Jamal Ouariachi: Lakota

+ + + +

Sami najbolj srečni dnevi v življenju

Lakota nizozemskega pisatelja maroških korenin Jamala Ouariachia (1978) je zajeten in provokativen roman, ki se loteva več tem, vseh kot prepričljive kuliserije silovite ljubezni s starostnim breznom. Na enem polu je gobčni Alexander, komunikacijsko spretna veličina in avtoriteta iz sveta humanitarcev, ki se po delu na terenu v afriški puščavi ustavi v zaledju, povsod tam, kjer se zbirajo sredstva, vendar to početje preseka pedofilski škandal; drugi pol je Aurélie, mlajša in temu primerno vznesena in bolj naivna in optimistična sodelavka, ki zdaj piše biografije in dela intervjuje, kadar ni urednica televizijskih soočenj.

Ponovno se srečata, ko on napiše manifest, s katerim razgalja zahodno hinavščino glede seksualnosti in poveličuje sproščeno otipavanje in ostalo med generacijami v drugih kulturah, vse na meji provokacije. Kar je podkrepljeno z dejstvom, da je bil javno linčan po tem, ko je eden od njegovih številnih etiopskih posinovljencev, za katere je skrbel in od njih po pridobljeni zahodni izobrazbi zahteval, da se vrnejo v domovino in tam prevzamejo odgovorne službe, zatrdil (morda spodbujen s konkurenco in njenimi odvetniki), da sta skupaj masturbirala – in to dvigne množice.

Aurélie potem na njegovo prošnjo spiše njegovo (avto)biografijo in pri tem vsem prikriva svojo nekdanjo zaljubljenost. Zraven se spominja tistega, kar jo je nekdaj očaralo, zdaj pa vidi le še človeka s preveč kilogrami – in s sumljivo gladko retoriko, kadar je treba napadati licemerje družbe glede spolnosti in razdeljenosti vlog.

Vendar Ouariachi ni naiven avtor, oboroži se s pripovednimi strategijami, ki na eni strani preigravajo klišeje okoli spiranja in precejanja krivde ter omilitve revščine in lakote s humanitarno dejavnostjo, po drugi pa je kar nekaj zapletov in pripovednih slogov prevzetih iz literarne tradicije in njenih žanrov. Tako ni čisto jasno, kateremu gre bolj verjeti, Alexandru, ki seveda prikraja svojo resnico o zlorabi – oziroma o praktičnem poduku o onaniji – posinovljenca, ali Aurélie, ki se pri pisanju biografije opira na ustaljene vzorce rumenjaškega žurnalizma. Ravno v ta primež, iz katerega se izmuzava zadnja resnica, potem Ouariachi vpne zgodbo o škandalu in linču predstavnikov nahujskane množice, kar odpira precej etičnih vprašanj in se zraven posmehuje kateremu od moralnih.

Lakota je roman, ki spretno in na težko določljivi meji ironije in parodije preigrava dileme blažilcev (post/neo) kolonialističnih zablod. Pri tem izpisuje fascinantno ljubezensko zgodbo, ki jo na eni strani blišč prizorišč, boj za pravično stvar ter šarm in širina znanja, podprta z retorično briljanco, na drugi pa mladostna neinhibiranost in sposobnost vskoka v drugačno življenje pripeljeta do vrelišča, do točke, ko se zdi, da bo ostala večna, nepoškodovana, idealna. Lakota vprašanja subtilno postavlja skozi razvejeno in spretno, napeto pripovedovano zgodbo, ki preskakuje med časi in prostori, tudi tistimi v sicer nedostopnih predelih srca.