Andrej Benedejčič: Rusija in slovanstvo

+ + + +

Knjiga, napisana za diplomate in corpus FDV.

A obsežno delo prinaša tudi mnoštvo zgodovinskih detajlov, ki so frapantni. Denimo, da je Hitler tako spoštoval poljskega generala in predsednika Pilsudskega, da je dal ob njegovi smrti (1935) spustiti zastave na pol droga in se udeležil maše zadušnice. Da je Stalin v prvi fazi črtil idejo slovanstva in kongres slovanskih filologov prek svojega aparata označil kot vraščanje v fašizem, potem pa med drugo vojno iniciiral ustanovitev Vseslovanskega odbora.

Variacije slovanskih zvez so bile kajpak pragmatične narave. Slovani v Avstro-Ogrski so v dobi germanizacije peli slavo Rusom, ko pa je cesar Franc Jožef odstavil nemško vlado in jo zamenjal s Slovanom bolj naklonjeno politiko, je ljubezen do batjuške usahnila. Iz svobodne Poljske pod Walenso se je Rdeča armada umaknila šele leta 1993, najkasneje na Vzhodu!? – Medtem je nemški kancler izpodbijal meddržavno mejo in stari sovrag je postal novi zaveznik. Ruska oblast je znala dati tudi koncesije: Putin je dovolil prikaz Wajdovega filma Katin na osrednji ruski televiziji in v javnosti odprl temo sovjetskega poboja poljskih častnikov leta 1942. Ko so v drugi polovici 19. stoletja modernizirali rusko šolstvo, so ponujali odlične plače in z njimi premamili tudi nekatere slovenske učitelje. Po revoluciji so belogardejci našli zatočišče v Češkoslovaški, v Ljubljani pa so postali steber novoustanovljene univerze: tretjina profesorjev je bila na začetku Rusov.

Ker delo obravnava čas več stoletij, najrazličnejše oblike slovanskih alians in diplomatskih potez, ustvari veliko gmoto, ki je bolj nanizana kot globoko premišljena, in zato učinkuje predvsem eklektično.