»Dovolj imamo sovražne, ustrahovalne retorike«

Rodila se je leta 1988. Z režiserjem Žigo Divjakom sta eden najprodornejših, najbolj družbenokritičnih in produktivnih ustvarjalnih tandemov v slovenskem gledališču – svet in družbo kljub mladosti razumeta kot le malokdo. Žiga Divjak režira, Katarina Morano, ki je pred leti precej pozornosti pritegnila že s študentskimi kratkimi filmi (na AGRFT je študirala filmsko režijo), skrbi za dramska besedila in dramaturgijo. Skupaj sta denimo ustvarila pretresljivo in izjemno uspešno predstavo Gejm o beguncih, ki se igrajo nevarno igro, gejm: premagati skušajo zadnji del poti od Bosne do slovenske meje, da bi na območju Evropske unije zaprosili za azil. Podpisala sta tudi predstavi, ki dajeta nov zagon besedilom literarnih velikanov Cankarja in Kosovela, pa avtorski projekt Sedem dni, intimen prerez časa nenehne naglice, v katerem živimo.

Najnovejše besedilo Katarine Morano za družinsko dramo Usedline, ki je nedavno doživela premiero v Mestnem gledališču ljubljanskem, se ukvarja z vsem, kar – v materialni in nematerialni obliki – zapuščamo zanamcem. Liki v drami se sprašujejo, kam z rečmi pokojne matere po njeni smrti; predmeti, ki jih je kopičila vse življenje, postanejo odvečna krama, ki si jo otroci podajajo med sabo.

Kopičenje predmetov je nekakšen poskus zagotoviti, da te tisti, ki jim boš predmete prepustil po smrti, ne bodo pozabili. Minljivost in smrt, s katerima ste se v preteklosti že ukvarjali, sta tako ves čas nekje v ozadju Usedlin. O smrti se ne znamo zares pogovarjati, kaj šele, da bi jo sprejeli.

Res je. Pa ni tako samo s smrtjo, ampak tudi z nekaterimi drugimi velikimi stvarmi v življenju, na primer s porodom. To sta dva izmed najpomembnejših dogodkov v življenju, a ko se ti dogajata, si nanju popolnoma nepripravljena. Verjetno zato, ker je stvari, ki se jih bojiš, lažje odrivati kot pa se z njimi spoprijeti. S tem si seveda ne delamo usluge, ker jim ubežali ne bomo. Gotovo bi obstajal kak boljši način, kako lahko doživimo smrt – smrt drugih in bližajočo se lastno. Kajti z odnosom do minevanja, ki ga imamo zdaj, je smrt zelo težka.

Kako bi lahko bilo lažje? Zaradi urbanega načina življenja se za človeka težka doživetja dogajajo nekje stran od oči, da nas ne bi motila pri nenehnem hitenju. Včasih so ljudje več umirali doma, bližnji so bili ob njih, tudi porod ni bil tako osamljen dogodek ...

Zelo mi je žal, da je tako. Predvsem bi si želela, da bi se o tem več pogovarjali … Brez okolišenja, bolj neposredno, bolj zares. To so pomembni, morda najpomembnejši življenjski dogodki, ki nas, vsaj smrt, čakajo vse. In v teh trenutkih nikomur ne privoščim, da je sam. Ali da je nepripravljen. Podobno je s porodom. Moram reči, da sem bila sama kar presenečena nad sabo in nad tem, kako nepripravljena sem bila nanj. To sem dojela šele v retrospektivi in kar nekaj časa sem predelovala to izkušnjo. Žal mi je, da se o tem nismo več pogovarjali doma, da to ni bilo nekaj, o čemer bi poslušala že, ko sem bila otrok, da ni bolj integrirano v vsakdanje življenje odraščajoče ženske, ne glede na to, ali bo tudi sama nekoč mama ali ne. To so osnovne sestavine življenja in ne bi smele biti odrinjene nekam stran od oči, kjer si potem prepuščen sam sebi in je to samo tvoja stvar – tako kot smrt. Tako da upam, da bodo ti procesi sčasoma spet postali del vsakdanjika, bližje domu in intimi.

Tudi starejše odrivamo na rob, kot odrivamo neprijetne teme; ne vemo čisto dobro, kaj početi z njimi. Zdi se, kot da tudi ta tema čaka na vaju z Žigo Divjakom. 

Gotovo bi me zanimala. A z zamislimi za projekte je tako ... zelo dolgo sem bila ob vsakem projektu obremenjena z vprašanjem, zakaj se prav zdaj lotevam točno tega. Češ, gotovo obstaja še kakšna tema, ki jo je bolj vredno obdelati ... Ampak konec koncev mi je v življenju in ustvarjanju izjemno pomembna nepreračunljivost, z njo pa pride tudi to, da se sprostiš in sprejmeš, da zamisli pač priletijo, ne glede na to, kakšne so, in da ni druge, kot da začneš kopati po njih in vidiš, ali so vredne obdelave ali ne. Starizem se mi vsekakor zdi ena od tem, ki so vredne obdelave. Veliko časa sem preživela v domu za ostarele, zgodbe starejših so mi tako zelo blizu. Lahko torej rečem, da bi z veseljem naredila tudi predstavo o tem, ne vem pa, kdaj bo priletela ta zamisel.

Občutek je res tak, da živimo v odločilnem času – a da hkrati nihče od nas ne želi verjeti, da je res tako slabo. Zdi se mi, da bomo morali vsi prestaviti v višjo prestavo.

Večina predstav, ki jih ustvarjata z Žigo Divjakom, je družbenokritičnih, ukvarjajo se s ključno problematiko sveta, v katerem živimo. Kako vama vedno znova uspe prepoznati jedro družbenih problemov? Kako vama vseskozi uspeva, da sta tako zelo prodorna? Podrobno spremljata aktualno dogajanje, neskončno razpravljata o njem? 

Sama bi temu rekla nekakšna dokumentarna radovednost. In neka intenzivna notranja potreba, da bi bolje razumela svet, ljudi v njem, naše poti, zakaj počnemo neke stvari, kot jih počnemo, zakaj smo taki, kot smo. Mogoče je to tudi neka vrsta terapije: če ti uspe res dober uvid v nekoga, v neki odnos, če se dokoplješ do nekih osnovnih sestavnih delov naše biti, vzrokov našega delovanja, ga morda malo bolj razumeš, z njim in ob njem boljše, lažje shajaš. Ko nekoga bolj razumeš, pa je svet manj črno-bel in zato lepši ter obeta malo več upanja. Rekla bi, da grem sama zelo v notranjost, Žiga pa zna zelo dobro postaviti stvari v širšo perspektivo, širši družbeni kontekst. Sem bolj v krtinah in raznih drobovjih, on pa rad spleza kam, kjer je boljši panoramski pogled, kjer so meje posameznika bolj zabrisane in vse nekako postane del celote. Potem pa predebatirava, kaj bova zdaj s tem. (smeh)

V predstavi Gejm, za katero ste prejeli Borštnikovo nagrado za dramaturgijo, sicer pa je bila na Borštnikovem srečanju izbrana tudi za najboljšo predstavo v gledališki sezoni 2019/2020, sta migrantsko tematiko predstavila izjemno pretresljivo, verodostojno, empatično. Od kod izvira vajina empatija za teme, ki lahko, če niso obdelane pravilno, hitro učinkujejo kot »virtue signalling«, češ, poglejte, opozarjamo na probleme beguncev? 

Ja, zdi se mi, da so meje tu res tanke. Sama sem sicer zelo slab teoretik, si pa dajem pravico, da kot ustvarjalka lahko govorim – in celo moram govoriti – o stvareh, ki me ganejo in bolijo. Poudarila bi, da Gejm ni predstava o beguncih, je predstava o našem sistemu in o kršenju človekovih pravic. Je družbeni poziv, da je tu nekaj hudo narobe. Kot taka ni nekakšno izletništvo v težave drugih, temveč želi pokazati, da je to naš problem, ki potrebuje sistemsko rešitev. Da bomo vsi ljudje in konec koncev vsa bitja obravnavani dostojanstveno in z razumevanjem.

Tudi družbenokritične zgodbe se začnejo v neki mali celici. Družina je osnovna celica, ki sestavlja družbo. Pomembno se mi zdi, da velike družbene teme razpletamo od njihovega jedra, kajti prav tam so vse te male poškodbe.

Če bi predstavo delala zdaj, bi bila vanjo gotovo vključena tudi zgodba migrantske deklice, ki je decembra utonila v Dragonji. Njena smrt je pravzaprav jasen dokaz, da se iz vseh žalostnih primerov v Gejmu nismo ničesar naučili … 

To je grozljivo, v takšnih trenutkih res ostaneš brez besed. Žal je videti, da zgodb, ki bi si zaslužile mesto v predstavi, še ne bo tako kmalu zmanjkalo. Zelo si želim, da bi se končala ta destruktivna mejna politika, ki v soljudeh, bežečih iz slabih življenjskih okoliščin, išče sovražnike.

Usedline so po drugi strani intimna družinska drama, ne toliko družbenokritična, a ravno tako z močnim nabojem ... 

Nekdo mi je dejansko rekel: aha, si šla bolj v intimo, si se malo umaknila od te neposredne družbene kritike. To me je kar nekoliko razjezilo. Ne vem sicer, kako točno se meri družbena kritičnost, da bi vedela, kam umestiti svoje delo, vsekakor pa se mi zdi, da se tudi družbenokritične zgodbe začnejo v neki mali celici. Družina je osnovna celica, ki sestavlja družbo. Pomembno se mi zdi, da velike družbene teme razpletamo od njihovega jedra, kajti prav tam so vse te male poškodbe. Vsi imamo strahove, ki nas zadržujejo, povzročajo, da cepetamo na mestu; potem pa se pogovarjamo z ljudmi in ugotovimo, da nas prav ti strahovi, manjvrednostni kompleksi in podobno družijo. Zato se mi zdi, da se moramo še kako ukvarjati z vsem tem – tudi v upanju na boljši jutri za celotno družbo. Da nismo vsak v svojem mehurčku s svojimi majhnostmi in poškodbami, ampak da si mogoče upamo zahtevati kaj več.

Lana, najmlajši lik v tej drami, je pripadnica generacije, ki odrašča v času okoljske krize, žgoče stanovanjske problematike, nestabilnih političnih razmer, pandemije ... Vse to jo frustrira, ampak mladi niso več pasivni, za kar so jih raziskave o mladini označevale še nedavno. Nekatere družbene boje, recimo okoljske, danes poganja prav mlajša generacija. 

Absolutno. Moja generacija se je že v nižjih razredih osnovne šole začela močno zavedati okoljske krize. Spomnim se že takratnih grozečih napovedi znanstvenikov, kako nepovratne bodo posledice onesnaževanja in segrevanja planeta za okolje, če ne bomo v prihodnjih 20, 30 letih začeli ravnati drugače ... V bistvu smo generacija, ki je od otroštva vedela, da če bomo nadaljevali tako, kot smo se namenili, oziroma so se namenili že tisti pred nami, bodo naši morebitni otroci plavali v morju brez rib. To je bila strašljiva misel že takrat in danes še toliko bolj, ker se leta samo odštevajo, vlak pa še vedno drvi v prepad. Mogoče sem tudi zato že, ko sem bila otrok, tako pograbila recikliranje. Obsedeno sem pomivala in ločevala jogurtove lončke, se izogibala plastičnim vrečkam v trgovini itd. Tu se potem sicer postavlja vprašanje: če smo se že mi pred 20 leti v šoli učili, kako škodljiva je plastika, zakaj so plastične vrečke in plastična embalaža še vedno dostopne v trgovinah? Kakorkoli, kar hočem povedati, je, da je bilo naše odraščanje zaradi tega občutka, da ima svet rok trajanja, drugačno od odraščanja naših staršev.

Po drugi strani je vaša generacija odraščala v devetdesetih letih, sicer v obdobju tranzicije, a tudi gospodarske rasti, optimističnih napovedi za prihodnost, domnevno neomejenih možnosti ... 

Zdi se mi, da smo zaradi tega popolnoma shizofrena generacija. Po eni strani so nam že v šoli govorili, da narava zagotovo ne bo vzdržala te neusmiljene rasti in človeškega pohlepa, sočasno pa smo brali, kako podjetja vlagajo v razvoj pokvarljivih sestavnih delov, da bi se pralni stroji pokvarili po pretečenem roku garancije in bi bili primorani kupiti nove. Se pravi: okolje ne zmore več, kapitalizem in gospodarska rast pa zapovedujeta, da potrebuješ nov stroj. Ta shizofreni položaj me je spravil v veliko stisko. Ves čas sem razmišljala, kaj lahko sama naredim za okolje. Se pravi, moram reciklirati, ne smem kupovati novih stvari ... bila sem obremenjena s to krivdo. Ampak mislim, da se glede individualne krivde zdaj dogaja premik naprej. Seveda smo se v tem času naučili, da vsak pri sebi počne, kar je v njegovi moči, a nismo mi krivi za globalno segrevanje, kriva je zdajšnja ureditev, saj postavlja dobiček nad vse, ne glede na ceno, ki jo zato plačujejo izkoriščani delavci ali okolje; ureditev, v kateri nas je večina ujeta in ki jo poganjajo elite, ki enormno bogatijo, ne da bi jih omejevala kakšna moralna dolžnost do okolja in soljudi. Nazadnje ugotoviš, da ves ta čas ni bilo pomembno, ali vodo piješ iz plastenke ali ne. Zato upam, da generacija, ki prihaja, ne bo več občutila te tesnobe, češ da je ona odgovorna za vse, kar se dogaja z okoljem, in da si bomo vsi skupaj upali terjati regulacije v najvišjih slojih prebivalstva.

Nismo mi krivi za globalno segrevanje, kriva je zdajšnja ureditev, ki postavlja dobiček nad vse; ureditev, v kateri nas je večina ujeta in jo poganjajo elite, ki enormno bogatijo, ne da bi jih omejevala kakšna moralna dolžnost do okolja in soljudi.

Tudi umetnost je lahko način družbenega boja. Najbrž si želita, da bi bili vajini projekti poziv k spremembi, k ukrepanju?

Seveda. Oba sva zelo brezkompromisna v ustvarjanju, v vsebinah, ki jih želiva posredovati, in to je zame zelo pomembno. Težave imam, kadar odločevalci predvidevajo, da ljudje česa ne bodo razumeli, da je nekaj za ljudi preveč, pretežko, preveč kompleksno. Predvsem, ker se mi zdi, da ljudi s takim diskurzom podcenjujejo. Rada si mislim, da smo vsi narejeni iz iste snovi in da nas bo kljub vsemu premaknilo in ganilo nekaj, kar nam je blizu, kar nam je skupnega, kar je iz našega sveta. Verjamem, da se gledalčeva senzibilnost in okus ves čas razvijata, zato je treba ustvarjati kakovostno vsebino, ne le slepo proizvajati tisto, kar je »ljudem všeč«. Ogromno je nekih podcenjujočih, popreproščenih vsebin, za katere se mi skoraj zdi, da so same sebi namen.

A trenutno imamo tudi vlado in ministrstvo za kulturo, ki jima kompleksne, sploh pa družbenokritične vsebine niso pogodu. Številne nevladne organizacije, ki ustvarjajo angažirane umetniške projekte, so na štiriletnem razpisu za programsko sofinanciranje ostale brez sredstev, med njimi Zavod Maska. Pod pokroviteljstvom njegove platforme Nova pošta, ki jo je zasnoval skupaj s Slovenskim mladinskim gledališčem, sta predstave ustvarjala tudi vidva z Žigo Divjakom, ena od njih je bila zmagoviti Gejm. Zavrnitev sofinanciranja je kazen za vse ustvarjalce. 

Žalostno je, da so možnosti ustvarjanja v naši družbi zasnovane na tako krhki podlagi, da jo lahko odločevalci z eno potezo tako omajejo, da se morajo številni ustvarjalci in organizacije namesto s proizvajanjem ključnih vsebin, ki so bile že večkrat prepoznane kot pomembne, presežne, navsezadnje tudi večkrat nagrajene, ukvarjati z lastnim preživetjem. Tako izgubljajo energijo in čas z neutrudnim iskanjem vedno novih virov financiranja in potem morajo celotno vsebino prilagajati temu. To je načrtno izčrpavanje človeških virov, ljudje se utrudijo od ustvarjanja pod takimi pogoji.

To je namen. To se pozna tudi v odnosu sedanje oblasti do samozaposlenih v kulturi, med katerimi jih že tako ali tako kar nekaj živi pod pragom revščine. Vidva sta oba samozaposlena ... 

Tako je, a imava dejansko veliko srečo, da shajava. Ustvarjava projekte, ki naju zanimajo, imava pri tem proste roke in trenutno razmeroma veliko dela, kar je precej redko. Zato se je treba zavedati, da najina situacija ni odslikava realnega stanja, temveč bolj naključje. Je pa tudi res, da sva zadovoljna z malim. Imava dovolj za sprotno življenje, nimava pa neke dolgoročne varnosti. Navadiš se, da živiš iz projekta v projekt.

Rekla bi, da grem sama zelo v notranjost, Žiga pa zna zelo dobro postaviti stvari v širšo perspektivo, širši družbeni kontekst. Sem bolj v krtinah in raznih drobovjih, on pa rad spleza kam, kjer je boljši panoramski pogled.

Celo eden najuspešnejših tandemov v slovenskem gledališču, tako rekoč blagovna znamka, torej nima zagotovila, da bo čez dve leti, denimo, še vedno preskrbljen? 

Ne, a kot rečeno, je pri nas še veliko težjih zgodb. Kroži prepričanje, da umetnost rada nastane iz kaosa, poškodb, samopoškodb, revščine ... pa ni res, umetnost si zasluži tudi varnost in mir. Samo tako lahko potem odpira še druge pomembne teme, ne le tistih najbolj eksistencialnih. Vsem ustvarjalcem bi želela neko varnost in mir, da veš, da lahko ustvarjaš vsebine, ki te res nagovarjajo, da si nepreračunljiv in si to, kar si.

Sta tako družbeno aktivna kot v ustvarjanju tudi zunaj njega? 

Seveda. Po svojih zmožnostih sicer – ko so se petkovi protivladni protesti začeli, je bila najina hči še dojenčica in so bili protesti ob prepozni uri, tako da je bil bolj Žiga predstavnik naše družine, kasneje pa tudi midve, kolikor sva lahko. Ampak zdi se, da to, da vsak sodeluje, kolikor lahko, nekako ni več dovolj. Občutek je res tak, da živimo v odločilnem času – a da hkrati nihče od nas ne želi verjeti, da je res tako slabo. Zdi se mi, da bomo morali vsi prestaviti v višjo prestavo.

V Sloveniji smo zdaj že dve leti priča neusmiljenemu rušenju pravne države, političnemu podrejanju neodvisnih medijev, brisanju kritične misli ... in nismo edini, orbanizacije in vzpona avtokratov je deležna skorajda vsa Vzhodna Evropa. Morda bo prav to zavedanje skupaj z družbenim angažmajem proti takšni politiki prispevalo k visoki udeležbi na bližajočih se parlamentarnih volitvah, tudi k rekordni udeležbi mladih? 

Tokrat imam resnično občutek, da ja. Mislim, da je vse, kar se je dogajalo zadnji dve leti, sodu res izbilo dno. Dovolj imamo sovražne, podcenjujoče, zmerjajoče, ustrahovalne retorike ljudi, ki v ključnih časih za ohranitev planeta, izenačitev pravic in bolj pravične delitve bogastva nagovarjajo le svojo ozkoglednost in lastno koristoljubje. Ukvarjamo se s problematiko, ki bi morala ostati v davni preteklosti. Veliko drugega nas čaka, pojdimo že naprej, ali ni tako?

Kaj pa vaju z Žigo Divjakom čaka v gledališču? Kako je pravzaprav delati v tandemu z nekom, s komer si partner tudi zasebno? 

Z Žigo mi je bilo in mi je še vedno v navdih delati, od njega sem se ogromno naučila. Iz mene spravi največ. Poleg tega ima zelo zdrav odnos do življenja, tudi v ustvarjalnem smislu. Nemir iz okolice, ki ga deloma čutimo vsi, zna zelo dobro kanalizirati v delo. To je njegova odgovornost, njegovo poslanstvo. Ne utaplja se v nekih tesnobah, iskanju smisla … sama se pogosto izgubim znotraj sebe, v svojih majhnostih, on pa, kot da ima neki notranji kompas, ki ga usmerja v delo, v to, da se je treba boriti, podeliti svoje izkušnje, se spraševati o rečeh. Najti smisel v stvareh, ki jih lahko narediš, namesto da se izgubljaš v vsem, na kar ne moreš vplivati.

Zelo sem ponosna na najin odnos, na najino skupno ustvarjanje, na najino družino. Od tu jemljem veliko ustvarjalne moči in ta mi pomaga v boju proti lastnim negotovostim. To, da imaš na drugi strani nekoga, ki ne le da razume, ampak tudi preživlja isto kot ti in enako resno jemlje svoje in tvoje delo, je zame neprecenljivo.

Gledališka predstava:
Katarina Morano: Usedline
Režija: Žiga Divjak
Kje: Mestno gledališče ljubljansko, Ljubljana
Kdaj: 30. in 31. marca 2022