Kostumografinja, ki je prepričana, da moraš svojo materijo »spoznati v črevo«

Razkošni kostumi za Tauferjevo predstavo Odisej in sin ali Svet in dom, ki tudi po treh desetletjih ostajajo nepozabni. Obuti maček v krzneni jaknici in modnih usnjenih hlačah. Rožnatolasa lutka kraljice src v lutkovni predstavi Matjaža Pograjca Alica v čudežni deželi. Hladna, sterilna soba v zasebni psihiatrični bolnišnici – Norišnica, d. o. o. Lutke, ki plešejo balet v Faričevi Posvetitvi pomladi. Nepregledna množica kostumov, lutk in scenografskih elementov, ki jih je kostumografinja, scenografka in snovalka lutk Barbara Stupica (rojena 1962) ustvarila v več kot tridesetih letih dela. »Luštno je kot sto mater,« šaljivo opiše svoj ustvarjalni proces. Sodelovala je z večino slovenskih gledališč, največ z režiserjem Vitom Tauferjem, denimo pri predstavah Baal, Živalska farma, Barufe, Razbiti vrč, že omenjenih Norišnica, d. o. o., in Obuti maček ter drugih, a se vsakega novega projekta še vedno loteva z vznemirjenjem in navdušenjem. »Delam tri dni v kosu. (smeh) Rišem in spim, pijem kavo in kadim cigarete. To je moja ustvarjalna cona, za katero se mi zdi, da se, ko se mi v glavi enkrat odpre kanalček, oblikuje čisto po svoje. Ta del ustvarjanja imam najraje.«

Preden je ugotovila, da se najbolj najde v kostumografiji, scenografiji in lutkah, je preizkusila marsikaj. Prepričana je, da moraš materijo »spoznati v črevo«, preden se z njo začneš ukvarjati profesionalno. Če želiš postati kostumograf, ti nič ne škodi, če znaš šivati ali če sprva delaš kot garderober. »Sama sem imela kar dolgo učno dobo za ta poklic.«

A da bo delala v teatru, ni bilo dvoma – njena babica je bila velika igralka Sava Sever, dedek režiser in arhitekt Bojan Stupica. Tudi nekaj kostumografk in modnih oblikovalk imajo v družini. Šivanja se je naučila doma, prvo priložnost, da se preizkusi kot garderoberka, pa je dobila, ko je asistirala teti Meti Sever, kostumografinji. In to kakšno! Severjeva je kot asistentka kostumografinje sodelovala pri seriji Fortunes of War, BBC-jevi koprodukciji, v kateri sta imela glavni vlogi takrat rosno mlada britanska igralca Emma Thompson in Kenneth Branagh. »To je bila ogromna produkcija, garderoberji smo morali ves čas tekati z lokacije na lokacijo, je pa vse skupaj res dobro funkcioniralo.« Da bosta igralca čez čas postala svetovni zvezdi, si, ko je med premori z njima pila pivo, verjetno ni mislila. »Takrat sem jih imela malo čez dvajset, onadva pa tudi nekaj takega. Luštna človeka, sicer pa se mi zdi, da sta še zdaj v redu, da ju Hollywood ni pokvaril. (smeh)« Med rečmi, ki jih je počela, ko je nabirala izkušnje in znanja, so tudi oblikovanje nakita, oblikovanje oblačil (ne nazadnje je bila to njena izbira študija) in urejanje fotografije pri reviji Viva. V tistem času je za Vivo narisala nekaj ilustracij, ki jih je opazil urednik na Mladinski knjigi Pavle Učakar in ji ponudil ilustriranje pesniške zbirke Neže Maurer, pozneje pa je oblikovala tudi nekaj fotografskih monografij, na primer Bojana Breclja, Jožeta Suhadolnika in drugih.

Njene lutke, ki jih je zasnovala denimo za predstave Matiček se ženi, Spet kosovirji, Posvetitev pomladi, Alica v čudežni deželi, Sneguljčica in druge, so bile lani razstavljene na razstavi Večplastna občutljivost Barbare Stupica, osrednji razstavi 10. bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije v Mariboru. Za oblikovanje lutk je leta 2017 dobila Pengovovo listino, ima pa tudi dve Borštnikovi nagradi za kostumografijo. Nad obiskom razstave in odzivi je bila navdušena, postopek zbiranja materiala zanjo pred tem je bil manj navdušujoč. »Gledališča imajo slab odnos do rekvizitov, scenografij in kostumov. Nekatere lutke in pripomočki so bili res slabo ohranjeni. To je kulturna dediščina in s temi rečmi bi morali drugače ravnati.« Idealno bi bilo, če bi obstajal skupni fundus, a ima vsako gledališče svojega, velikokrat v zelo neprimernih razmerah. Ker nadzora nad materialom ni, se zgodi tudi, da kaj izgine. »Kakih šest lutk nisem našla nikjer.«

Njen zadnji podvig je bilo sodelovanje v projektu društva Pekinpah Kreativna telesa v gibanju, nizu delavnic za boljše zaposlitvene možnosti in socialno vključenost migrantov v Sloveniji. Njena, kostumografska, se je pravkar zaključila. Ko se bodo končale tudi vse ostale, bodo udeleženci pripravili skupen performativni scenski projekt. Spomladi pa začne delati lutkovno predstavo za odrasle v Lutkovnem gledališču Maribor. »Kot svobodnjakinja imam obdobja, ko imam po dvanajst premier na leto, pridejo pa tudi bolj prazne faze. Trenutno sem v eni takšni. Manj dela pa seveda pomeni tudi manj denarja.« Svobodnjakinja je že vse življenje, za njen način dela druge možnosti ni, a četudi ceni svobodo, je naveličana negotovosti in nenehnega nižanja honorarjev. »Status svobodnjaka pri nas je v bistvu korakanje v revščini. Prekarcem bi bilo treba nujno izboljšati socialni položaj, a dokler ni dialoga z državo, pa tudi boljše organizacije z naše strani ne, bo to zelo težko.«