Pogledovati naprej
Za sto ali milijon let?
Odgovorni smo za še nerojene ljudi, tudi tiste, ki bodo živeli čez milijon let. To trdi longtermizem, nekakšna filozofija dolgoročnosti s tako logiko: sedanjost je tista, ki določa prihodnost, v njej pa bo živelo več ljudi, kot jih živi danes ali jih je skupaj živelo doslej. Če je naše življenje enakovredno življenju ljudi pred denimo 5000 leti, ni življenje ljudi, ki bodo živeli čez tisoč ali 100 tisoč let, vredno nič manj od našega, sedanjega. Torej moramo tu in zdaj skrbeti, da bodo lahko v redu živeli tudi oni. Zlasti tako, da preprečujemo hude katastrofe ( jedrsko vojno, pandemije, zlom svetovnega podnebja …).
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Odgovorni smo za še nerojene ljudi, tudi tiste, ki bodo živeli čez milijon let. To trdi longtermizem, nekakšna filozofija dolgoročnosti s tako logiko: sedanjost je tista, ki določa prihodnost, v njej pa bo živelo več ljudi, kot jih živi danes ali jih je skupaj živelo doslej. Če je naše življenje enakovredno življenju ljudi pred denimo 5000 leti, ni življenje ljudi, ki bodo živeli čez tisoč ali 100 tisoč let, vredno nič manj od našega, sedanjega. Torej moramo tu in zdaj skrbeti, da bodo lahko v redu živeli tudi oni. Zlasti tako, da preprečujemo hude katastrofe ( jedrsko vojno, pandemije, zlom svetovnega podnebja …).
Longtermizem je nasprotje sedanjosti, ko se živi izrazito kratkoročno, brez resnega načrtovanja in upoštevanja sveta kot celote, pa tudi prihodnosti. Tu in zdaj hočemo imeti čim več, sedanjost šteje vse, prihodnost malo ali nič. Taka miselnost deloma izvira iz človekove narave, razširjena na raven družb in sveta pa postaja velikanski problem. Drastičen primer posledic kratkoročnosti je okoljska kriza, ki našim potomcem grozi s sesutjem civilizacije.
Longtermizem je tesno povezan s tako imenovanim učinkovitim altruizmom in transhumanizmom. Prvi poudarja pomen karitativnosti, ki pa jo je treba znanstveno usmerjati tako, da darovano prihaja v prave roke in daje merljive rezultate, drugi pravi, da bo mogoče tehnološko izboljšati človekov fizis in psiho.
Vse tri miselne struje bi ostale v nišah filozofov, če longtermizma ne bi posvojili, bogato financirali in prek raznih ustanov propagirali številni bogataši iz Silicijeve doline in sveta bitcoinov, med njimi Elon Musk in Jeff Bezos.
Filozofija dolgoročnosti ima kot reakcija na kratkoročnost smisel, a vsaj ta v režiji milijarderjev zbuja resne pomisleke. Phil Torres, eden njenih glavnih kritikov, pravi, da pretirava v nasprotno smer od kratkoročnosti; zazira se v daljno prihodnost, stavi vse na tehnologijo, trdi, da je najpomembnejše to, da bo človeštvo nekoč uresničilo vse svoje velike potenciale in da se bodo najvažnejše stvari torej šele zgodile, to pa je enako pomembno ali pomembnejše od tega, kar se s človeštvom dogaja zdaj. Torres: gre za nevarno ideologijo, ki nam dopoveduje, da je treba tačas potrpeti in prenesti tudi kako težavo, denimo podnebno krizo, ki bo s kozmičnega vidika le praska. Za Torresa je longtermizem cinična sekularna religija. Bogati longtermisti jo propagirajo in financirajo predvsem zato, da se ne bi nič spremenilo in bi lahko še naprej kopičili milijarde.
Kritik ima prav: če hočeš pozitivno vplivati na prihodnost, moraš dobro poznati sedanjost in imeti občutek za javno dobro. A sedanja ureditev povzdiguje individualizem, družbo drobi in spravlja v hude težave že nas, zato nujno proizvaja slabo prihodnost. Tudi nobena filantropija, še tako radodarna in ciljno usmerjena, ne bo odpravila revščine in velikanskih razlik. Družbo je treba urediti tako, da karitativnost ne bo potrebna. Tehnološkega predelovanja človeka pa se gre bolj bati kot veseliti.
Ideja dolgoročnosti v milijarderski verziji in propagandi je v bistvu zagovor statusa quo, ta pa postaja skrajno nevaren. Svet je vkovan v dogme neoliberalnega kapitalizma, posebej slabe variante kapitalizma, temu pa je vsajena potreba po nenehni rasti. Brez nje postane notranje tako nestabilen, da se lahko sesuje, zato mora rasti, da za silo zadovolji množice, dobički pa ostanejo visoki. Račun neizbežno plačuje okolje. Skratka, kapitalizem z nebrzdano rastjo je za človeštvo eksistenčna grožnja.
Če ideje javnega dobrega in ekonomske vitalnosti ne morejo v znosnem ravnotežju hkrati živeti v istem sistemu, je sistem bolan in nevreden preživetja. To se je zgodilo nedemokratičnemu socializmu in to se zdaj dogaja neokapitalizmu; dosegel je točko, ko je notranje vedno bolj konflikten in nestabilen, hkrati pa tako ogroža okolje, da je ogroženo tudi človeštvo.
Ni jasno, ali je dobre strani kapitalizma (produktivnost, inovativnost) in socializma (solidarnost, primat javnega dobrega) mogoče povezati v nekakšen postkapitalizem, ki bi znal živeti z okoljem. Vsekakor pa eksistenčnih kriz, kakršna je okoljska, ni mogoče rešiti zgolj s tehnološkim napredkom, kot pravi longtermizem v milijarderski verziji, ampak z vrsto hkratnih sprememb: z manj potrošniškim načinom življenja, s planetarnim sodelovanjem, s tehnologijo, z varčevanjem ... Pa tudi s korenitim spreminjanjem ureditve oziroma kapitalizma. Ta je po veliki depresiji in drugi svetovni vojni že bil neprimerno bolj egalitaren (bogati so npr. bili obdavčeni do 90 odstotkov), v finančni krizi in tudi v pandemiji pa so celo trdo kapitalistične države že segale po nacionalizaciji in njenih približkih. Stiska, ki take spremembe zahteva (okoljska kriza), je bistveno večja kot v omenjenih krizah. Vloga države, h kateri se v težavah vedno zatečemo, je ključna, trgi lahko urejajo le malo stvari. Sploh pa ne bi smeli določati prihodnosti.
Znanost nas dramatično svari, da se strašno mudi. Duh časa se spreminja (izraz tega je tudi longtermizem), a dejanski premiki so obupno počasni. Okoljska problematika postaja glavno gibalo sprememb – na boljše ali slabše. Iz naraščajoče stiske se bo morda rodila utopija. Če hočemo preživeti civilizirano, brez padca v barbarstvo in boja vseh proti vsem, se bo sedanja družba zametovanja, silovite neenakosti in spodbujanja rasti za vsako ceno spremenila v družbo varčevanja, načrtovanja, solidarnosti in prizanašanja okolju, se pravi tudi sebi. Taka družba bo skrbela za tiste, ki so v stiski že zdaj, a tudi za še nerojene; pogledovala bo v prihodnost in skušala nanjo dobrodejno vplivati. Ne za milijon let naprej, za 50 ali 100 pa že.
Slovenija živi iz rok v usta in raje gleda nazaj kot naprej. No, vsaj volitve so pred nami.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.