Ni nedolžnih
Ukrajinska kriza
Ukrajinska kriza se stopnjuje, a vseevropske vojne, upajmo, ne bo. Biden je pomirjujoče – ali pa brutalno odkrito – rekel, da se Amerika ne bo vojaško odzvala, tudi če Rusija napade Ukrajino. Strah pred vzajemnim jedrskim uničenjem hvala bogu ostaja. A Putin je z dejansko aneksijo Donbasa zelo zaostril položaj.
Od kod že kar trajna ukrajinska kriza? Z razpadom Sovjetske zveze se je končalo obdobje razmeroma stabilne razdelitve sveta na dva bloka, vsakega s svojim hegemonom. SZ je doživela usodo »preraztegnjenih imperijev«, ki se zaradi notranjih slabosti sesujejo. Sledilo je obdobje svetovne dominacije (ameriškega) Zahoda in njegovega ideološkega, političnega, ekonomskega ekspanzionizma. Usmerjen je bil tudi proti Rusiji; Varšavski pakt je razpadel, Nato pa ostal in se, kljub prvotnemu dogovoru, raztegnil vse do Rusije. Neposreden vojaški pritisk nanjo ni bil mogoč, zamenjala pa ga je strategija obkrožanja in spodkopavanja njene periferije, ki naj bi oslabila tudi Rusijo, potencialno mamljiv ekonomski plen in vedno priročno zunanjo sovražnico. Putin je državo spravil v avtoritaren, oligarhičen red, Zahodu pa je veliko bolj ustrezala Rusija pod Jelcinom – šibka, kaotična, odprta za tuji kapital. Tako se poskusi zavzemanja ruske periferije, tudi Ukrajine, dolgo nekakšnega tampona med ruskim in zahodnim vplivom, nadaljujejo. Amerika tega pred svojim pragom ne dopušča.
Kaj bo zdaj storil makiavelist Putin, se ne ve. Doslej se je zdelo, da poskuša z razkazovanjem vojaških mišic predvsem doseči dogovor, da se Nato neha širiti na njegovo vplivno območje. Če bo poslal vojsko naprej iz že zasedenega Donbasa, bo vsaj v Ukrajini vojna, dogajanje pa bo ušlo z vajeti kogarkoli. Z nadaljnjo agresijo lahko Putin dobi malo, izgubi pa veliko – si oteži prodajo plina, si nakoplje boleče sankcije in okupirano, a uporno Ukrajino. Nekdanji imperij brani surovo ali ga hoče celo za silo obnoviti. Toda Rusija globalno ni ekspanzivna in Putin je v marsičem rezultat dolgotrajnega zahodnega izobčenja. To je netilo ruski nacionalizem, Putin ga je zajahal in tako lažje zgradil osebno diktaturo.
Zahod pa je globalno ekspanziven. Igro z asistenco ubogljivega Nata vodi Amerika. Gledano ozko ji pride ukrajinski konflikt prav: z občasnimi napetostmi take vrste laže drži Evropo pod svojo vojaško zaščito, ki pa stare celine s svojim jedrskim arzenalom ne varuje; če bi prišlo do širše vojne, bi bila Evropa opustošena, Amerika pa bi jedrsko orožje uporabila le, če bi bila napadena sama. Večja slika pa jasno kaže, da vodi Amerika izjemno kratkovidno geopolitiko. Njen pritisk na Rusijo je strateško neumen: veliko jedrsko državo potiska vedno bliže Kitajski, ki je velesila v naglem vzponu in edini ameriški tekmec za svetovni primat. Z zbliževanjem Rusije in Kitajske nastaja nov blok, kitajski gospodarski moči se pridružuje močna ruska vojaška komponenta. In ta novi blok uživa več simpatij preostanka sveta kot Zahod. Svet pa je še bliže reprizi hladne vojne.
Enako kratkovidna je EU, ko slepo sledi ameriškim avanturam (Irak itd.). Po razpadu SZ bi lahko takrat razsuto Rusijo povezala s seboj, jo tako napravila bolj demokratično, za zaveznico, in tako sama postala močan mednarodni igralec, ne pa ostala geopolitični palček. A ker Rusije nikoli ni imela za enakovreden del Evrope in si jo je napravila prej ko ne za nasprotnico, ostaja od Amerike zlasti vojaško odvisna in ustrezno servilna. Ne Amerika ne Rusija pa močne in trdne Unije nočeta. Njun divide et impera EU razkraja in slabi.
V ukrajinski krizi ni nedolžnih, tudi ukrajinska oblast ni. Kriza pa je tudi uganka v smislu, da vsem neposredno vpletenim – Ukrajini, Rusiji, Ameriki in Evropi – predvsem škodi. Vendar koristi posamičnim segmentom v posamičnih državah – na primer vojaškoindustrijskemu kompleksu, gorečim nacionalistom, skrajnežem vseh vrst –, ki potem odločilno vplivajo na svojo politiko. To kaže, da je tudi Zahod v resni krizi.
Vzet kot celota je nekakšen preraztegnjeni imperij, ki po malem doživlja usodo SZ. Do »ostanka« sveta ostaja prepotenten, a ne ve, kaj bi s sabo. Notranje je konflikten, povsod vznikajo skrajneži. Njegov poglavitni skupni imenovalec je neoliberalni kapitalizem, ta pa ga s svojo logiko drobi kot celoto in načenja posamične članice. Pa tudi predstavniško demokracijo.
Nedvomno je polna, učbeniška demokracija neprimerno boljša od avtoritarnih režimov. Toda če politika v praksi deluje bolj za kapital in lobije kot za ljudstvo, če je demokracija torej invalidna, lahko avtokracija prinaša hitrejši razvoj; to kaže na primer primerjava med Kitajsko in ZDA. Zahod pa še naprej živi v iluzijah stare slave in moči, poveličuje svojo demokracijo, a maje njene temelje in – kot kaže tudi dogajanje v pandemiji – sam počasi drsi v avtoritarnost. Demokratska poslanka Alexandria Ocasio-Cortez: Ne vem, ali bo Amerika čez 10 let še prava demokracija.
Živimo v času, nevarnem kot podivjan konj. Ne vemo, ali se izvijamo iz pandemije ali ne, morda se že kuha nova ekonomska kriza, mednarodni red razpada, celo meje v Evropi niso več nedotakljive, živimo v sistemu, ki nujno proizvaja hude napetosti. Hkrati se pogrezamo v okoljsko krizo. Rešitev teh dobesedno eksistenčnih težav predpostavlja drugače urejen in voden svet. Pred človeštvom je hamletovska dilema: se bo nadaljeval boj za prevlado in čedalje redkejše resurse ali pa se bomo odločili za sodelovanje, in to na ravni planeta, te ranljive pikice sredi črnega vesolja.
Ukrajina nam govori: če je v tem času negotovosti, porušenih ravnotežij in noro visokih tveganj kaj grozljivo neodgovoren anahronizem, so to vojne – ruske, ameriške, kitajske, propagandne, resnične, vsakršne.
Rešitev za Ukrajino pa je načeloma preprosta: naj postane nevtralna. To bi lahko ustavilo Putina in koristilo Zahodu, ki Putina s sankcijami ne more ustaviti. Morda še ni prepozno.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.