Naši vodniki po peklu

Jimmy Carr, kruti, lucidni, ofenzivni, politično nekorektni komik, kralj enovrstičnic in »črnih materialov«, britanska verzija Anthonyja Jeselnika, ekstremnega ameriškega komika slovenskega rodu, na začetku svojega najnovejšega stand-upa (Jimmy Carr: His Dark Material), ki ga ponuja Netflix, publiko – hvaležno, evforično, vsega hudega vajeno – posvari, da bo v »nocojšnjem šovu slišala vice o groznih stvareh«, a obenem doda, da »so to le vici, ne pa grozne stvari«. Sledijo tipično carrovski vici o malih ljudeh in debelih ljudeh, veganih in vaginah, pedofiliji in shizofreniji, Alzheimerju in Parkinsonu, abortusu in posilstvu (»Hočete preprečiti posilstvo? Recite da!«), celo o umirajočih – v hospicu ima nastop (»Hitro, mudi se!«), publiko, no, ljudi, ki umirajo za redkimi boleznimi in ki jim ni ostalo več prav dosti, pa vpraša: »Je tu kdo od lani?« Ker se sam smeji »navznoter« (»kot bi goska z motnjami v učenju doživljala napad panike«) in ker je sam svoj lastni »konzervirani« smeh, je tudi vsak njegov smeh vic zase, njegovi obračuni z gledalci, ki se jim zdijo njegovi vici »prehudi« ali »žaljivi« (sam jih prosi, naj mu vpadajo v besedo, naj ga motijo, provocirajo ipd.), pa so tako neusmiljeni kot njegovi obračuni z gledalci, ki mislijo, da ima prav in da je na njihovi strani. »Zdaj pa dvignite roke tisti, ki se nočete cepiti!« Jaaaaa! Roke švignejo gor. Carr se obrne proti enemu izmed proticepilcev, rekoč: »Zdaj pa to roko primi in se z njo udari po licu!«

Potem pa vendarle pride bomba, izpolnitev uvodne napovedi, da bodo v »nocojšnjem šovu slišali vice o groznih stvareh«. Pet minut pred koncem napove vic, ki da bo »career ender« – potemtakem vic, ki naj bi mu uničil kariero. »Privežite se!« In bam: pove vic o holokavstu, toda bolj kot Jude užali Rome, prav tako žrtve holokavsta. Ne bom povedal, kaj točno reče, ker takšni vici na papirju, kot pravi tudi sam Carr, izgledajo kruto in grozno in strašno in odbijajoče, ker jim manjka tisto bistveno – komikov živi nastop. Ali kot se reče: delivery. Ta, ki tak vic le prebere (v časopisu, na spletu, na telefonu ipd.), zato ostane brez konteksta – brez nians, brez tona, brez modulacij, brez fines. Govor pač niso le besede. Še celo same besede niso nikoli le besede.

In če naj parafraziram Carra: eno je, če tak vic slišiš ponoči ob enajstih na odru, čisto nekaj drugega pa, če tak vic dobiš zjutraj ob devetih v poštni nabiralnik. Velika razlika.

Ja, Carrov vic je sprožil potres, poplavo, cunami. Kot bi treščil komet. Vsi so ponoreli, protestirali, bili šokirani in zaprepadeni, se zgražali, moralizirali, terjali opravičilo in umik vica z Netflixove platforme – in ja, Carra so pozivali k odstopu. Ta vic se jim je zdel dovolj velik razlog, da ga takoj skenslajo. Da ga odpovejo. Tako kot se skenslajo in odpovejo filmski ali glasbeni zvezdniki, obtoženi spolnega nasilja, bodisi nadlegovanja ali posilstva. Kot da je vic o holokavstu hujši od holokavsta. Kar je približno tako,

Carrov vic, ki mu očitajo podžiganje rasnega sovraštva, je kombinacija Schrödingerjeve mačke in Rorschachovega testa, ki jasno kaže, kako zelo je sodobna družba izgubila smisel za dvoumnost.

kot če bi rekli, da je sloviti vic iz Lubitscheve komedije Biti ali ne biti (1942) – »Ja, ja, mi koncentriramo, Poljaki pa kampirajo« – hujši od nacističnih koncentracijskih taborišč.

Oprostite!

Ja, Jimmyja Carra hočejo skenslati in odpovedati, tako kot so skenslali in odpovedali nekatere komike, obtožene spolnega nasilja, recimo Louisa CK-ja (masturbiranje pred mlajšimi kolegicami) in Aziza Ansarija (nadlegovanje), ki pa sta se nedavno – po ne ravno čisto asketskih in skenslanih »letih« Sibirije – vendarle vrnila, prvi s stand-upom Louis CK: Sorry, ki je dostopen le na njegovi spletni strani LouisCK.com (za 10 dolarjev), drugi pa s polurnim stand-upom Aziz Ansari: Nightclub Comedian, s katerim je presenetil publiko v nekem kletnem klubu in pristal na Netflixu.

Ansari je priden in vljuden, njegov nastop je zelo miren, mehak, skesan, brez bomb, ki bi lahko sprožile škandal, proteste ali poziv h kenslanju, toda vsako priložnost izkoristi za relativiziranje tega, kar mu očitajo, in afirmacijo svoje nedolžnosti. Ko govori o sorodniku, ki se ni hotel cepiti proti covidu, a je potem umrl za covidom, je to le izgovor, da obsodi kulturo dezinformiranja in lažnih novic, ki nas ločuje, tako da se ne razumemo več – zato prihaja do nesporazumov in »sranja«. Sam itak ves čas trdi, da je bil le žrtev nesporazuma – komunikacijskega šuma. »Če se ne bomo več znali pogovarjati, potem bo itak vseeno, v čem je sploh problem – trenutna strategija sramotenja ne bo pomagala.« Ne gledate ga brez nelagodja. Njegova konspirologija je tako patetična, kot je njegov narcizem omahljiv – še celo bolj kot njegovo zakonspirirano opravičevanje. Je kaj bolj ironičnega od tega, da moralno in razsodno deluje nekdo, ki nima nobene moralne in razsodne verodostojnosti?

Nekaj takega počne tudi Louis CK: njegov stand-up je naslovljen Sorry, alias Oprostite, kar pa ne pomeni, da se tudi zares, verbalno, neposredno, v živo, osebno opraviči – ne, njegovo opravičilo je lahko le to, kar najbolje počne: stand-up. Oster, robat. Tak kot vedno. Opraviči se lahko le tako, da ne popusti, da ostane pokonci, da torej vztraja pri svoji obsedenosti in da ne izda svoje želje.

Zato najprej pove, kateri je njegov najljubši seksualni položaj. In zato potem pove, da je covid vse prisilil, da se počutijo kot on – nikamor niso mogli, morali so biti doma, vse je bilo drugače, življenje jih je sfukalo, nenadoma so opazili reči, ki jih sicer ne bi. Bilo je tako, kot bi jih kdo skenslal, odpovedal in osamil.

Kaj je huje – Carrov vic o Romih in Sintih, ki jih pripovedi o holokavstu ne omenjajo, ali javne politike, ki Rome dejansko zatirajo, šikanirajo, izključujejo, marginalizirajo in kriminalizirajo?

Med pandemijo so vsi ljudje postali Louis CK. To, da si Louis CK, ni potemtakem nič spornega, še manj sramotnega. Nič, če vprašate Louisa CK-ja, potem ljudje zdaj vsaj končno vedo, kako se počutijo tisti (komiki, igralci, režiserji, pevci ipd.), ki jih skenslajo, odpovejo in osamijo.

Louis CK je briljanten, brezhiben komik, ki se prekleto dobro zaveda moči komedije, ali bolje rečeno – prekleto dobro se zaveda, da je komedija najboljše sredstvo za relativiziranje krivde in travm. Obenem pa se prekleto dobro zaveda še nečesa: da te komedija ne naredi nedolžnega, ampak da poskrbi, da nikoli več nisi nedolžen.

Od tod vic o Michaelu Jacksonu, ki se konča takole: »Kaj je huje: pedofil, ki ustvarja čudovito glasbo, ali pedofil, ki ne ustvarja čudovite glasbe? Takšno izbiro imate.« Na koncu odide ob Dylanovem štiklu Like A Rolling Stone, očitno prepričan, da je umetnost tako nemogoče ločiti od umetnika, kot je nemogoče ločiti ovacije od odpovedi.

Njegovi črni materiali

Ko Jimmy Carr pove ta vic, takoj tudi pojasni, zakaj je upravičen in utemeljen. Ker je »smešen«, ker je »oster« in »robat«, ker pripoveduje o »najhujši stvari v človeški zgodovini«, ki je ne smemo »nikoli pozabiti«, in ker ima »izobraževalno vrednost«, saj ljudi pouči, da nacisti niso pobijali le Judov, temveč tudi Rome in Sinte (in geje, invalide, Jehovove priče ... in Slovane, če smo že ravno pri tem).

Že res, da je s tem okrepil zavedanje, da so v nacističnih koncentracijskih taboriščih množično umirali tudi Romi in Sinti, pravijo tisti, ki so obsodili Carrov vic, toda to ni bil njegov namen, ampak je hotel reči, da je bil holokavst nekaj dobrega in da je treba genocid slaviti. Ni kaj, Carrovega vica, ki ima na videz zelo ozek manevrski prostor za »interpretacijo«, ni lahko požreti – še posebej ne zdaj, v napetem času politične korektnosti in kulture kenslanja. Toda: mar ni ta vic prav odgovor na kulturo kenslanja? Odgovor na »krotenje« in »civiliziranje« komedije? Odgovor na to, čemur komiki pravijo »cenzura komedije« in »omejevanje svobode govora«? In dalje: mar ta vic ne deluje kot parodija tistega čedalje večjega strahu pred transgresivnim, preveč šokantnim, politično nekorektnim humorjem? In kot parodija kulture ogorčenja in zgražanja nad politično nekorektnim humorjem? In kot parodija strahu pred tem, da bomo rekli kaj »narobe«. Še več: mar ta ekscesni, napihnjeni, baročno tvegani, res pretirani in eksplozivni vic ne deluje kot parodija politično nekorektnih vicev, ki komikom uničujejo kariere – kot parodija politično nekorektnih vicev, zaradi kakršnih komike kaznuje cancel culture? Mar se ne zdi, kot da je hotel Carr vse skupaj prignati do absurda – do smešnega, nemogočega nesmisla? In končno: mar njegov vic ne deluje tudi kot karikatura refašizacije sodobne družbe in relativizacije nacizma, ki je čedalje očitnejša? Saj veste: Hitler ni bil le slab – zgradil je avtoceste! Ali pa: domobranstvo ni bilo le slabo – postavilo se je po robu komunistični revoluciji ter branilo krščansko kulturo in narodna izročila! Ali: pravi fašizem je antifašizem! Oh, in spomnite se razvpitega Trumpovega dictuma: tudi neonacisti so zelo fejst ljudje!

Sploh pa: mar Carrov vic ne deluje tudi kot parodija predsodkov do romske skupnosti? Carrov vic, ki mu očitajo podžiganje rasnega sovraštva, je kombinacija Schrödingerjeve mačke in Rorschachovega testa, ki jasno kaže, kako zelo je sodobna družba izgubila smisel za dvoumnost. Občutek za kompleksnost. Nadarjenost za potrpežljivost.

Povsem upravičeno lahko tudi rečete: Carrov vic je težko požreti, ker se »spravlja« nad Rome in Sinte, ki so manjšina. Še huje, lahko dodam: Romi in Sinti niso le manjšina, ampak so še vedno tudi šikanirani, spregledani, zatirani, marginalizirani, izključeni, deprivilegirani. Kdo jih zatira, šikanira, izključuje, marginalizira in deprivilegira? Jimmy Carr? Ne, temveč politika – in predsodki, ki jih prižigajo in podžigajo politične odločitve.

Pa poglejmo, kako to praktično izgleda. Carr je Britanec – in kaj se dogaja z britanskimi Romi, Sinti in Travellerji? Britanska vlada pravkar sprejema zakone o nacionalnosti, mejah in volitvah, ki so za romsko skupnost izrazito škodljivi – policiji recimo omogočajo kriminalizacijo Romov, Sintov in Travellerjev ter racije v njihovih naseljih (zadošča že to, da nekdo vloži pritožbo, pa četudi se ni zgodilo nič nezakonitega). Obljubljene nacionalne strategije za zmanjševanje neenakosti pri možnostih etničnih manjšin ni in ni na spregled, tako da v veljavi še vedno ostaja diskriminatorna zakonodaja, ki Romom otežuje življenje in integracijo, ali bolje rečeno – veljavna zakonodaja zmanjšuje njihove možnosti izobraževanja, zaposlovanja in nastanitve, povečuje pa možnosti, da pristanejo na sodišču in v ječi.

Vlada torej sprejema zakone, ki Rome, Sinte in Travellerje marginalizirajo, s čimer jih izpostavlja sovražnemu govoru in jih spreminja v lahke tarče. Še huje: s tem legitimira negativen odnos Britancev do romsko-sintsko-travellerske skupnosti (skoraj polovica Britancev je negativno razpoložena do Romov, Sintov in Travellerjev, 91 odstotkov članov teh skupnosti je doživelo diskriminacijo). V britanskih šolah pri pouku o holokavstu Romov in Sintov ne omenjajo, ampak jih vztrajno ignorirajo – kot »ljudje« v Carrovem vicu. Očitno v tem avtomatično vidijo nekaj »pozitivnega«.

Mar Carrov vic – ofenziven, peklenski, neobčutljiv – ne deluje prav kot parodija tega vztrajnega in sistematičnega ignoriranja Romov in Sintov, »prikrivanja« dejstva, da so bili zamolčane žrtve nacističnega holokavsta, in družbe, ki se ji zdi to ignoriranje Romov in Sintov, žrtev holokavsta, nekaj povsem sprejemljivega, samoumevnega in nemara že kar »pozitivnega«?

Je Carrov vic res hujši od politik, ki se spravljajo nad Rome? Koga bi bilo treba skenslati – Jimmyja Carra in njegov vic ali te politike? Carra ali vsakdanji fašizem, ki nasprotuje predsodkom, a ne naredi ničesar, da bi izginili?

Ja, Carrov vic je šokanten. A natanko to je naloga humorja, vica, komedije: da nas šokira. Ne da nas spravi v smeh, ampak da nas strezni. Da nam da misliti. Da nas strese iz zabave. Da nam reče: to ni smešno! Naloga komedije je, da nas prisili, da se nehamo smejati. In da pogledamo resnici v oči. Carrov vic je šokanten, ker – če naj parafraziram Slavoja Žižka – razbija liberalno iluzijo, po kateri je komedija »magični« prostor, kjer se lahko varno smejijo predsodkom in obenem ohranijo vse svoje predsodke.

Ironija tu res bije v oči: Romi in Sinti so tako marginalizirani, izrinjeni in izključeni, da jih »opazi« le umazani, morbidni, neslani vic. In seveda: to, da je tak vic sploh mogoč, pove vse o stopnji marginaliziranosti, izključenosti in šikaniranosti romske skupnosti. Carrov vic bi deloval povsem drugače, če Romi ne bi bili tako nemočni, tako izrinjeni, tako marginalizirani, tako zatirani, tako izključeni. Verjetno ga sploh ne bi bilo. Morda sploh ne bi bil mogoč.

Maščevanje

Tu se lahko seveda vprašamo: kaj pa če bi imeli Romi, Sinti in Travellerji zaradi Carrovega vica težave? Kaj če bi ta vic podžgal diskriminacijo in nasilje nad Romi, Sinti in Travellerji? Kaj če bi kdo ta vic uporabil kot izgovor za nasilje? Kaj če bi se zaradi tega vica zgodilo kaj hudega, strašnega, morilskega? Nekaj takega se je namreč zgodilo slovitemu ameriškemu komiku Davu Chappellu, ki v svojih stand-upih – za Netflix jih je posnel že šest – zelo rad pripoveduje kontroverzne, vnetljive vice o transspolnih osebah, pa tudi o gibanju #MeToo, drugih nebinarnih identitetah in sploh skupnosti LGBTQ (»Geji so manjšina, dokler ne pokažejo, da so belci«).

Logično – proti njemu se je zelo kmalu stegnila cancel culture. Aktivisti so protestirali in ga kenslali in tudi od Netflixa terjali, da ga skensla, a bolj ko so terjali njegovo »glavo«, ofenzivnejši, regresivnejši, sovražnejši in transfobičnejši so postajali njegovi vici – še posebej v njegovem zadnjem stand-upu, naslovljenem The Closer. Ko poslušate njegove vice, ki doživljajo povsem očitno eskalacijo, imate občutek, kot da bi sam skušal skenslati tiste, ki skušajo skenslati njega – kot da bi se skušal maščevati tistim, ki ga hočejo odpovedati in osamiti. Nekaj smrtno resnega je v njegovi komediji, nekaj mučnega, neprebavljenega resentimenta – kot da je to njegov odgovor na »liberalno« histerijo, na »liberalno« čiščenje komedije.

In seveda: obenem se zdi, kot da se ne more povsem sprijazniti z izenačevanjem trpljenja obeh manjšin, črnske in transspolne. Črnci so v njegovih očeh bolj diskriminirani, zatirani in šikanirani od transspolnih oseb, ki jih sam vidi izrazito reduktivno – v njih namreč vidi le belce. Itak rasno privilegirane. Njegovo rezoniranje gre nekako takole: črnski gej je najprej črnec in šele potem gej – transspolni belec, pa je najprej transspolen in šele potem belec, dokler se nenadoma spet ne pojavi potreba, da je belec. A sam transspolnim osebam počne natanko to, kar belci počnejo črncem. Tako kot se skušajo črnci znebiti belske prevlade, se skušajo transspolne, nebinarne osebe znebiti heteroseksualne, binarne prevlade.

Oboji – črnci in transspolni – bi morali biti naravni zavezniki. Neilu Youngu in Joni Mitchell bi se lahko pridružili v boju proti »komiku« Joeju Roganu, rasistu, ki je filadelfijsko črnsko sosesko imenoval »planet opic« in ki na svojem stomilijonskem Spotifyevem podkastu – The Joe Rogan Experience – razširja lažne novice o covidu in cepivih (primerjal jih je s holokavstom), s čimer neposredno ogroža zdravje, blaginjo in življenja ljudi.

Toda vsak morebitni benevolentni odnos do Chappellove komedije je zakompliciral samomor transspolne Daphne Dorman, sicer njegove fenice, prijateljice in zagovornice, ki je v transspolni skupnosti prav zaradi zagovarjanja njegovega politično nekorektnega in transfobičnega humorja padla v nemilost. V stand-upu Sticks and Stones, ki mu je leta 2019 prinesel nagrado grammy, je postala celo vic (kar je bil dokaz njegove strpnosti do transspolne skupnosti), dva meseca kasneje pa je naredila samomor.

Rekli boste: to, da se je Dave Chappelle spravil na zatirano, diskriminirano, demonizirano, deprivilegirano manjšino, ki ji sam ne pripada, pove vse o njem in njegovem politično nekorektnem, ofenzivnem, neobčutljivem humorju. Vsekakor – ta humor je tvegan. A to pove še precej več o nemogočem okolju, v katerem živi transspolna skupnost. To transfobično, toksično, represivno okolje njene pripadnike namreč tako diskriminira, demonizira, šikanira, zatira, nadleguje in izključuje, da se vse prepogosto zatečejo v samomor – ali pa postanejo žrtve transfobičnega nasilja, fizičnega, spolnega in policijskega. Kaj bolj ogroža varnost transspolnih oseb – Chappellovi vici ali represivno, toksično, diskriminatorno, nasilno okolje, v katerem živijo? Kot bi rekel Bertolt Brecht: kaj je Chappellov vic o transspolnih osebah v primerjavi z družbo, v kateri transspolne osebe živijo!

Chappellovi vici – še tako obsceni, nesramni in neobčutljivi, še tako nedovzetni za spolno fluidnost (Chappelle spol razume kot nekaj biološkega, binarnega), še tako zlizani z okoljem, ki šikanira in demonizira transspolne osebe – bi delovali povsem drugače, če transspolne osebe ne bi bile tako nemočne, tako izrinjene, tako marginalizirane, tako zatirane, tako izključene, tako demonizirane. Verjetno jih sploh ne bi bilo. Morda sploh ne bi bili mogoči.

Leninovi nadomestki

Vprašanje, kaj je huje, vic o holokavstu ali holokavst, lahko zdaj reformuliramo: kaj je huje – Carrov vic o Romih in Sintih, ki jih pripovedi o holokavstu ne omenjajo (ker se ne »fokusirajo na pozitivne plati«), ali javne politike, ki Rome dejansko zatirajo, šikanirajo, izključujejo, marginalizirajo in kriminalizirajo? Je Carrov vic res hujši od politik, ki se spravljajo nad Rome? Koga bi bilo treba skenslati – Jimmyja Carra in njegov vic ali te politike? Carra ali kapitalistične strukture moči, ki nenehno reproducirajo strašne neenakosti in krivice? In ja: Carra ali vsakdanji fašizem, ki nasprotuje predsodkom, a ne naredi ničesar, da bi izginili?

To je ta lepi, moralno čisti, politično korektni, mesijansko-mučeniški »liberalec«, ki ga nadvse motijo, jezijo in žalijo obsceni vici o Romih in Sintih, a sam Romov in Sintov ne bi hotel za sosede.

To je ta lepi, moralno čisti, politično korektni, mesijansko-mučeniški »liberalec«, ki ga nadvse motijo, jezijo in žalijo obsceni vici o Romih in Sintih, a sam Romov in Sintov ne bi hotel za sosede.

To je ta lepa duša, ki hoče biti moralna razsodnica, pa četudi je nič ne kvalificira za moralno razsodnico – toda prav zato, ker je nič ne kvalificira za moralno razsodnico, se naravnost idealno poda vlogi moralne razsodnice.

To je ta lepa, moralno že krepko izčrpana duša, ki moralizira, ne bi pa ničesar spremenila. Še najmanj sveta, ki ustvarja krivice in bolezni in patologije, o katerih potem moralizira. Moralna bi bila šele, če bi kaj spremenila. Morala, ki ničesar ne spreminja in ki noče ničesar spremeniti, je le trač. Vici so nemoralni in prepovedani, največje perverzije pa so dovoljene in moralno povsem sprejemljive.

Če naj parafraziram Davida Swansona (CounterPunch): to je ta lepa duša, ki je moralno povsem izčrpana od razmišljanja, kateri avto kupiti.

Potrebujemo novo moralo, boljšo moralo – kolektivno moralo. Morala, ki poganja politično korektnost, identitetno politiko in kulturo ogorčenja, kenslanja in sabotiranja, je morala, ki jo oblikuje okolje, v katerem zažigajo in prevladujejo avtokrati, kleščenje demokracije, čedalje hujše politično nasilje, toksična polarizacija, refašizacija družbe, norost skrajne desnice, rasizem, homofobija, infantilna konspirologija, mučni algoritmi, korporativno zalezovanje, nadzorovalni kapitalizem, izgubljenost, viralna banalnost, defokusiranost, motnje pozornosti in koncentracije, ognjemet diverzij in distrakcij, fantazije o koncu sveta, sla po zastraševanju, kaznovanju in razčlovečenju »drugačnih«, vera v vse ter iskanje Boga in Svetega duha na internetu, a to ni več morala, ki bi jo lahko jemali resno. To je morala, ki ni več sposobna misliti kompleksnosti sodobnega sveta.

Ljudje postajajo ekrani, mediji, platforme, podatki. Seks v kapitalizmu ni tako dober, kot je bil v komunizmu. Svet pa postaja hiša strahov, skozi katero nas vodijo komiki. Hej, kdo drug pa še govori ali poroča o revščini, ekonomski neenakosti, pedofiliji, abortusu, seksizmu, mizoginiji, čezoceanskih posvojitvah, teoriji spola, spolni fluidnosti in smrti?

In komiki, naši katarzični vodniki po globalnem Infernu, ultimativni influencerji, so prvi, ki skočijo noter – v tvegano, nevarno, neznano. Nekoč so to počeli revolucionarji, Lenini in Cheji. Ni jih več. Zato jih nadomeščajo komiki. Včasih zmagajo. Včasih se opečejo. Včasih pa dežuje.