Kupe št. 6

za +

Bežno srečanje.

Ruski vlak, s katerim se Laura (Seidi Haarla), finska študentka arheologije, razočarana po spodleteli aferi s svojo profesorico, na začetku še analognih devetdesetih iz Moskve odpelje proti ledenemu, sivemu, mračnemu, arktičnemu Murmansku, izgleda tako, kot da se bo na njem zdaj zdaj zgodil umor (ali pa »izbruh« zombijev), toda Ljoha (Jurij Borisov), zapiti, agresivni, mizoginični, obritoglavi rudar, s katerim obtiči v kupeju št. 6, začne zlagoma kanalizirati Jesseja, občutljivega protagonista Linklaterjeve študentske romance Pred zoro. Jasno, Laura začne kanalizirati Céline, protagonistko te romance. Kupe št. 6 polzi v ritmu cigaretnega dima. Francoski štikel Voyage Voyage (via Desireless), ki se oglasi tu in tam, povzema vrvež njunega notranjega potovanja. Pred njima pa ves tisti mrak, vsa tista megla, vsa tista sivina, ves tisti mraz, vsa tista distopija. Laura hoče videti petroglife na morskih skalah, ker misli, da bo imela iz preteklosti boljši razgled na sedanjost, toda želja, ki ima vedno revolucionarni potencial, je brez preteklosti. Nenehno prehajata od besed k besedam, da bi prešla od besed k dejanjem, toda veliko besed porabita, da od besed k dejanjem ne bi prešla. Kar pa ne preseneča: njuno melanholično arktično potovanje je dolgo naštevanje besed, ki so prišle med besede in dejanja. Ljubezen je kaos, črna luknja, tveganje, vdor nereda, stalitev družbenega tkiva, sprememba voznega reda, spodletelo naključje – ker je produkt tega, da ne vemo, kaj hočemo, in ker poveže osebi, ki sploh ne vesta, da sta kompatibilni.

Kupe št. 6, reimaginacija Leanovega Bežnega srečanja, ki bi se lepo podala filmčku Hang the DJ, četrti epizodi četrte sezone serije Black Mirror (gledal sem jo res zaljubljeno), se dogaja v času, ko še ni bilo algoritmov (in ko torej algoritem še ni postal Usoda), toda če bi Laura in Ljoha izgubila spomin, bi se ponovno našla. To, kar je med njima, ni le transakcija. Njuno potovanje po tem, kar je ostalo od velike, mogočne Sovjetske zveze, ki je, kot pravi Ljoha, premagala naciste, je dobra parafraza ljubezni v času hladnega, stresnega, katastrofalnega neoliberalnega kapitalizma, ki je čustveno življenje atomiziral, distanciral, sprogramiral in oddelil – ko se vendarle zaljubiš, imaš zato res občutek, da si zlomil nacizem in dobil II. svetovno vojno. (Kinodvor)