»Madžarska izkorišča manjše in finančno šibkejše države«

Lucija Balikić je hrvaška zgodovinarka, ki živi in dela v Budimpešti. Tam na Srednjeevropski univerzi (CEU) končuje doktorski študij, pri katerem se posveča zgodovini političnih idej v času pred razpadom Avstro-Ogrske in v medvojni Jugoslaviji, do maja pa je kot gostujoča raziskovalka pri Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) na obisku v Sloveniji. Tukaj bo aprila tudi predstavila svojo knjigo o vplivu britanskih in francoskih intelektualcev na nastanek Jugoslavije. Predmet njenega preučevanja, Avstro-Ogrska, je zadnja leta postal nadvse aktualen. Seveda predvsem zaradi Orbánovega režima, ki obuja idejo velike Ogrske.

Daleč najpomembnejša vlagateljica v Sloveniji je Avstrija, a jo zdaj že dohiteva Madžarska. Se vračamo v čas nekakšne Avstro-Ogrske? 

Morda se zdi tako, a ta teza ni točna. Avstro-Ogrska je bila velika imperialna tvorba, v kateri so bile nekatere oblike gospodarske odvisnosti njenih delov naravne in se to v tistem času večinoma tudi ni dojemalo po nacionalnem ključu. Ker je bila Avstro-Ogrska velika imperialna država, ni bilo nelogično, da so bili nekateri njeni deli bolj industrializirani od drugih ali da so nekateri deli skupne države bili izkoriščani zaradi svojih virov ali surovin. Zato v tem primeru ne moremo govoriti, da je recimo avstrijski del izkoriščal poljskega ali da je madžarski tlačil hrvaškega. Tisti, ki so tedaj trdili, da Avstrijci nekaj jemljejo Slovencem, na primer vire, gospodarske prednosti, so bili v glavnem obrobneži – četudi jih imamo danes pogosto za narodne junake. Ta, nacionalistični način razumevanja odnosov je postal prevladujoč šele na prehodu v 20. stoletje. Drži pa, da so se te politične ideje tedaj rodile predvsem na Madžarskem. Tam je bilo že v preteklosti veliko pomembnih političnih akterjev, ki so na odnose v Avstro-Ogrski gledali kot na nacionalno igro ničelne vsote.

Zakaj na Madžarskem, zakaj ne v Avstriji? 

V avstrijskem delu monarhije nacionalisti nikoli niso bili močan dejavnik v državnih strukturah, v Ogrskem delu pa so bili, še posebej po volitvah leta 1906. Tukaj bi lahko potegnili vzporednice z današnjimi razmerami na Madžarskem. Dejstvo je, da danes številni člani stranke Fidesz in Orbánove vlade – najboljši primer za to je njen tiskovni predstavnik Zoltán Kovács – svojo gospodarsko ekspanzijo v regiji dojemajo iz te zgodovinske perspektive, kot vrnitev Madžarske na zasluženi položaj regionalne voditeljice, pa tudi kot nekakšno kompenzacijo za travme po prvi svetovni vojni, s tem mislim na Trianonsko pogodbo. Govor današnjih madžarskih politikov je podoben govoru madžarskih nacionalistov – po svoje protofašistov – z začetka 20. stoletja.

Ampak Zoltán Kovács je predvsem tiskovni predstavnik. Zakaj mislite, da madžarska vlada svoj gospodarski ekspanzionizem dojema iz te zgodovinske perspektive? 

Na to kaže več dejstev. Današnja madžarska zgodovinska politika ali politika spominjanja, v okviru katere tamkajšnji politični akterji upravičujejo svojo sedanjo zunanjo in gospodarsko politiko, temelji na točno določeni, a napačni razlagi preteklosti. Kraljevino Ogrsko, državo, ki je obstajala do konca prve svetovne vojne, v kateri so Madžari sestavljali le približno 45 odstotkov prebivalstva in v kateri so živeli skupaj s številnimi drugimi narodi, sedanji madžarski režim neprestano predstavlja kot etnično homogeno tvorbo, kot nekdanjo madžarsko državo, ki sta ji bili s Trianonsko pogodbo leta 1920 po krivici odvzeti dve tretjini ozemlja.

»Madžarska je danes izredno razcepljena družba, ko to sam doživiš, je zelo žalostno. Ljudje so razdeljeni na tiste, ki glasujejo za Fidesz, in na vse druge. Njihovo javno življenje je popolnoma ločeno in različno.«

Tipičen primer za to je bilo verjetno odkritje spomenika enotnosti pred parlamentom ob 100. obletnici podpisa Trianonske pogodbe leta 2020, kjer so zapisana vsa »izgubljena« mesta. 

Da, na primer. Po tej razlagi je celoten tako imenovani Karpatski bazen oziroma območje nekdanje Kraljevine Ogrske madžarski etnični prostor, pri čemer se seveda s tega vidika zapostavljata številnost več drugih narodov, ki so na tem območju živeli, pa tudi zgodovinski kontekst avstro-ogrske monarhije, ki večinoma ni delovala po nacionalnem načelu. Tako kot druge imperialne tvorbe tistega časa tudi Avstro-Ogrska ni bila neka ohlapna zveza nacionalnih skupin, živečih v njej, ampak monarhija, utemeljena na zgodovinsko pogojenih enotah, ki so bile kulturološko gledano izjemno kompleksne in v katerih velika večina prebivalstva ni imela jasno določene nacionalne identitete.

Ampak vrniva se v današnji čas. Živite v Budimpešti, študirate zgodovino Madžarov, jih opazujete od zunaj in od daleč. Kako danes Madžarska to napačno interpretacijo zgodovine zlorablja in s kakšnim namenom to počne?

Povedano z eno besedo, predstavlja se kot žrtev. S poenostavitvijo te zgodovinske slike in s predstavljanjem Ogrske kot homogene nacionalne celote številni nacionalistični akterji danes propagirajo zgodbo o njenem razpadu leta 1920 kot zgodbo o neki žrtvi. Kovács recimo ponavlja, da se je Madžarska tretjemu rajhu priključila predvsem zato, da bi si povrnila izgubljena ozemlja, to pa je nazadnje privedlo do deportacije ogromno Judov. Nedavno so se, ob eni od proslav ob 100. obletnici podpisa Trianonske pogodbe, tudi drugi vladni predstavniki izrekli o tem. Vsi od zunanjega ministra Pétra Szijjárta naprej so poudarili potrebo, da se Madžarska vrne na položaj pomembnega regionalnega voditelja, pri čemer so v tem kontekstu tudi neposredno omenjali regionalno gospodarsko ekspanzijo. Ključni element tega voditeljstva, ne samo znotraj Srednje in Jugovzhodne Evrope, ampak celo na evropski ali svetovni ravni so krščansko-nacionalne vrednote. To se je najbolje videlo na nedavnem demografskem vrhu Višegrajske skupine v Budimpešti ali recimo v tem, kako zdaj na Madžarskem povzdigujejo ameriškega ultrakonservativnega političnega komentatorja Tuckerja Carlsona in se povezujejo z njim.

Kako Madžarska gospodarsko uresničuje to ideologijo? V Sloveniji je zdaj v ospredju njen nakup slovenskih hotelov, pred tem je kupila NKBM …

Fideszova osrednja strategija temelji na ogromnih naložbah v madžarske nacionalne manjšine v okoliških državah. Hkrati s tem je Madžarska tudi izredno poenostavila postopek za pridobitev dvojnega državljanstva. Ti ukrepi niso namenjeni le gospodarski ali infrastrukturni krepitvi teh okolij, ampak tudi nacionalni homogenizaciji in ustvarjanju ogromnega bazena novih volivcev. So torej simbolični način ekspanzije madžarske nacije zunaj lastne države. Fidesz je zato v zadnjem desetletju uspešno uničil vse tiste politične stranke in manjšinske elite, ki mu niso bile lojalne, namesto njih je namestil lastne predstavnike v skladu s tezo, da je veliki domači kapital dejansko v nacionalnem interesu vseh, tudi tistih, ki živijo zunaj Madžarske. Tu vidimo močno zvezo med zgodbo o žrtvi in ustvarjanjem lojalnega volilnega telesa ter gospodarsko ekspanzijo v okoliških državah. Izvršitelji teh gospodarskih procesov in odločevalci o njih so pogosto pripadniki madžarske manjšine.

»Madžarska oblast gospodarsko ekspanzijo dojema iz te perspektive, kot vrnitev Madžarske na zasluženi položaj regionalnega voditelja, pa tudi kot nekakšno kompenzacijo za travme po prvi svetovni vojni.«

Madžarska se je v zadnjih letih zelo tesno povezala s Slovenijo, pa tudi z Makedonijo, denimo, ali z Republiko Srbsko. Vidite v tem kak vzorec ali logiko? 

Če pogledamo v zgodovino, lahko rečemo, da tradicija madžarskih političnih idej, ki propagirajo gospodarski prodor te države na Balkan, obstaja že od konca 19. stoletja, ko so želeli tamkajšnji marginalizirani nacionalistični politični akterji uporabiti vzvode liberalne monarhije, da bi zagotovili gospodarsko in kulturno-civilizacijsko prevlado v regiji. To se sicer ni nikoli zgodilo. Lahko pa zdaj te ideje prepoznamo v današnjem madžarskem zagovarjanju širitve EU na države Zahodnega Balkana. Kakšen je vzorec? Madžarska danes pri gospodarski širitvi praviloma izkorišča manjše in finančno šibkejše države, v katerih lahko madžarski kapital prodre v ključne panoge. To se zelo dobro vidi, recimo, v Črni gori. Nadzor nad takšnimi viri je povezan tudi z vzpostavljanjem pomembnega medijskega vpliva v nekdanjih jugoslovanskih republikah – o tem v zadnjem poročilu, ki se sicer osredotoča na Slovenijo in Severno Makedonijo, piše Mednarodni inštitut za tisk (IPI). Po drugi strani je mogoče madžarske neposredne tuje naložbe seveda razumeti tudi v okviru svetovnega kapitalizma, v sklopu katerega je Madžarska sama del kompleksne mreže nemškega, kitajskega, ruskega kapitala.

Je mogoče v tem smislu govoriti o neki novi vrsti regionalnega imperializma, ustvarjanju velike Madžarske? 

Ostala bi pri tem, kaj govori madžarska elita sama. Njeno ključno sporočilo v tem smislu je, da je tuji kapital Madžarsko koloniziral, nikoli pa Madžarska ni bila kolonizator, četudi so imeli ali imajo v sosednjih državah iste modele gospodarskega delovanja. Gre torej za igranje žrtve.

Pravite, da Madžarska v regiji danes izkorišča manjše in finančno šibkejše države. Tudi Hrvaško? Eno izmed najbolj razvpitih afer pri vas je povzročil madžarski nakup podjetja INA. Je ta primer poslabšal odnose med državama? 

Čeprav je bila afera INA-MOL ena najpomembnejših tem na začetku mandata sedanjega hrvaškega premiera Andreja Plenkovića, katerega stranka (HDZ) se je poleg tega kot ena redkih vzdržala pri vprašanju članstva stranke Fidesz v Evropski ljudski stranki (EPP), ne bi rekla, da je ta primer pomembno poslabšal hrvaško-madžarske odnose ali celo ogrozil madžarske naložbe na Hrvaškem. Sodelovanje med Madžarsko in Hrvaško se je v zadnjih letih okrepilo, recimo s skupnimi madžarsko-hrvaškimi naložbami v plinski terminal na otoku Krku, ki je strateškega pomena za obe državi, počasi oživljajo tudi pogovori o skupnem vlaganju v madžarsko jedrsko elektrarno Paks. V tem smislu ima Madžarska odprta vrata na Hrvaškem, trgovinska izmenjava se povečuje in tako naprej. Podjetniki, ki so blizu Orbánu, kot je najbolj znani madžarski plinski inštalater Lőrinc Mészáros, ima denimo v lasti nogometni klub Osijek in gradi petzvezdični hotel v Ičićih, ki so streljaj proč od zgodovinskega sprehajališča Lungomare, kulturne dediščine Opatijske riviere. Skupni jezik pa je Hrvaška z Madžarsko očitno našla tudi v odnosu do Bosne.

»Fidesz je zato v zadnjem desetletju uspešno uničil vse tiste politične stranke in manjšinske elite, ki mu niso bile lojalne, namesto njih je namestil lastne predstavnike v skladu s tezo, da je veliki domači kapital dejansko v nacionalnem interesu vseh, tudi tistih, ki živijo zunaj Madžarske.«

Živite v Budimpešti, predavate na Sorosevi univerzi CEU, ki jo madžarska vladajoča elita sovraži. Kako doživljate predvolilno razpoloženje na Madžarskem? 

Odkar živim v Budimpešti, sem doživela troje volitve, parlamentarne, lokalne in volitve v evropski parlament. Vsake so imele svojevrstno dinamiko, vsem pa je bila skupna vladna propaganda, ki je absolutno prevladovala na ulicah, v javnem prostoru in na spletu. Večino plakatnih mest v Budimpešti in tudi v drugih delih države je zakupila vlada, zato se tako rekoč ni bilo mogoče ogniti velikim napisom, kot je »Ne dovolimo, da se George Soros zadnji smeje«, »Tudi vi imate pravico vedeti, kaj pripravlja Bruselj«, »Ali se vaši otroci bojijo spolne propagande?« ali reklam na YouTubu, v katerih ne manjka zelo žaljivih prikazov opozicijskih voditeljev in politikov. V Budimpešti poleg tega pogosto potekajo velike mednarodne prireditve, na katerih Orbán pridobiva podporo raznih tujih političnih igralcev podobnega svetovnega nazora, kot je na primer CPAC (Conservative Political Action Conference), ki bo potekal le nekaj dni pred volitvami.

Kako pa to doživljajo vaši prijatelji Madžari, ljudje, ki jih poznate?

Madžarska je danes izredno razcepljena družba, ko to sam doživiš, je zelo žalostno. Ljudje so razdeljeni na tiste, ki glasujejo za Fidesz, in na vse druge. Njihovo javno življenje je popolnoma ločeno in različno, predvsem zato, ker konzumirajo različne medije in kulturo, berejo različne knjige, gledajo različne filme in imajo nasprotujoč si svetovni nazor in mnenje o skoraj vsakem političnem vprašanju. Eden najpomembnejših političnih elementov so tudi predvolilne kampanje, tako imenovane nacionalne konzultacije, ki jih oblast predstavlja kot svojevrstne referendume – čeprav to niso. To je dejansko nekakšen marketinški vprašalnik, ki ga vlada pošlje vsem državljanom vsakih nekaj mesecev z vprašanji o temah, ki jih želi postaviti na dnevni red. Vprašanja in ponujeni odgovori so praviloma izjemno tendenciozni in podani tako, da se utrjuje že vzpostavljeno stališče vlade.

Kako pa ste vi sami občutili ta režim, morda novi nacionalizem?

Ne bi rekla, da gre za neki novi nacionalizem, zgodovinarji v takšnih primerih vidimo kontinuiteto političnih idej. Četudi so bile nacionalistične v času socializma marginalizirane, so preživele in se revitalizirale v zadnjih 30 letih. Po vsebini ta nacionalizem ni nič kaj inovativen. Celo tako imenovano veliko vzhodno odpiranje Madžarske proti postsovjetskim in drugim vzhodnoevropskim državam v imenu njihove genetsko-lingvistične podobnosti in skupnega izvora ima zgodovinsko utemeljitev v turanističnih idejah o izvoru madžarskega jezika, ki segajo v 19. stoletje. Sama sem NER – kot Madžari najpogosteje imenujejo ta režim (Nemzeti Együttműködés Rendszere – sistem nacionalnega sodelovanja, op. p.) – najbolj neposredno občutila zaradi Lex CEU, zaradi katerega je morala moja univerza prekiniti pedagoške aktivnosti na Madžarskem. A poleg naše univerze je veliko resnejše napade doživela Madžarska akademija znanosti (MTA), bila je de facto razpuščena; financiranje njenih inštitutov je prepuščeno na milost in nemilost vladnim uradnikom, zato zdaj tam opažamo samocenzuro ali ideološko uklanjanje vladni ideologiji. Druge nekoč najpomembnejše madžarske univerze, kot je Corvinus, je vlada privatizirala, preostalim pa je odvzela finančna sredstva. V nekaterih primerih morajo izredni profesorji na Madžarskem shajati z minimalno plačo. Poleg tega sem ta režim občutila tudi pri ukinjanju medijev. Odkar sem prišla v Budimpešto, je oblast ukinila večino neodvisnih medijev, najbolj so mi v spominu ostali veliki protesti proti podreditvi portala Index.hu – ki je sicer kljub temu preživel, podobno kot Telex.hu –, spomnim se ukinjanja frekvence radiu Klub, ki danes obstaja le še v spletni obliki. Zdaj so na vrsti pravice skupnosti LGBT. Z utemeljitvijo, da otroke varujejo pred spolno propagando, bomo na dan volitev 3. aprila imeli referendum o tem vprašanju.

Kaj od tega je bilo najtežje? 

Zame najtežje je bilo obdobje ob koncu leta 2019, ko so potekale priprave na slovesnosti ob stoti obletnici podpisa Trianonske pogodbe. V tistem času sem pogosto naletela na zbiralce podpisov za revizijo tega mirovnega sporazuma, ki so stali pri vhodih na postaje podzemne železnice, v rokah so držali zemljevid Ogrske in plakate z najrazličnejšimi gesli. Tedaj je po vsej državi zraslo tudi veliko nacionalističnih spomenikov, na katerih praviloma vidim ime svojega rodnega mesta, Osijeka, pa tudi ozemlje skoraj vse današnje Hrvaške, seveda v sklopu velike Madžarske. Stranka skrajne desnice Mi Hazánk (Naša domovina) je tedaj pripravila pohod spomina na vkorakanje admirala Miklósa Horthyja v Budimpešto na belem konju leta 1919, nedaleč od mojega stanovanja. To je bil množični mimohod mladih moških v črnem z baklami v rokah, ki ga je bilo zelo mučno opazovati