O naključju in domišljiji

Gûzen to sôzô, 2021, Ryusuke Hamaguchi

zelo za

Igranje vlog.

Natsuko (Fusako Urabe) na obletnici mature, ki se dogaja v času, ko je apokaliptični virus izbrisal vse računalnike, po dolgih letih spet sreča svojo nekdanjo prijateljico (Aoba Kawai). Veliko si imata povedati, spominjata se srečnih trenutkov, pa četudi se Natsuko sploh ne spomni, kako je ime njeni prijateljici, s katero sta nekoč hodili. V resnici je še huje: zlagoma namreč ugotovita, da sploh nista bili prijateljici, da nista hodili na isto šolo in da sta druga drugo zamešali za neki drugi sošolki, a sta kljub temu pripravljeni druga drugi impersonirati izgubljeno prijateljico.

Neznanki se le pretvarjata, da se čutita – če se bosta dovolj dolgo pretvarjali, se bosta zares začutili. Ljubezen je spodletelo naključje, ki ga moraš le izkoristiti – in potem se prepustiš domišljiji. Tako se odvrti tretja epizoda triptiha O naključju in domišljiji, ki ga je posnel Ryusuke Hamaguchi, auteur mojstrovine Drive My Car, in ki naključje erotizira, da ne rečem seksualizira že v prvi epizodi, v kateri manekenka Meiko (Kotone Furukawa) izve, da ima Tsugumi (Hyunri), njena najboljša prijateljica, novega fanta, a se izkaže, da je to njen nekdanji fant, Kazuaki (Ayumu Nakajima), s čimer so ustvarjeni idealni pogoji za ljubezen, ki je vedno transformativni portmanteau neprebavljenih zvez, nikoli pozabljenih ljubimcev, vsakdanjega ljubosumja, vnetljivih vprašanj, vzburljivih spominov, peklenskih detajlov, zatajenih perverzij, disruptivnih lukenj v srcu, precenjene monogamije, ponesrečene izbire besed, igranja vlog in hipotetičnih domišljijskih scenarijev, v katerih par ni nikoli sam. V ljubezni straši.

Nekaj nasilnega je v teh domišljijskih scenarijih, perverzijo tega »vgrajenega« nasilja pa ponuja druga epizoda, v kateri pušča profesor Segawa (Kiyohiko Shibukawa) med govorilnimi urami s študentkami vrata svojega kabineta na stežaj odprta, obenem pa se tudi dosledno izogiba očesnemu stiku. Če ga ne bi požrla past, ki mu jo nastavljata študent in študentka (ta mu iz njegovega romana na glas bere erotični prizor, s katerim ga skuša vzburiti in kompromitirati), bi ga požrla paranoja, hrbtna stran moškega narcizma, a naključje tu poskrbi, da domišljija res odigra interpasivno vlogo – in uživa v rečeh, ki se niso zgodile. Ni večjega užitka. Tudi ljubezen je lahko toksična – in nasilna. Od užitka ostane le glas, le avdio, le sled igranja vlog, le odmev domišljije. Brutalni časi. (Kinodvor)