»Cveki« za kritike?

»Sicer sem pa ta teden na letnem ocenjevanju od direktorja dobila cvek, tako da verjetno niti ne ustrezam več standardom. Skrajni čas, da grem.« S temi besedami je nedavni intervju za Mladino končala Zdenka Badovinac, dolgoletna direktorica Moderne galerije, ki jo je s položaja pred dobrim letom odnesla politična čistka Vaska Simonitija, zdaj pa zapušča hišo, kjer je po odstavitvi ostala kot kustosinja. Pred nekaj tedni je bila izbrana za direktorico Muzeja sodobne umetnosti v Zagrebu. Doma jo je njen naslednik Aleš Vaupotič, ki je do direktorskega položaja prišel šele s pravnimi akrobacijami ministrstva za kulturo, seznanil z odločitvijo, da ji je pri polletnem ocenjevanju opravljenega dela, od katerega je odvisna višina plače (dodatek za redno delovno uspešnost), namenil eno od največ petih točk. Sama si je to razložila kot »cvek«.

Aleš Vaupotič je to razlago zanikal. »Kustosinja ni bila ocenjena negativno, ampak kot nadpovprečna. Na podlagi dodeljevanja točk za nadpovprečnost pri t. i. redni delovni uspešnosti je prejela poleg redne plače še dodatek k plači. Ne gre torej za letne ocene; dodeljena ji je bila posebna finančna nagrada, ki je ni mogoče razumeti kot negativno oceno,« je zapisal.

Pa vendar je Vaupotičevo točkovanje zbudilo začudenje. Ne le Zdenka Badovinac, skoraj vsi od približno 30 sodelavcev Moderne galerije so prejeli podobna obvestila. Pod Zdenko Badovinac, ki je zaposlene sicer točkovala vsak mesec, so prav vsi prejeli po točko v vsaki od petih kategorij, predvidenih za ocenjevanje redne delovne uspešnosti javnih uslužbencev (denimo »znanje in strokovnost«, »kakovost in natančnost«, »inovativnost« ipd.), ali pa vsaj v skoraj vseh, kar so sami razumeli kot spodbudo celotnemu kolektivu, zdaj pa jih je velika večina točko prejela v eni sami kategoriji. Dodatek k plači se je s tem znižal. Tisti brez ene same točke pa so dodatek izgubili.

Zakaj se ubadamo z uspešnostjo dela sodelavcev Moderne galerije? Ni to interna zadeva, pač odločitev vsakokratnega direktorja? Morda. A razlike v dojemanju kakovosti dela pod obema direktorjema so prevelike. Še zlasti je to očitno pri kustosih, ki so ključni pri snovanju razstavnega programa Moderne galerije in jih je Zdenka Badovinac v Mladininem intervjuju posebej omenila kot izjemne, mednarodno cenjene strokovnjake. Zdaj ima večina, če parafraziramo Badovinčevo, namesto »petic« »cveke«.

To zelo bode v oči, saj so kustosi tudi lani pripravili več pomembnih razstav. Med drugim prvo pregledno razstavo našega mednarodno priznanega umetnika Tobiasa Putriha – ta je bila za kustosa Igorja Španjola izjemen logistični zalogaj, saj si je bilo treba dela izposoditi iz tujih muzejev, galerij ter korporativnih in zasebnih zbirk. V zgodovino se je že zapisala tudi razstava Spoznanje! Upor! Reakcija!, s katero se je kustosinja dr. Bojana Piškur pionirsko lotila vprašanja, kateri od umetniških in družbenih dogodkov v devetdesetih letih na območju nekdanje Jugoslavije so bili politični performansi. Omeniti moramo še vsaj razstavo Picassovih risb, ki jo je tik pred novembrskim odprtjem skoraj uničilo stoletno deževje, med katerim je voda vdrla tudi v Moderno galerijo. K sreči so zaposleni umetnine v zadnjem hipu rešili.

Nič od tega, kot kaže, ni bilo vredno dodatnih točk. Morda preprosto zato, ker Vaupotič ve, da podpore zaposlenih nima, očitajo mu, da je bistveno manj strokoven od prejšnje direktorice in da javni zavod vodi nekompetentno – popoplavna obnova se, denimo, še vedno ni začela, Moderna galerija je že mesece zaprta.

Zdaj je zaposlene iskrenost, kot kaže, udarila po žepu. Vendar Moderna galerija ni osamljen primer, sporne poteze Simonitijevih direktorjev, praviloma manj kompetentnih od predhodnikov, se kopičijo. Tudi v drugih institucijah vre.