Bojca Januš: Permakultura na vrtu in v življenju 

Čeravno je o permakulturi napisanih kar nekaj knjig, je v tej poudarek na osebni zgodbi.

Namesto razlag o principih, ki jih moramo aplicirati na svoj vrt, poudarja posameznikovo pot. Začnimo z manjšim koščkom zemlje, da nas delo ne preobteži. Ukvarjanja z vrtom namreč ne razume kot muko, ampak kot življenjsko držo, ki nam je pisana na kožo. Namesto da bi letali naokoli in denimo kupovali zastirko iz slame, uporabimo tisto, kar imamo pri roki. Radikalno: če nimamo vrta, lahko izkoristimo balkon ali zgolj okensko polico v bloku, na kateri je moč vzgojiti marsikatero vrsto zelenjave.

Seveda je implicitno vprašanje, zakaj bi to sploh počeli. Lahko besnimo na multinacionalke, ki proizvajajo junk-food, lahko pa ob tem ali namesto tega sami postanemo akter. Ne gre le za pridelek rastlin s prvinskim okusom, temveč za samoustvarjanje vrste zadovoljstev. Pogled na sadež jajčevca, ki ga človek pridela sam, sproži v njem občutek sreče. Filozofsko bi temu rekli, da je postal demiurg, da ustvarja ex nihile. No, reč se v resnici nekoliko zaplete, ko nekdo pospravi lepo letino pridelkov, a ne poka od zadovoljstva. Permakultura pač ni samoumevna pot do osebne izpolnitve. Prvi pogoj je, da se ti poprej uspe povezati z naravo. Ekopsihologija izpostavlja prednost tistega, ki zna zapolniti svoje trenutke v naravi in mu zaradi tega ni treba iskati kakršnekoli druščine le za to, da si napolni praznino življenja, avtorica pa poudarja krepitev lastnosti, kot je vztrajanje, ali pa vpeljavo primarnega premisleka o stvareh v naših domovih. Moram ta predmet res vreči stran ali pa mu lahko vdahnem novo funkcijo?