Besedle ni konj

Začetek pandemije je bil čas vzpona kompletov za domačo peko kruha z drožmi, val omikrona pa je obdobje vzpona brezplačne spletne igre wordle. Gre za minimalistično besedno igro, ki se je v zadnjih nekaj mesecih po spletu nepričakovano razširila kot požar in po vsem svetu postala priljubljeno sredstvo nekajminutnega pobega od turobne zime med štirimi stenami.

Redditov programski inženir Josh Wardle – Valižan, ki živi in ustvarja v Brooklynu – je v času pandemije ustvaril preprosto igro, ki je bila sprva namenjena le kratkočasenju njegovega dekleta, ki je sicer strastna ljubiteljica različnih ugank, družabnih iger in križank. »Wordle je ljubezenska zgodba,« pravijo pri časniku New York Times, ki je igro prejšnji mesec od avtorja odkupil za vrtoglavo vsoto: kupnina je sicer poslovna skrivnost, jasno pa je, da gre za sedemmestno številko.

Nad igro se sprva ni navdušila le Wardlova partnerka, temveč tudi njegovi prijatelji in družina, zato jo je avtor (nič hudega sluteč) prestavil na javni strežnik, wordle pa je nato v nekaj mesecih dosegel viralno priljubljenost. Novembra je imel le 90 uporabnikov, na začetku prejšnjega meseca jih je imel nekaj več kot tristo tisoč, danes jih šteje že več kot dva milijona. A govorimo le o ljudeh, ki igrajo uradno različico igre: popularnost wordla je seveda spodbudila vznik nepreštevnih posnemovalcev, ki igro prevajajo v druge jezike. Med njimi je tudi besedle, wordle v našem maternem jeziku, ki pa potrebuje še kar nekaj nadgradenj: številnih slovenskih besed namreč še nima v svojem slovarju oziroma podatkovni bazi, nekatere tujke pa priznava kot legitimne slovenske besede. Zato je igranje besedla (https://besedle.com/) za zdaj rahlo frustrirajoče početje.

Kako sploh igramo wordle in zakaj je ta igra tako priljubljena? Njena pravila hitro usvojimo, nekaj trenutkov pozneje pa smo načelno z njo že zasvojeni. V šestih poskusih ugibamo besedo, sestavljeno iz petih črk, ob vsakem ponesrečenem poskusu pa nam wordle pove, katero črko smo uganili pravilno: če je ta na pravem mestu, jo igra obarva zeleno, če mora črka stati kje drugje, jo obarva rumeno, s sivo pa označi tiste črke, ki jih v geslu ni. Tako v vsakem poskusu izločimo čedalje več črk in do šestega poskusa – zadnje možnosti – besedo navadno uganemo. Wordle deloma spominja na namizne klasike, kot sta scrabble in boggle, deloma pa tudi na klasične križanke in celo sudoku: z njim nekaj minut na dan treniramo naš besednjak in logično razmišljanje, lotili pa so se ga tudi matematiki, ki wordlove besedne uganke uspešno rešujejo s pomočjo informacijske teorije.

Z uporabniki wordla širom po medmrežju torej tekmujemo v tem, kdo geslo ugane prej: vsi uporabniki iščemo isto geslo, ki se spremeni le enkrat na dan. Pri tem ne tekmujemo za kakršnokoli nagrado, temveč predvsem za osebno zadovoljstvo. No, če se nam posreči, da do gesla pridemo že v drugem poskusu, se lahko s tem pobahamo na družbenih omrežjih. Če se radi kratkočasite na Twitterju, ste v zadnjem času brez dvoma opazili mreže barvnih kvadratkov: te so pravzaprav objave rezultatov uspešno odigranih partij wordla, nekakšne digitalne trofeje, ki formo emodžijev prevzemajo zato, da potencialnim igralcem ne izdajo dnevnega gesla. Ja, v igri wordle lahko poiščemo le eno besedo na dan: ko jo uganemo, moramo na novo rundo igre počakati do naslednjega dne.

Igro, ki zavrača kakršnokoli obliko monetizacije in spominja na zgodnja, nedolžnejša leta svetovnega spleta, je prejšnji mesec za vrtoglavo vsoto odkupil New York Times.

Kljub temu da se wordle izjemno hitro širi, je pravzaprav ena redkih vsebin na spletu, ki ni zasnovana zato, da bi zasvojila uporabnike (čeprav jih vseeno): dnevno nam ukrade le nekaj minut, kar je eden od glavnih razlogov, zakaj je sprejet kot izrazito nedolžna, neškodljiva igra, prav tako pa na njeni spletni strani – ki jo po novem gosti strežnik časnika New York Times – (vsaj za zdaj) ni nadležnih oglasov niti ne povezav do profilov na družbenih omrežjih, igra pa je vsem na voljo brezplačno: wordle torej zavrača kakršnokoli obliko monetizacije, kar je v ekonomiji, ki se hrani z našo pozornostjo in našimi dragocenimi podatki, vsekakor sveže in dobrodošlo.

Strokovnjaki za računalniške igre pravijo, da je wordle tako prikupen tudi zato, ker spominja na zgodnja, nedolžnejša leta svetovnega spleta: resnično je videti kot starodaven artefakt iz časov, ko smo se na splet priklapljali s telefonskim modemom. Wordle nas nekako vrača v čas, ko naši podatki še niso bili zlata vredno blago in nas medmrežje ni poskušalo na vsakem koraku posrkati vase, kot to danes počne s skrbno načrtovanimi povratnimi zankami družbenih potrditev, denimo z všečki. »Internet je trenutno v zelo slabem stanju, wordle pa je super, saj ne počne vseh teh podlih stvari. Takšen je bil splet v svojih začetkih: bil je mnogo bolj igriv,« je za Guardian povedal Adam Procter, profesor dizajna iger na univerzi v Southamptonu.