Gozdne pripovedi

Dobrodošli v Borovem gozdu! Pa ne le v gozdu, ki nosi ime Borov gozd po – kakopak – drevesih, rastočih v njem, temveč tudi v istoimenskem mestu. Ta mali kraj sredi gozda ima vse, kar bi od slikovitega mesteca pričakovali: hiše, trgovinice, restavracije, šolo, mestno hišo, parke, tudi jezero je blizu. V mestu živi zajček Otja, botanik, navdušenec (med drugim) nad skandinavskim oblikovanjem, vintidž pohištvom in znanstveno fantastiko. Včasih ga je zanimal tudi namizni tenis, v katerem se je odlikovala njegova mama, a je navdušenje z leti usahnilo. Ko ob večerih konča delo, ga pogosto obiščejo štirje najboljši prijatelji: medved Lorem, računalničar (skupaj z Otjo sta člana krajevnega društva ljubiteljev gosi), risinja Freja, učiteljica zgodovine in zavzeta pripovedovalka zgodb, lisica Dolor, telovadka z obročem, ter polh Ipsum, multimedijski umetnik. Veliko se druži tudi s svojo razširjeno družino – brati in sestrami, bratranci, sestričnami, nečaki, tetami, strici, najraje pa z babico in dedkom, ki ju kliče Babek in Dedica. Sicer pa je v Borovem Gozdu še cel kup zanimivih prebivalcev, ki jih je vredno spoznati ...

Redkokdaj se zgodi, da bi kakšno znamko spremljali tako celostna zgodba in podoba. Liki z individualnimi zgodbami, dodelani do najmanjših podrobnosti, tako da denimo spoznamo hobije njihove družine, izvemo, kaj gojijo na vrtu in sledimo drobnim obredom, ki sestavljajo vsakdanje življenje v mestecu Borov Gozd. To je gotovo ena izmed posebnosti slovenske znamke Little Otja (v prevodu Mali Otja), ki se je v slabih petih letih uvrstila med najbolj priljubljene znamke oblikovalskih družinskih izdelkov za prosti čas.

Zgodbe o zajčku Otji in prijateljih najdemo v spletnem dnevniku, kjer so objavljeni tudi intervjuji z zanimivimi osebnostmi, tako ali drugače povezanimi z znamko, poleg tega lahko pokukamo v domove družin, ki so prostore opremile z izdelki znamke Little Otja. S prepoznavnih printov z Otjo in prijatelji so oblikovalci znamke podobe gozdne druščine razširili na nogavičke, copate, odeje, blazine, platnene torbe, pleničke, značke, plakate, kuhinjske krpe, tapete, krožnik, stenski merilnik za otroke, razglednice, voščilnice in še kaj. Njihova dela pa ne gredo za med le v trgovinah s konceptom in knjigarnah po Sloveniji, temveč tudi v tujini, kamor jih prodajajo prek spleta: v ZDA, na Nizozemskem, Nemčiji, Belgiji, na Hrvaškem. Sploh zadnji dve leti sta bili zanje izjemno uspešni – ker smo zaradi virusa več časa preživeli med štirimi stenami, se je povpraševanje po izdelkih za dom očitno še povečalo.

Redkokdaj se zgodi, da bi kakšno znamko spremljali tako celostna zgodba in podoba. Liki z individualnimi zgodbami so dodelani do najmanjših podrobnosti.

Idejna vodja znamke je Nadja Ocepek, po izobrazbi umetnostna zgodovinarka. Pred tem je delovala v kulturi, nekaj časa denimo v Lutkovnem gledališču Ljubljana, kjer je vodila projekt Lutkovnega muzeja – tam je pridobila izkušnje, ki ji pridejo danes pri snovanju lastne znamke še kako prav. Z mislijo, da bi se lotila česa podobnega, se je poigravala že med študijem, želela je ustvariti znamko predmetov za bivalne prostore, ki bodo hkrati funkcionalni in estetsko dovršeni – koncept, ki nam je bil do nastanka znamke Little Otja bolj znan iz tujine (denimo znamka Donna Wilson, poimenovana po avtorici, sloviti britanski oblikovalki), pri nas je bilo tega manj. S sošolko sta nekaj časa izdelovali torbice v podobnem slogu, vendar sta to zaradi pomanjkanja časa postopoma opustili.

Leta 2016 jo je partner, priznani oblikovalec Jernej Stritar, spodbudil k temu, da je narisala prvih nekaj likov, ki so kasneje postali del znamke Little Otja, in printe ponudila na svojem računu na Facebooku. Odziv je bil neverjeten – vse je takoj razprodala. Takrat je dobila tudi ponudbo, da bi printe ponudila v ljubljanski trgovinici s konceptom Gud Shop in Little Otja z njo sodeluje še danes. »Ko sem se lotila risanja teh živalc, res nisem imela namena, da bi to kjerkoli prodajala. Do sebe sem pogosto zelo kritična in včasih se mi kaj, kar naredim, ne zdi tako dobro, da bi bilo to lahko všeč še komu. Toda ker je bil odziv na printe tako dober, sva s partnerjem sklenila, da greva v to.« Pri tem velja omeniti, da kultura printov takrat še ni bila tako razvita kot danes – zdaj je mogoče printe z ilustracijami slovenskih umetnikov dobiti tako rekoč povsod, tedaj pa v Mladinski knjigi, kjer sta se pozneje prav tako dogovorila za prodajo, niso čisto dobro vedeli, kako naj jih tržijo.

Na začetku sta prav vse delala sama, danes njuna ekipa šteje več članov, vsak od njih pa ima posebno vlogo pri razvoju znamke. Leta 2017 sta s Stritarjem ustanovila še interdisciplinarni oblikovalski studio Pikto, ki se ukvarja z oblikovalskimi rešitvami na področju kulture – Little Otja je tako postal eden od projektov studia. »Znamka se je razvijala spontano,« pravi Nadja Ocepek. »Kar se tiče zgodb, ki smo jih spletli okoli Otje in ostalih, največ navdiha prihaja iz našega življenja. Kaj počneš, kje se giblješ, kaj bereš, gledaš. Osebno me precej navdihuje tudi narava, to se znamki gotovo pozna. Mogoče zato, ker sem, ko sem bila majhna, s starši (doma je sicer iz Ljubljane, op. p.) veliko hodila na sprehode po naravi, kjer smo spoznavali rastline in živali.« Pri približno petih letih, pravi, je znala na pamet latinska imena vseh njej takrat znanih rastlin – znanje se je do danes, žal, skoraj izgubilo, a delček tega se odraža v Otjevi botanični izobrazbi. Vse živalce imajo posebna, domiselna imena, ki dobro zvenijo tudi v tujini.

Snovanje zgodb o Otji in prijateljih se sicer zdi najzabavnejši del ustvarjanja lastne znamke, čeprav Nadja Ocepek pove, da tudi tu še niso, kjer bi želeli biti – zamislili so si, da bi nova zgodbica pospremila čisto vsak izdelek. Bolj zapletena je produkcijska plat: najprej tuhtanje, kako like čim učinkoviteje prenesti v drug medij, ne da bi se izgubilo njihovo bistvo, nato pa iskanje izvajalcev, logistika, distribucija in seveda tudi trženje.

»Za nekatere stvari, žal, ni mogoče, da bi bile izdelane v Sloveniji. Želimo si najboljših materialov, primerljivih s tistimi, uporabljenimi pri znamkah, ki jih poznamo in spremljamo, in včasih so najboljši izvajalci na drugem koncu sveta, tako da proces zato traja dlje. Sploh smo vsi v ekipi zelo natančni, radi bi, da je vsak detajl tak, kot smo si ga zamislili – posebej pri printih in tekstilu se res posvečamo temu, da je vse popolno,« pravi ustvarjalka. Junaki nastajajo računalniško, pri tako obsežni produkciji risanje na roke ne pride v poštev, danes jih tudi ne riše več sama, pač pa to počnejo trije.

»Naša vizija je, da Borov Gozd popolnoma oživi: da vse like, ki nastopajo v zgodbah iz Borovega Gozda, tako ali drugače obudimo v življenje – tudi kot igrače.«

Pri tem je zanimivo, da Nadja Ocepek, četudi ji gre ilustriranje tako dobro od rok, nikoli ni razmišljala o dejanskem študiju ilustracije – »kriva« za to je bržkone njena profesorica umetnostne zgodovine na ljubljanski Gimnaziji Bežigrad, ki je z doživetim predavanjem tako navdušila dijake za svoj predmet, da se jih je kar nekaj vpisalo na študij umetnostne zgodovine. »Če ne bi bilo nje, bi verjetno razmišljala o umetnostnih fakultetah, ker me je umetnost vedno zanimala, vsekakor pa mi ni žal. Študij umetnostne zgodovine mi je dal ogromno širine.« Čeprav vse več slovenskih in tujih družin posega po izdelkih znamke Little Otja, Nadja Ocepek pravi, da je to, kar počnejo zdaj, šele začetek. »Naša vizija je, da Borov Gozd popolnoma oživi: da vse like, ki nastopajo v zgodbah iz Borovega Gozda, tako ali drugače obudimo k življenju. Zdaj, pri izdelkih za dom, so te živalce v 2D-obliki, nekoč pa si želimo tudi 3D-izdelke, torej igrače. Če bi bili živali, predmeti in vse, kar sestavlja Borov Gozd, bolj fizični, oprijemljivi, bi se otroci verjetno tudi bolj povezali z našimi zgodbami,« pove.

Druga novost, ki jo načrtujejo, so kolekcije izdelkov: v idealnih razmerah bi vsako leto na prodaj lahko ponudili dve. »Ustvarjanje kolekcij je zelo dolgotrajno, ker je treba vse premisliti vnaprej. A ko enkrat usvojiš to znanje, mislim, da proces steče,« je optimistična. Tako, kot se je ekipa sočasno z grajenjem znamke priučila vseh drugih veščin, denimo uspešnega trženja, za katero ti na začetku nihče ne pove, kako zelo je pomembno – ali pa imajo ustvarjalci do njega zadržke, češ da to pomeni, da so se prodali.

Nadja Ocepek še dodaja, da bi imeli morda v Sloveniji več uspešnih zgodb, če bi obstajale usmeritve za ustvarjalce, kako se tega lotiti. »Slovenski ustvarjalci so še kako ambiciozni in imajo dobre zamisli. A reči, ki jih moraš vedeti, ko s svojimi izdelki enkrat stopiš na trg, v tako imenovani ’wholesale’ proces, je ogromno. Proces učenja traja več let, tudi mi se še vedno učimo. Če bi ti kdo prej povedal, kako je, če bi imel nekega mentorja, bi bilo lažje. Tako pa mora vsak ustvarjalec začeti od začetka, in to lahko marsikomu odvzame zagon.«