Cyrano

za

Umetnost ljubezni.

Pozabite na Romea in Julijo: Rostandov Cyrano de Bergerac, zgodba o viteškem Cyranoju, ki zaradi svojega neprivlačnega fizičnega izgleda – prevelikega in pregrotesknega nosu – ne more računati na ljubezen Roksane, v katero je nesmrtno zaljubljen, je ultimativna ljubezenska tragedija. Odvrti se brez poljuba, brez dotika – mojstrovina samozatajevanja in neuslišanosti. Joe Wright, ki je ekraniziral številne literarne klasike, tudi Prevzetnost in pristranost ter Ano Karenino, pa gre po svoje: vse skupaj prelevi v mjuzikl (z baladami benda National) in prestavi na Sicilijo, problem pa ni več v velikosti nosu, temveč v telesni višini. Cyrano, ki ga igra Peter Dinklage, je oficir izredno nizke rasti, a luciden retorik in brezhiben mečevalec, ki je mečevalske dvoboje vedno voljan preleviti v spektakel – za oči ljubljene Roksane (Haley Bennett), sicer dokaj opolnomočene izvoljenke ošabnega vojvode de Guicha (Ben Mendelsohn). To je edini način, da ga opazi. Dobro namreč ve, da s svojim izgledom ne bo prišel v njeno srce. Ali pač.

Ko ugotovi, da se je vanjo zaljubil čedni Christian (Kelvin Harrison Jr.), eden izmed njegovih novih vojakov, ki ne zna ne pisati ne govoriti (njegova neartikuliranost je res hendikep), mu priskoči na pomoč, saj je to način, da se vendarle ljubi z Roksano – prek drugega. Namesto njega ji lahko piše ljubezenska pisma. Lahko jo zapeljuje – namesto njega. Lahko ji poje – namesto njega. Z njo se lahko ljubi – prek njega, namesto njega, na njegovem mestu. Cyrano ga naredi elokventnega – Christian pa njega čednega. Cyrano je moški, ki lahko ljubi in uživa le prek drugega. To, da je Christian temnopolt, da torej belec z žensko uživa prek črnca, pa deluje že kar kot dekonstrukcija romantične ljubezni. A če kdo, potem Cyrano najbolje ve, da ljubezen ne sme biti izpovedana direktno, temveč posredno – prek ovinkov, retoričnih prebliskov, metafor, poezije, atonalnih fantazem, fetišističnih digresij, »drugih« ljubimcev. Obenem pa ve še nekaj – da besede niso vse. (kino)