Smrt na Nilu

Ves denar tega sveta.

Smrt na Nilu je nadaljevanje Umora na Orient ekspresu – vrne se detektiv Hercule Poirot (Kenneth Branagh), vrnejo se njegovi brki, ki dobijo celo zgodbo o izvoru ( ja, naredila jih je vojna – kot vse »prave« moške!), vrne se njegov zaupnik Bouc (Tom Bateman) in vrne se eksotična lokacija, le da predvojni Balkan, čez katerega drvi luksuzni jet-set vlak, zamenja predvojni Nil, po katerem pluje luksuzni jet-set parnik. Toda Smrt na Nilu je boljša od Umora na Orient ekspresu, morda tudi zato, ker jo gledamo drugače kot Umor na Orient ekspresu, navsezadnje, pri Umoru na Orient ekspresu smo vnaprej prekleto dobro vedeli, kdo je žrtev in kdo so morilci – ta roman Agathe Christie je pač tako pregovoren, da je bilo to nemogoče ne vedeti. Pri Smrti na Nilu pa tavamo v megli: če se že ravno spomnimo, kdo je žrtev, pa smo zagotovo pozabili, kdo je morilec.

In Kenneth Branagh vse skupaj še dodatno zakomplicira, tako da dobimo baročni puzzle, v katerem je vse mogoče – še toliko bolj, ker je povsem jasno, da ni nič nevarnejšega in iracionalnejšega od ljubezni. »Ah, ljubezen. To ni varno.« Smrt na Nilu – eskapistična mešanica brezhibnih kostumov, sofisticiranega kolonializma, civiliziranega cinizma, nostalgije po nostalgiji, piramid in green-screena – bi bila lahko tudi romantična komedija: Simon Doyle (Armie Hammer), ki naj bi se poročil z Jacqueline de Bellefort (Emma Mackey), se poroči z njeno prijateljico, Linnet Ridgeway-Doyle (Gal Gadot), bogato dedinjo. Ker pa ju začne Jacqueline – prevarana, zaljubljena, obsedena, neprisebna, disruptivna – zalezovati (kamor gresta, se pojavi tudi ona, kar se jima ne zdi ne komično ne romantično), se odpravita na križarjenje po Nilu, toda na parniku S. S. Karnak, na katerega povabita številne sorodnike, prijatelje in znance s služinčadjo (med potniki so tudi doktor, ki ga igra komaj prepoznavni Russell Brand, džezpevka, ki jo igra Sophie Okonedo, njena nečakinja, ki jo igra Letitia Wright, Boucova mama, ki jo igra Annette Bening, in Linnetina botra, sicer salonska komunistka, ki jo igra Jennifer Saunders), je smrtonosna že prva noč. Osumljenih je na pretek.

»Če kaj, potem zgodovina uči, da je mogoče vsakogar ubiti,« pravi Michael Corleone v drugem Botru. Poirot bi lahko dodal: zgodovina tudi uči, da je vsak človek potencialni morilec. Posebej v višjih krogih – v srcu kapitalizma. Ja, od sle po bogastvu do umora je le korak. In ja, sla po bogastvu vse prelevi v odlične režiserje in igralce, kralje detajlov in racionalnosti. Tudi Poirot je kralj detajlov in racionalnosti. Še več: kapitalizem in Poirot, personifikacija kapitalistične racionalnosti (ki ji zgodovina vsakič znova eksplodira v obraz!), sta eno. Kapitalizem navaja k umoru – Poirot tudi. Kjer se pojavi, se zgodi umor. Zdi se, kot da vsi vedno ubijajo zato, da bi lahko tekmovali z genijem. Čudno le, da ni nikoli osumljen on sam. Smrt na Nilu je toksična – glavno vlogo igra Armie Hammer, ki so ga številne ženske obtožile spolnega nasilja, celo posilstva. Njegova vloga je prevelika, da bi ga lahko izrezali, a tudi to, da v filmu ostane, zanj ni dobro. Film ga nehote in spontano obsodi. Kot da bi vnaprej vedel, kaj se bo zgodilo. (kino)