in tudi ljudje iz vsakdanjega življenja. Med njimi ne dela razlik in zanje si navadno vzame čas, tako kot za vse ostalo, kar počne, kar je njegova posebna kvaliteta. Izredno močan je tudi v urbanih krajinah, ki mejijo na tihožitja, osredotočena na detajle v naravi ali na stavbah, ki jih ujame samo prežeče fotografsko oko. Hotelski bazen iz ptičje perspektive, industrijska ruševina, vdor človeškega v divjo naravo, monotonost betonskega naselja, stavbe, ki jim grozi propad, socialistične hotelske sobe: vsi ti navidez banalni detajli skozi njegov objektiv pridobijo pomen in ostrino.

Danes, ko se ima za fotografa vsakdo z malo boljšim telefonom, je Instagram sicer poln tovrstnih fotografij, a njegove so skrbno premišljene, poleg tega jih je skoraj brez izjeme fotografiral na film – s telefonom sploh ne fotografira, še vedno ima takšnega na tipke, namenjen samo klicem. Priznava pa, da zadnje čase teh utrinkov posname manj, kajti zdi se mu, da je prihod družbenih omrežij precej razvrednotil fotografijo na splošno. »Vsekakor sem prej pristaš primitivne fotografske tehnike, ne toliko nove tehnologije. Izziv se mi zdi to, da poskušaš s staro kamero narediti neki presežek. Dobre fotografije ne naredi vrhunski fotoaparat, temveč fotograf,« pravi. Obvlada denimo analogno črno-belo fotografijo, razvijanje filmov in fotografij večjih formatov, zaradi česar ga je k sodelovanju pri svojih zadnjih projektih povabil tudi veliki konceptualni umetnik Ulay.